Naslov še pride

Naslov še pride

Recenzija dogodka
28. 8. 2020 - 13.30

Kljub koronskim zapletom, ki so onemogočili aprila načrtovano izvedbo, smo vendarle dočakali tretjo edicijo Emanatovega festivala robnih urbanih žanrov Sindikat odklonskih entitet. Obseg festivala so prilagodili okoliščinam in ga razdelili v dva dela, prvi je štiri večere v avgustu potekal v Stari elektrarni, drugi pa se bo, če bo vse po sreči, septembra odvil v Gromki. Klub Gromka je običajno osrednje prizorišče festivala in tudi sicer domači oder odklonskih entitet. Tudi program neprilagojenih so prilagodili okoliščinam, nove projekte, na katere se bomo osredotočili v tej recenziji, sta dopolnili ljubljanski publiki že poznani uprizoritvi Bolj čudno od raja in Za narodovo zdravje, ki smo ju že recenzirali. 

V spekter odklonskih entitet lahko, pišejo organizatorji, štejemo vse in vsakogar, ki ne ustreza družbenim normam. Naj bo po spolni identiteti, spolni usmerjenosti, profesiji, ideološkem prepričanju ali rasi. Sindikat združuje in varuje skupek odklonskih umetnikov off scene, ki jih ne moremo preprosto popredalčkati in etiketirati. Robni žanri, ki jih osvetljuje, pa so kabaret, burleska, satira, parodija in plesno-performativno gledališče

Programski poudarek Sindikata je bil vedno na domačih izvajalcih, letos je bila ta tendenca zaradi omejenega prehajanja meja še bolj očitna. Edina tuja umetnica je bila venezuelsko-belgijska igralka, plesalka, koreografinja in cirkuška artistka Sophia Rodriguez. Na Sindikatu je gostovala že lani, letos pa ga je otvorila s performansom Projekt Šopirjenje. Njeno izhodišče je poigravanje s pritiski, ki jih kapitalistična družba izvaja nad ženskim telesom. Performans začne oblečena v toliko plasti oblačil, da je njeno telo samo nejasna gmota, obraz pa skrit pod kapuco. Postopoma lupi plast za plastjo s sebe, izpod oblačil povleče bleščeče trakove, silikonsko dojko, tablete, potne liste in razne druge pomenljive predmete, dokler ni pred nami čisto gola. Spretno pleza po viseči skulpturi iz las, zadovoljuje zajca, ki kraljuje na napihljivem gradu, si zapeljivo potisne cev za natakanje goriva globoko v usta in otresa z zadnjico. 

Kljub temu da se popolnoma objektivizira, obdrži v rokah vse niti nadzora nad lastnim telesom. Z mešanico plesa, repa, cirkuške akrobatike odpira vprašanja o lepotnih standardih z izgledom obsedene družbe in funkcijah, ki naj bi jih v njej opravljalo žensko telo. Po različnih oblikah, v katere se med performansom transformira, je na koncu njeno razgaljeno telo podoba resničnosti in lepote. Satiričnost in neposrednost performansa, hkrati z njegovo žanrsko razgibanostjo, so elementi, zaradi katerih je njegova umeščenost v Sindikat popolnoma jasna. 

Letošnji program je robne urbane žanre skušal približati tudi otrokom in mladini. V predstavi TRI psice, DVA planeta, ENA raketa se tri Zemljanke odpravijo na Mars, kjer iščejo idealno politično ureditev in boljšo družbo. Avtorica koncepta, režiserka in koreografinja Urška Vohar, je za mlajše občinstvo priredila predstavo, ki je bila pod enakim naslovom premierno uprizorjena leta 2014. Tudi originalno zasedbo Urške Vohar, Nataše Živković in Jelene Rusjan je nadomestila ekipa mlajših performerk. Dramaturgijo in pomoč pri oblikovanju besedila je opravila Simona Semenič.

