OBLAST PROTI LJUDSTVU, LJUDSTVO PROTI UMETNOSTI, UMETNOST PROTI ...?

OBLAST PROTI LJUDSTVU, LJUDSTVO PROTI UMETNOSTI, UMETNOST PROTI ...?

Recenzija dogodka
22. 9. 2014 - 13.00

Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti Ex Ponto se je začel prejšnjo nedeljo. Potekal je osem dni po različnih lokacijah v Ljubljani in Novem mestu. Festival, ki se izvaja že enaindvajseto leto, je tokrat prevzel podnaslov Novi mostovi. Lahko bi rekli, da je političnost tisti most, ki veže večinski del predstav, ki so bile uprizorjene. Politično gledališče postaja vedno bolj priljubljen žanr, očitno ne le pri nas, ampak tudi drugod. Tako smo si ogledali dve predstavi, ki sta po tematiki med najbolj političnimi: Kralj Ubu in Let iznad kosovskega gledališča.

Dramo Kralj Ubu je napisal Alfred Jarry na vrhuncu pariške moderne, konec 19. stoletja. V moderni umetniki ugotovijo, da vladajoči razred ni edini krivec za nepravično ureditev. Večinski del odgovornosti nosi predvsem ljudstvo, ki ne dvomi v razredno ureditev, sprejema dano ideologijo in s tem uresničuje družbeni determinizem. Zato so v moderni gledališki umetniki kritiko uperili zoper družbene norme. Kritizirala je malomeščansko moralo in posledice, ki jih pušča takšne vrste konservativna represija.

Pariško meščanstvo ni bilo vajeno poslušati vulgarnega jezika in umazanih kletvic na odru. Jezik jih je spominjal na govorico porednih fantkov v zgodnji puberteti. Zaradi tega je občinstvo med krstno uprizoritvijo Kralja Ubuja zagnalo kraval. Užaljeni in ogorčeni zaradi takšnih provokacij s strani gledališča so po pričevanjih metali stole in protestno zapuščali dvorano. Vendar pa drama ni pomembna in revolucionarna le zaradi vulgarnega besednjaka, temveč tudi zaradi odkritja novega elementa, ki bo predstavljal prihodnost političnega gledališča: groteske.

Alfred Jarry je subtilno okrcal takratno družbo, vendar je osrednja tema njegove drame predvsem bolestna želja po moči. V njej problematizira vse despotizme, absolutizme in diktature. Drama govori o potencialni škodi, ki jo lahko povzroči napačna oseba na poziciji absolutne moči. Kajti Jarryja je za stvaritev Kralja Ubuja navdihnil prav njegov oblastni in škodoželjni učitelj fizike, ki je gnojil njegovo gimnazijsko življenje.

V četrtek so v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu nastopili Madžari iz gledališča Maladype. Zoltan Balazs je režiral všečno, moderno in aktualno verzijo Kralja Ubuja. Mala dvorana je potisnila gledalce in igralce tesno skupaj in že v samem začetku izničila četrto steno. Ogromen kup časopisov v kotu dvorane je služil namesto odra. Vrhunsko fizično pripravljena igralska ekipa je z močno izrazno igro spominjala na hibrid med krdelom primatov in skupino hiperaktivnih fantkov.

V uprizoritvi so izstopale inovativne in osvežujoče režijske ideje. Za rekvizite so uporabljali le selotejp, škarje, vrvice, lesene paličice in predvsem izdelke iz papirja, ki so jih ustvarili igralci med predstavo. Igralci so skozi celotno predstavo z igrivostjo in ekscentričnostjo zabavali večinski del publike. Ákos Orosz, ki je upodobil papa Ubuja, je ves energičen in infantilen ždel v luknji sredi časopisov. V krilo oblečen Zoltán Lendváczky, ki igra mamo Ubu, je kraljeval na vrhu papirnatega kupa. Na dnu časopisne gore pa sta čepela Gábor Jászberényi in Zsolt Páll, ki prevzemata različne vloge iz dramskega besedila. Zanimivo je, kako je scenografija sestavljena iz časopisov, medijev, ki so v bistvu novi diktat družbenih norm. Večinski del medijev je tisti, ki danes narekuje novodobno meščansko moralo.

Neustavljiv, hitri tempo je fascinanten, vendar za nekatere morda tudi preobremenjujoč, saj je nekaj gledalcev zapustilo dvorano. Igralci so bili celo uro v nenehnem pogonu. Zdi se, da je takšen tempo potreben, saj sovpada s konceptom. Hitri tempo lepo predstavlja podivjani pohlep Ubuja na oblasti. Tekom predstave se vršijo sprotne improvizacije. Igralci tudi redno in veselo komunicirajo z občinstvom.

Gledališče Maladype je bilo s Kraljem Ubujem že na mnogih gostovanjih v mnogih državah. Za sceno vedno uporabijo sveže izdane lokalne časopise. Na lesene paličice natikajo tamkajšnje znane obrazne raznih politikov in zvezdnikov. Zraven se derejo: „Kill! Kill! Kill!“. Uprizoritev je na neki način provokacija publike. Prav tako, kot je bila provokativna tudi krstna uprizoritev pred več kot sto leti. Vendar tokrat ni razlog besednjak, temveč odrska izvedba. Reakcije občinstva se razlikujejo od države do države in od kulture do kulture. V islamskih državah so recimo naleteli na ogorčene odzive že zaradi pomanjkljivih kostumov, torej kazanja preveč gole kože, in prekomernega medsebojnega dotikanja med moškimi soigralci.

