Cenjene slušatelj'ce Radia Študent, dobrodošle v terminu za teater – veseli nas, da ste nam namenile moment. Naslednjih par minut se bomo imele jako fino, saj je na kritiškem sporedu tehtanje predstave, ki jo Mladinsko, producent, označ' kot 'zgodbo za vso družino'. Če vas torej firbec matra, ka'šne volje smo na predbožično poldne stop'le iz teatra, prisluhnite poskusu kritiškega izdelka – izpod prstov vajenke, ki si je ogledala komad Prepelka. 

Kakor namigujeta uvodno izvajanje in naslov, predstava ne želi biti samo še ena zgodba o Pepelki. Uboga služkinja, ki skozi različne zgodovinske ere in kulture vsakič znova faše maltretiranje – najprej od mačehe in polsester, nato pa še od kulturno-moralnih senzibilitet časa, v katerem se njena zgodba interpretira. Pepelka bratov Grimm je daleč od junakinje, s katero bi se lahko istovetila današnja mladina, ki nemara prepoznava, da bi bilo princa bolje strmoglaviti, kot omožiti. Tako se v rimah napisano besedilo Andreja Rozmana Roze v režiji hišnega režiserja Vita Tauferja loti reinterpretacije s sodobno-družbenimi značilnostmi: Prepelka je Rašida, ilegalna begunka iz nedefinirane arabske države in talentirana pevka; njen oče Mohamed dvori bogatašinji Petuniji, da bi jima zagotovil državljanstvo. Véliki dvorni ples nadomesti pevski TV šov, princa pa ostareli pevski estradnik Žan della Krann, ki, da ne bo pomote, sploh ni iz Kranja. Vse skupaj se odvija ob razno-zvrstnih glasbenih nastopih, ki jih podpisuje Aleksander Pešut – Schatzi.

Karakterizacija likov sledi slogu klasičnih diznijevskih animacij, v katerih priljudnim, prijetnim, dekliško polnovrednim glavnim junakinjam — v našem primeru Rašidi Irene Yebuah Tiran — nasproti stopijo teatralne antagonistke: nenormativne, komično diabolične, pogosto iz kvirovske ikonografije navdahnjene dive. Petunija Mojce Partljič z visoko ošiljenimi obrvmi, belo napudranim obrazom in načičkano večerno opravo po odru meče kruh z 'narobe narezano salamo', medtem pa opleta z bogatim izborom humornih frazemov in žaljivk za 'Prepeluho, malo zahrbtno potuho', ki 'nit' k't slučaj' ne sme iz hiše. Mohamed, poklapani Dario Varga, za njo caplja v kričeče zeleni adidas trenirki, pripravljen, da izpolni vse njene ukaze. Plehki vreščeči polsestri – nič manj belih obrazov in zajedljivega duha – pa 'lajkata zmer, razen ko se jima kej zares zamer'.

Polsestri se pripravljata na nastop v pevskem TV šovu, prek katerega bosta prodrli v šovbiznis in zasloveli. Rašida tega seveda ne sme, dokler se na pragu hiše nekega dne ne naslika Matej Zemljič, rahlo sumljivi agent Matija Pajk v oprijetih hlačah – nekakšen človeški ekvivalent spam maila — ki ji ponudi življenjsko priložnost za osamosvojitev izpod tiranije mačehe. Rašida na šovu odpoje balado, pomete s konkurenco in v nekoliko prisiljenem končnem prizoru zavrne vse moške, ki si jo želijo podrediti s pogodbo. Ona bo šla po svoje.

Ob tem v misli nemara šine o neki drugi predstavi zapisana, a obče uporabna opazka, »aktualizacija, ta kuga naših odrov« – in res se zgodba o Prepelki v svojem poskusu preslikave kljub opazno izvedenem 'občutljivostnem premisleku' spotakne ob nekaj kulturnih in političnih nians. Opazimo na primer, da rahel arabski melos Rašidinih prvih pesmi tekom predstave zamenja prepoznavnejši, slovensko-pop-baladni zven, ki se vsem zdi tako fajn, da ji – kot bi bila fuzbaler v reprezentanci – takoj podelijo državljanstvo in pogodbo. Nekoliko obrabljen je tudi iz tega izhajajoč narativ 'popolne' marginalke – ta si, zlasti zavoljo svojega talenta in ne zaradi sistemskih sprememb, zasluži boljšo usodo od svojih netalentiranih rojakinj, ki si jo izbori s prilagajanjem tuji kulturi in girlbosserskim dokazovanjem svoje vrednosti na trgu. 