Gledalci spremljajo resničnosti šov Misija na Mars, v katerem »tri psice«, ki niso pasje samice, ampak tri pasje ženske, dokazujejo svoje psihofizične zmožnosti, da bi si priborile častno mesto v vesoljski odpravi. Vsaka od njih je utelešenje stereotipov. Prva, Sara Janašković, je zahodnjaška misticistka, ki se ukvarja z jogo in razvozlavanjem signalov vesolja, mojstrica samopomoči in samospoznanja. Druga, izstopajoča Mojca Sovdat, je delavna ženska z »zdravo kmečko pametjo«, katere moto je »Kdor ne dela, naj ne je«, in komaj čaka, da bo na Marsu spekla prvo potico. Tretja, Julija Pečnikar, pa je znanstvenica, katere največja strast so številke in njen cilj nova dognanja o Marsu.

Režiserka se poigrava s pospešenim in upočasnjenim gibanjem, za otroke pa so posebno zabavni napihljivi kombinezoni, ki omejujejo gibanje in s tem ustvarjajo iluzijo vesoljskosti. Zemljanke v predstavi satirično izpostavljajo njihove slabosti in razpredajo o družbeni ureditvi, hierarhiji, represiji, demokraciji ter drugih abstraktnih konstruktih, ki povprečnemu otroku ne pomenijo dosti. Nasprotno pa predstava s poudarjeno telesno komiko, pretiravanjem in živobarvno estetiko pušča zelo infantilen vtis. Zato je vprašanje, kdo je dejanska ciljna publika predstave. Če so se ustvarjalci odločili, da predstavo priredijo za mlajšo publiko, bi to lahko izpeljali bolj dosledno, saj v tem primeru nepotešeni ostaneta tako otroška kot odrasla publika. Igriva in duhovita predstava se zaključi s sklepnim songom, ki povzame: »Je že tako, je že tako, da človek pokvari, vse, kar lahko.«

Obiskovalci vseh starosti so se lahko zabavali tudi ob uprizoritvi Cirkus na mesec koreografa in plesalca Braneta Potočana. Cirkus na mesec je rezultat izobraževalnega procesa skupine Fourklor, ki konec vsakega meseca iz krajših točk zračnih disciplin in sodobnega plesa pripravi novo cirkuško predstavo. Glavni poudarek je bil ta mesec na vrvi, nastopajoče artistke so plezale po njej, se ovijale okoli nje in spretno izvajale raznolike akrobacije, ob katerih si kar zadržal sapo in upal, da ne bi prišlo do kakšnih neželenih zapletov in katastrofalne nesreče. Poleg tega so izvajale skupinske in solistične točke plesa na tkanini ter visečem obroču. Da bi naziv cirkusa zares upravičili, sta kot moderatorja delovala Maestro Gorsky in klovnesa Rose, ki sta skrbela tudi za glasbeno spremljavo plesalk z mešanico žive glasbe in pripravljenih podlag. Njuna prisotnost je žal bila na trenutke bolj moteča kot koristna. Iz publike sta s šalami in preprostimi triki izvabila nekaj smeha, a porušila ritem akrobatsko-plesnih točk. Celotna uprizoritev ni mogla skriti, da gre za šolsko produkcijo. Sicer vizualno izredno zanimiva in akrobatsko zahtevna predstava je na koncu žal samo to, cirkuška predstava z veliko nitmi, a brez ključne - rdeče. 

Prvi del tretje edicije Sindikata odklonskih entitet tako ni prinesel veliko novega, tudi odklonskih entitet ravno ne, a je vseeno uspel ustvariti prijetno vzdušje za stare in mlade ter napolniti dvorano Stare mestne elektrarne. Zvrstilo se je veliko žanrov, ki običajno ne dobivajo toliko pozornosti in ki v Sloveniji še vedno niso širše prepoznavni in institucionalno zastopani. Njihova obrobnost in neodvisnost jim omogoča večjo samostojnost in unikatnost, a jih hkrati omejujeje s slabimi produkcijskimi pogoji ter omejenimi sredstvi. Sindikat je vsesplošni paniki navkljub uspel pripraviti raznovrsten program, prežet s humorjem, nostalgijo, občudovanjem in družbeno refleksijo. Dobrim uprizoritvam in odličnemu festivalskem vzdušju navkljub prvi del Sindikata ni uspel v celoti upravičiti lastnega koncepta. Drugi del festivala se bo nadaljeval 15. septembra, pričakujemo pa lahko nastope plesalke Aje Zupanec, kolektiva Mismo nismo, performerja Loupa Abramovicija, društva Transformator, benda balans, dj DVMIR-ja in klovnovskega društva Za crknit.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness