Neprecenljiv plesni zaklad. Tako je zveza za ohranjanje plesnega izročila Dance Heritage Coalition leta 2000 poimenovala Billa T. Jonesa. Skupaj s plesnim in ljubezenskim partnerjem Arniejem Zaneom je leta 1982 ustanovil večkulturni plesni ansambel Bill T. Jones/Arnie Zane Company, katerega produkcijo Igra in igra smo si lahko ogledali pred kakšnim tednom v Cankarjevem domu.

Plesni ansambel, ki slovi kot eden izmed najbolj inovativnih in ga lahko uvrščamo v sam vrh vplivnega sodobnega plesa, nam je odplesal dve plesni produkciji: Ravel: ležeče ali pokončno? ter Zgodba /. Inovativni sodobni plesni prijemi, zvrstna pestrost koreografije in živo izvajanje tehtnih del zahodne klasične glasbe se v njihovi produkciji prepletajo v pripovedovanje, pa naj bo to prevpraševanje ali sestavljanje zgodbe.

Že v prvem delu Ravel: ležeče ali pokončno je mogoče zaznati element koreografije, kot da bi plesalci gradili svojo skupno zgodbo. Gib za gibom. Postavijo se v kolono. Drug za drugim se zvrstijo in ponovijo zadnji del giba, ki ga je naredil plesalec pred njimi, ter dodajo še svoj dodaten gib. Kot domine, katerih številke se podvajajo, da se igra lahko nadaljuje, ali pisane črke, ki se začnejo, kjer se prejšnja konča. Gibanje je navkljub svoji eksaktnosti fluidno. Začetni zagon posameznega giba vedno izzveni in davek prevzame gravitacija, kar zanesljive in precizne gibe omehča in jih naredi naravnejše.

Preciznost, s katero izvajajo gibe, pa je drugačna pri vsakem plesalcu. Čeprav so gibi tehnično enakovredni, izrazno izpadejo različno, odvisno od plesalca, ki jih izvaja. Ples, ki ga ustvarjajo plesalci Bill T. Jones/Arnie Zane Company, je tehnično eksakten, vendar vsak posameznik izžareva drugačno interpretacijo giba. Tako vsak performer ustvari za odtenek drugačen, sebi lasten izraz. Nihče ni kopija drugega. Že ko se eden od njih naključno obrne stran od gledalcev, zasuka v drugo smer ali pa postane zrcalna podoba drugega, se koreografski element interpretira na toliko načinov, kot je performerjev, ki ga izvajajo. Plesna skupina namreč spodbuja raziskovanje, notranje interpretiranje in iskanje lastne motivacije za določeno koreografijo, posledica pa je množica raznovrstnih plesnih izrazov.

Vsak posameznik tako razvije zase značilno govorico, ki jo preigrava v različnih dvojicah, trojicah in različnih kombinacijah vseh plesalcev. Vsaka kombinacija pa se obnaša drugače in sestavlja drugačen element zgodbe, ki si jo sestavimo gledalci sami. Skoraj vsa soočanja se namreč dogajajo simultano, hierarhijo pa v predstavi pomagajo vzpostaviti črte v scenografiji. Ne glede na to, ali so zalepljene na tleh ali pa stranice pravokotnega okvirja, ki omejuje prostor. Vsakdanja oblačila in funkcionalna razdelitev odra tvorita vizualno podobo predstave, ki je podrejena glavnemu izrazu - gibu in tvorjenju zgodbe med plesalci.

Celotno produkcijo spremlja v živo zaigrana glasba v izvedbi godalnega orkestra Accademia, ki zaigra dela dveh klasikov: Mauricea Ravela in Franza Schuberta. Prezentnost živo igrane klasične glasbe je potrebna za pristnejšo zvočno interakcijo z gibom in plesom. Čeprav so glasbeniki pomaknjeni nekoliko vstran in niso v centru, je komunikacija plesalcev z glasbeniki očitna. Tako niso v navideznem razmerju z vseprisotno glasbo, temveč se odnos z glasbo vzpostavi preko odnosa glasbenik - plesalec, čeprav nikoli ne pride do pravega stika. Dovolj je že samo usmeritev plesalcev v smer, kjer se nahajajo glasbeniki.

Skupina, ki je nastala kot profesionalno sodelovanje temnopoltega plesalca in belega židovskega performerja, ki sta bila partnerja tudi v zasebnem življenju, goji vsestranskost na več nivojih. Zgodbe, ki jih pripoveduje ansambel Bill T. Jones/ Arnie Zane Company, izpadejo pristno. Mogoče je tako zaradi raznolike zvrstnosti koreografije, vizualne sproščenosti predstave ali kombinacije klasične glasbe s sodobnim plesom. Predvsem pa lahko vzrok najdemo v raznovrstnosti plesalcev in njihovih izrazov.

Pestrost v zgodbi je nabrana z mislijo na gledalca in plesna produkcija Igra in igra sestavlja zgodbo o različnih ljudeh, ki jo mora zaznati in sestaviti gledalec sam. Tako kot pripovedovalec zgodb ne bi mogel obstajati brez poslušalca, tudi Igra in igra brez gledalca ostane le skupek različnih pomešanih elementov. Vendar je ravno v tej raznolikosti in množici izbir igra, ki nam jo ponudijo, da jo igramo z njimi.