Ex Ponto - prvič

Ex Ponto - prvič

Recenzija dogodka
4. 9. 2013 - 13.00

Od nedelje poteka v Ljubljani jubilejna dvajseta izvedba mednarodnega festivala uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto. V sklopu petega programskega obdobja festivala (2010-2013) se bo do prihajajoče nedelje na različnih lokacijah zvrstilo dvanajst uprizoritev, ki jih združuje konceptualna usmeritev s sloganom »Kje je meja?«.

Kratek vpogled v zgodovino Ex Ponta pokaže, da so začetki tega festivala tesno povezani z mejo. Pred dvajsetimi leti je prav zavedanje meje, predvsem tedaj vzpostavljenih nacionalnih meja, oblikovalo platformo, ki je prebeglim umetnikom ponudila možnost prestopa v gledališko brezmejnost, vse odtlej pa je festival ohranjal stik z nekdaj skupnim kulturnim in političnim območjem. V tem pogledu je celoten projekt festivala pravzaprav posledica meje, meja ga napaja in motivira za njen prehod.

Po dveh desetletjih produkcijskega delovanja je mogoče reči, da se je začetna meja Ex Ponta razširila. To se kaže v prepoznavnosti in uveljavljenosti festivala ter sodelujočih, mednarodnih sodelovanjih, koprodukcijah, mreženju, nastanku proevropske kulturne mreže NETA … V prvih dneh pa meje, ki naj bi jo posamezne uprizoritve presegale, ni bilo mogoče uzreti, kljub temu da kriterij oziroma mejo izbora predstav po besedah direktorja festivala Damirja Domitrovića poleg okvirne teme dirigirajo tudi kakovost, poskus vpogleda v razvoj evropskega gledališča in prihod nekaterih že prepoznavnih domačih in tujih režiserjev.

V ljubljanski Operi je otvoritvena predstava Močan rod, v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj, prek družinskega modela poskušala prikazati univerzalni sistem tržnega izkoriščanja, oportunizma in lakomnosti. Preierna uprizoritev pri nas praktično neznane nemške dramatičarke Marielouise Fleisser se v narečju vseskozi spogleduje z ljudsko igro, učnim komadom in komedijo. Pri njeni postavitvi morda najbolj umanjka konceptualna zasnova, ki bi prikrila pomanjkljivosti dramske predloge. Za začetek morda z jasnejšo določitvijo glavnega protagonista uprizoritve. Zasilno so uprizoritev dopolnili avtobiografski fragmenti dramatičarke, ki pa ob nezainteresirani režiji niso nudili močnejše podpore sicer odličnemu igralskemu ansamblu.

Naslednji festivalski dan se je zaključil v Kinu Šiška s predstavo Žabar Rainerja Wernerja Fassbinderja v izvedbi Kraljevega gledališča Zetski dom iz Črne gore. Pri tem velja omeniti morda naključno povezavo s prej omenjeno predstavo, saj je Fassbinder po svoji drami posnel istoimenski film, ki je posvečen prav Marielouise Fleisser, poleg tega pa je za televizijo priredil in posnel tudi njeno dramo Inženirji v Ingolstadtu.

Predstava Žabar (Katzelmacher v izvirniku) v svoji uprizoritvi združuje skupino črnogorskih študentov dramske igre, ki med pivskimi gajbami že ob prihodu gledalcev na sedišča na odru vzpostavi skupnost garažnega benda. Glavna os predstave se giblje okrog treh parov, ki jih razburi prihod grškega tujca in razgali njihovo nestrpnost, agresivnost in ljubosumje. V primerjavi s filmom uprizoritvi manjka predvsem jasnejša dramaturška postavitev, ki bi omejila fluidnost in nejasno določenost karakternih identitet, predstavi pa bi morda prinesla stopnjevanje ritma dogajanja.

Tekom predstave bend zaigra šopek glasbenih uspešnic (Metallice, Radiohead, Nirvana, Dire Straits ...), svoj vrhunec pa uprizoritev doživi, ko je po presenetljivem obratu – ne samo zgodbe, temveč tudi občinstva, ki se z energijo nastopajočih dobro poistoveti – grški delavec sprejet v skupnost. Tudi to ne mine brez dobre mere cinizma, saj je sprejet ravno na podlagi nestrpnosti, ki jo izkaže do Turkov, dogodku pa sledi pesem beograjske Ekatarine Velike Ovo je zemlja za nas.

Po uvodnih dneh se zdi, da se ena redkih pomanjkljivosti festivala Ex Ponto skriva v njegovem najbolj variabilnem delu – programu in uprizoritvah. Neprepričljivost uvodnega dela festivala se kaže v tem, da še preden smo uzrli mejo posamezne uprizoritve, jo je interpretacija že hotela prestopiti. V navadi je, da se uprizorjene predstave poskuša interpretirati prek konceptualne zasnove festivala, s katero predstave sicer nimajo zveze. Vendar pa bi se moral po mojem mnenju Ex Ponto ravno zato vrniti k svojim konceptualnim izvirom in zopet ponuditi priložnost spregledanim. Potem ko je stopil v korak s časom, lahko ponovno poskusi odpreti mejo tistim, ki jim prestop še ni bil omogočen. Poleg lociranja meje je treba uzreti tudi tistega, ki jo je zmožen prestopiti. Toda to je le začetek, saj festivala še ni konec …

 

Prestopal se je Borov.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.