Kako pošastni znajo biti novoletni prazniki! Pošastnost decembra, ko nam trgovci ponujajo lažni raj na zemlji, izhaja iz diktata sreče in neskončne kičaste ikonografije. Božički, dedki mrazi, miklavži in podobna domnevno sveta bitja se sprehajajo vsepovsod, letijo v višave nakupovalnih centrov, pojejo, animirajo otroke. Vsi ti maskirani igralci, prostovoljci in študenti nam poskušajo pričarati izgubljeno ruralno podobo zime, ki služi kot dekoracija nakupovalne mrzlice. Sploh pa v Združenih državah Amerike.

Estetika božiča je bistvena sestavina ameriških sanj. Čarovnija, ki naj bi jo zagotavljal ta verski praznik, se je že zdavnaj prelevila v obsedenost z nakupovanjem. Obdarovanje je postalo diktat, opazen je trend kupovanja čedalje dražjih daril. Večja potrošnja pa pomeni več zadolževanja. Skromna darila nič več ne zadostujejo, njihov simbolni pomen se ne more več kosati z darili v obliki raznih elektronskih gadgetov. Ameriški otroci, vsaj tisti, ki ne sodijo v naraščajočo skupino revnih, se kopajo v nepreglednih količinah igrač, ki jih včasih ne utegnejo niti razpakirati v času med dvema božičema. Sublimacija potlačenih potreb se tu kaže v dobesedno materialni obliki, kot simptom odtujenega življenja v kapitalizmu ...

Božična potrošniška manija je odličen material za umetniško intervencijo. Sistematično so se je lotili performer Reverend Billy in skupina njegovih somišljenikov ter na to temo leta 2007 posneli film What Would Jesus Buy?, v skorajda hollywoodskem dokumentarnem slogu. Akcije, ki se zvrstijo na filmskem platnu, temeljijo na Billyjevih priložnostnih pridigah ob podpori gospelskega zbora. Billy in somišljeniki so namreč člani cerkve s pomenljivim imenom: The Church of Stop Shopping. Skupina se z avtobusom odpravi na turnejo od New Yorka do Los Angelesa, po poti pa se večkrat ustavi in uprizori svoje performanse, večinoma v nakupovalnih središčih. Vsakič znova se seveda sooča z lokalnimi varnostniki in policijo, ki ščitijo sveto privatno lastnino. Zahvaljujoč skrbni kameri se pred nami zvrsti cela serija zanimivih akcij, ki vključujejo reakcije mimoidočih, nakupovalcev, uradnih oseb itd. Od največjega nakupovalnega središča v ZDA, prek sedeža korporacije Walmart do Disneylanda spremljamo neverjetno, a obenem dolgočasno parado likov – ameriških državljanov – in jih predvsem opazujemo med početjem, ki ga imajo najrajši: nakupovanjem.

„Vstanimo! Vpijmo, kot vpijemo, ko ljubimo, kot vpijemo na mirovniškem shodu, kot vpijemo v cerkvi, ko nam duh reče, naj se odrečemo. Amen? Zdaj smo varni pred nakupovanjem.“

Tako govori Pridigar Billy, psevdo-evangelist, ki ga je ustvaril in prvič osebno upodobil igralec in dramatik Bill Talen ob koncu 90. let na Times Squareu. Ko so se mu kmalu zatem pridružili aktivisti, so se začele njihove skupinske akcije na nenapovedanih prizoriščih v nakupovalnih središčih in drugod. Sčasoma je novica o skupini prispela tudi v mainstreamovske medije. Leta 2009 je Reverend Billy kandidiral za župana New Yorka, leta 2011 je podprl gibanje Occupy. Nasploh pa je njegov koncept presegel didaktične razsežnosti performansa in se prelevil v specifičen pojav na meji med civilnim gibanjem in umetniško produkcijo. Kar je v resnici izjemen izid nekega kritičnega dejanja, ki zmeraj izhaja iz partikularnosti osebnega stališča. Ta uspeh se zdi toliko bolj pomemben, ker je dosežen v okolju ekstremov: v centru ekstremnega potrošništva, v tako rekoč domačem ambientu verske zabitosti, v skrajnje antisocialni ameriški družbi, kjer je pojem skupno prej strašilo pred nenehno prežečim komunizmom, kakor beseda iz temeljnega besednjaka emancipacije.

Skupno je pojem, ki je za mnoge mind boiling. Prav to dejstvo je eden večjih izzivov boja proti kapitalističnemu poneumljanju, ki uspeva zahvaljujoč svoji industriji prividov, ki z neštetimi blagi in plehko zabavo zakriva vsakdanjo eksploatacijo oziroma vedno bolj nasilno privatizacijo dobička, ob podružbljanju dolga. Ta Amerika – potem ko se je na lokalni ravni zgodil njen zaton – sedaj metastazira na globalni ravni. Ko rečemo Amerika, imamo v mislih nebrzdani neoliberalizem, razumljen predvsem kot finančni fašizem. Varčevalni ukrepi, ki jih predstavniki ljudstva v službi korporativnih banksterjev udejanjajo vedno bolj neusmiljeno, so zgolj eden najbolj vidnih prenosov te Amerike sem in tja po svetu. Razpršitev Amerike razpršuje naše bodoče pokojnine, zdravstvena zavarovanja, brezplačno šolstvo, javne subvencije itd.

Umetniškemu performansu, ki ne pristaja na takšne razmere, niti ne preostane drugega, kot določena prelevitev v aktivizem. Reverend Billy s podporniki je to prelevitev izvedel subtilno, ob pomoči višje sile – Cerkve konca nakupovanja. Kljub temu, da si ta cerkev prizadeva za božič kot praznik skromnosti, ki ohranja krščanski mit pri življenju, je njena performativna nadgradnja tega mita dovolj, da verjamemo njeni svetosti, ki je v resnici „svetost“ posvetnega. Njen performans je reformacija s preprostimi performativnimi sredstvi. Njen največji prispevek je sekularizacija ključnega religioznega dejanja – dejanja kompulzivnega nakupovanja. Sekularizacija Amerike – v mislih imamo Ameriko v vseh nas - pa je zastavek naše emancipacije.