A pozornost gledalke ni zgolj ujetnica narativa. Ekstremni kontrasti med hiper-patosom enih in karikirano zlobo drugih likov, podčrtani s humornostjo rimanega teksta, namreč prestrežejo ves veter, ki bi utegnil polniti jadra neironične kritike sodobnega ustroja družbe. Pravzaprav je kritika sama le ena od mnogih – povečini od nje zanimivejših – funkcij predstave. Neobremenjenost s seciranjem kompleksnosti človeške narave gledalko osvobodi moralne in intelektualne dolžnosti, da narativ presoja skladno s korektnimi moralnimi, političnimi in estetskimi vrednotami.  

Rimarsko-gledališki podvigi dvojice Roza-Taufer sicer večkrat plovejo nevarno blizu nerodne pokroviteljskosti, popačenja izvornega materiala ali preprostega krinđa. Vsaj eno od teh bi lahko pripisali Baalu iz leta 2019. Kar Prepelko od slednjega loči, je – sicer špekulativna, a vendar v predstavi znatno berljiva – teza, da je avtorjema nekdo pod nos pomolil kultni esej Susan Sontag »Zapiski o campu«. Če naj bi se bili v Baalu režali podobi moških v showgirl kostumih, ker so pač dedci oblečeni v babe, ekstravagantno napravljenim likom v Prepelki uspe smukniti na drugo stran zavese dobrega okusa, kjer njihova izvajanja presežejo zgolj parodijo in postanejo – kemp.

Sontag pravi, da je kemp »ženska, ki hodi naokrog v obleki, narejeni iz treh milijonov peres« – je torej mojstrsko izdelana kostumografija renomiranega Alana Hranitelja, ki Petuniji na glavo posadi pisana zajčja ušesa, s katerimi bi nedvomno navdušila na odru Majske kraljice. Kemp je namerna izumetničenost, pretiravanje in melodrama, spodletela resnost, a tudi nadvse resna neresnost, je Ivan Rupnik v dregu kot TV voditeljica, ki jo bolj kot tragika glavne junakinje skrbi to, da jo bodo »poslal’ v penzijo! Že zdej ma hipertenzijo!«. Kemp je ironičnost, a ne cinizem, je gledanje v narekovajih. Je popolnoma neumesten, a izvrsten 'spiderman plesni premor' sredi predstave, v katerem Zemljič uprizori 'ples', ki bi ga dobili, če bi lovechild Boba Fosseja in Marthe Graham koreografiral osnovnošolca, ki se je plesati učil iz 'dancing spiderman' videov na YouTubu. Kemp je tudi strastno brskanje po odpadu popkulturne krajine, ki za zlobni polsestri na dan privleče pesem in koreografijo, sumljivo podobni nastopu dvojčic Prusnik na predizboru za Evrovizijo leta 2012. 

Po promocijskem materialu sodeč je cilj Prepelke opolnomočiti zatiranke in pokazati na izumetničenost višjih razredov. To predstava počne – a ne na intelektualno-resnobni, samopravičniški način, ki se ga tovrstne aktualizacije navadno poslužujejo. V Prepelki ima izumetničenost drugačen pomen in učinek: izvedeno s tolikšnim okusom za pretirano in pompozno, pozornostjo za podrobnosti in nenehnim nanašanjem na popkulturni imaginarij svojega časa in prostora – s tolikšno strastjo in ljubeznijo do same sebe – jo lahko z vsem spoštovanjem ugledamo kot prvovrsten kemp. 

Spektakelskost predstave gledalki iz rok izmakne secirna orodja, s katerimi bi se ta lahko lotila cefranja njenih dramaturških pomanjkljivosti – nemara bi na dan privlekla celo dejstvo, da v kolofonu dramaturginje ali dramaturga sploh ni najti. S tem pa ustvarjalci razorožijo tudi same sebe, saj so si s – sicer učinkovito izvedeno – karikirano teatralnostjo odrekli potencial bolj niansirane obravnave materiala. Kostumi v Prepelki pač niso narejeni za opravila, kot je izrezovanje tumorjev sodobne družbe. Od gledalke odvisi odločitev, kam bo postavila narekovaje.

Zdaj, ko smo prišle do konca besedila, se spodobi zrimani sežetek – zato, ker je bil tak tud' začetek. Ne bom vas dolgo zamudila. Težko je delat pol-političen komad za mlade, ker se vanj hitro prikrade kakšna slepa pega in dobronamernost bolj nerodno izpade. Moč Prepelke res ni v gozdu, ampak v drevesih. Prizori živijo, ker se stegnejo onkraj okusa, po estetskih in dramatičnih ekcesih. Če torej, kot pišoča, v teatru poleg zgodbe cenite performativ, humor in kemp prvino, vam ne bo odveč ekskurzija v Mladinca s kako šolsko skupino. Upam si trdit', da se boste 'mele fino. 

Z rimami si je duška dala vajenka Zala … Julija.