Igralci se na vsakem gostovanju za potrebe uprizoritve naučijo nekaj stavkov lokalnega jezika. Predstavo vedno končajo s stavkom izgovorjenim v materinem jeziku države, ki jih gosti, torej pri nas je zvenel tako: „Če ne bi bilo Slovenije, ne bi bilo Slovencev“. Tu odpira povsem novo temo narodnosti in domoljubja, ki se kaže tudi v predstavi Let iznad kosovskega gledališča, ki so jo zaigrali v soboto v Šentjakobskem gledališču Ljubljana. Tekst za predstavo je napisal Jeton Neziraj. Drama je dobro napisana satira z zelo jasnim političnim ozadjem. Zgodba se začne, ko v obubožano Kosovsko narodno gledališče vstopi sekretar z Ministrstva za šport. Režiserju ponudi življenjsko priložnost: ponudi mu režijo predstave, ki bo spremljala slovesno proslavo ob razglasitve neodvisnosti Kosova.

Tekst problematizira cenzuro s strani oblasti in zlorabo umetnosti v politične namene ter se sprašuje, kje je mesto umetnosti na trgu dela, predvsem v manj premožnih državah. Z besedilom smo se lahko poistovetili vsi gledališki ustvarjalci. Kajti prikazuje dileme, upanja in strahove, ki se odvijajo tekom vsakega delovnega procesa v gledališču. Sam tekst se bolj fokusira na politiko kot na gledališče, predvsem pa se dotika kontrastnega odnosa med njima: politika kot laž in umetnost kot resnica. Odnos je hkrati tudi rivalski, saj gledališče že dva tisoč let spodkopava legitimnost oblasti in obratno. Oblast vztrajno poskuša rušiti gledališče, čeprav se po novem, predvsem v predvolilnih obdobjih, vsaj po pričevanju Jetona Neziraja oblast poslužuje metode podkupovanja oziroma investiranja v umetnost.

Predstavo je režirala Blerta Neziraj. Žal uprizoritev tekstu ne dela usluge. Dogajanje na odru je večinoma dolgočasno in razvlečeno. Sicer je bilo opaziti nekaj režijskih reševalnih poskusov. Najbolj pogost je skupek nepotrebnih in površno izvedenih koreografij, ki jih izvajajo čez celotno uprizoritev. Igralci so bili brez vsakršnega občutka za lahkoto, zato so med izvajanjem kretenj delovali nerodno in leseno. Harmonikar in violinistka ter mini spremljevalni orkester so bili dobrodošla popestritev in ena redkejših svetlih točk predstave.

Zdaj pa se vrnimo k političnim temam, ki so skupne obema predstavama. Obe v manjši ali večji meri omenjajta narodnost, domoljubje, državo. Zgodovina Kosova je okrutna in krvava. Zaradi konstantnih zavojevanj je Kosovo postalo talilni lonec, skupek različnih kultur, religij in jezikov. Dramsko besedilo domoljubje predstavlja na satiričen način. Zakaj bi kdo hotel slaviti državo, v kateri ti redno ne izplačujejo plač in sproti ne zasujejo lukenj v cesti? Takšen dvomljiv odnos do novo rojene domovine je izzval burne reakcije med publiko v Prištini. Tudi končni stavek v Kralju Ubuju ima enako satirično konotacijo. Čeprav je sam koncept nacije družbeni konstrukt, so domoljubna čustva najhitreje prizadeta.

Pa smo spet pri reakcijah publike. S predstavo Let iznad kosovskega gledališča so gostovali v Kragujevcu, ruralnem srbskem mestu. Tam so tako avtorji kot tudi organizatorji tamkajšnjega festivala pričakovali nacionalistične nasilneže, ki bodo poskušali ustaviti predstavo. Organizatorji so celo zaprosili za policijsko varstvo gledališča, ampak do izgredov ni prišlo. Neodvisnost Kosova še vedno sprošča frakcije, zatorej so avtorji pričakovali izgrede, publika pa provokacije. Vendar z nobene strani ni bilo ne enega ne drugega.

Odpre se vprašanje ali ljudje v gledališčih vedno bolj pričakujejo provociranje in kakšno moč še ima provociranje? Ter zakaj se oblast ne boji več gledališča? Že res, da morda na neki ravni gledališče izgublja svojo moč kot medij, toda hkrati svojo radikalnost vedno odpira na neki drugi ravni.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Damn I wish I'd seen this Ubu Roi. It sounds sweaty, hot and totally radical to the maximum capacity. Good review of it, too. I've seen those intrepid Maladypians work, and from what URŠKA Sajko wrote (not Zala), and the the full-on visceral picture she raises up, these are just the kind of shenanigans I'd expect from Zoltan Balazs & Co.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.