V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo plesno gledališče s ključnima skupinama Betontanc in Fourklor eden najpopularnejših pristopov v slovenskem sodobnem plesu. Kar ni nenavadno, saj žanr s spajanjem sodobnoplesnih prvin na eni strani ter gledaliških likov, njihovih medosebnih odnosov in včasih tudi zgodb na drugi ponuja publiki dostopen, lahko razumljiv vstop v sicer pregovorno zagonetni sodobni ples. Z gledaliških vstopov se nam pogled razširi k pogosto poudarjeni vizualni podobi predstav, napojeni z izrazito čustveno atmosfero, v katero so potopljene pokrajine plešočih teles. Spoj nevsakdanjega plesnega giba z vsakdanjim čustvenim svetom likov avtorjem ponudi možnost za denimo izgradnjo fantazijskih svetov ali pozunanjenje notranjega življenja likov na način, ki je blizu nadrealistični estetiki. Na popularnost gledalcem prijaznega plesnega gledališča v devetdesetih lahko gledamo s perspektive takrat šele porajajoče se slovenske sodobnoplesne publike. Z menjavo generacij in estetskih preferenc pa so ga v drugem desetletju tega stoletja izpodrinili plesni pristopi, ki so bolj konceptualni in kompleksnejši na ravni različnih umetniških strategij in razumevanja plesnega telesa ter na splošno zahtevajo večji napor publike.

Julija letos nas je na festivalu Ana Desetnica avtorica sodobnega cirkusa in akrobatka na vrvi Danijela Zajc presenetila s predstavo Gravitacija perspektive, ki je z reinterpretacijo plesno-gledališko estetiko obudila iz inercije. V tem prispevku se bomo posvetili tako sveži predstavi Danijele Zajc Gozd, ki smo si jo ogledali 3. novembra v Španskih borcih, kot tudi predstavi staroste slovenskega plesnega gledališča – Na stežaj zaprta vrata Branka Potočana in Fourklor, ki smo jo videli 29. oktobra v Cankarjevem domu. Poleg tega, da sta si predstavi delili del izvedbene ekipe in da sta umetnika medsebojno že sodelovala, ju druži tudi boj za vidnost na obronku oziroma frindžu slovenske sodobnoplesne scene. Pa tudi borba za vadbene prostore po izginotju Cirkusarne NaoKrog iz bivše Avtonomne tovarne Rog in pred kratkim tudi iz dvoran ob Parmovi in Kurilniški ulici v Ljubljani.

*** 

Ko prevzamemo karto v pasaži Maximarketa, se prebijamo skozi trume pražnje oblečenih pripadnikov srednjega sloja, ki so si šli ogledati Perpetuum Jazzile – kar bo v predstavi tudi omenjeno. Predstava Na stežaj zaprta vrata se namreč začne v majhnem preddverju pred vrati dvorane Duše Počkaj, kjer nas v vlogi vodiča pričaka Goran Završnik. Izvemo, da so si nastopajoči umetniki po izgubi omenjenih vadbenih prostorov Cankarjev Dom vzeli ne le za kulturni dom, pač pa tudi za dom kot domovanje. Okoli 30 gledalcev med predstavo večkrat vstopi in izstopi iz dvorane Duše Počkaj, medtem ko se nastopajoči pripravljajo. Ali pa nas pričakajo v kateri od postaj na naši krožni poti po hodnikih in pomožnih prostorih kulturnega hrama. En prizor se odvije v ozkem hodniku ob glasnem zvoku nojzerske ambientalne glasbe, medtem ko plesalce in plesalke iz ozadja obseva ogromna rumena luč. Spet kasneje v spodnjem preddverju opazujemo, kako izza opustelega šanka vznikne osebje in izvede koreografijo s šalicami.

Koreografski pristop ima prepoznaven Potočanov podpis, za katerega je ključna domišljijska atmosfera. Gibi so relativno enostavni, a niso ne povsem plesni ne povsem vsakdanji. Ravno dovolj vsakdanji so, da nas prestavijo v razpoloženje, nemara nostalgije, nemara fantazije. Ravno dovolj, da se vprašamo, kaj bi bilo, če koreografija, v kateri se plesalci po hodniku Cankarjevega doma potiskajo ob tla, se dvigajo, si dajejo podržke in tako naprej, ne bi bila zgolj koreografija, pač pa resnično življenje. Kaj če bi med tavanjem po hodnikih v tem obnašanju slučajno zasačili civiliste? Kaj če bi hostese za šankom plesale s šalicami? Vmesnost med fiktivnim in realnim poudari prizor v praznem WC-ju, ki ga lahko opazujemo skozi steklena vrata. Ali stolp iz druga na drugo postavljenih plesalk v dvigalu, katerega vrata moramo stalno držati odprta s pritiskanjem na gumb. Potočanov pristop, ki notranji domišljijski svet očaranosti, nostalgije in odnosov pozunanji v odrskih slikah, je še posebno učinkovit, kadar je manifestiran v neumetniških prostorih. Oblikuje se nekakšen medprostor, ki zadrži našo običajno percepcijo vsakdana in nam ponudi novo perspektivo.

Menjavo perspektive kot nosilno metodo predstave lahko razberemo v dveh daljših prizorih. V prvem so plesalke v dvorani Duše Počkaj obešene na drog, ki visi z zadnje stene, da se zdi, da sedijo na klopi, mi pa jih gledamo od zgoraj. Celotna ekipa za tem izvede koreografijo na tleh pred nami, obenem pa je na zadnjo steno projiciran vnaprej pripravljen posnetek iste koreografije od zgoraj. Podobno se zgodi v spodnjem preddverju, ko gledalci ležimo na tleh, ples pa opazujemo le preko na stropu nameščenih ogledal. Dobesedna menjava perspektive se zdi kot enostaven trik, a deluje, ker obrne naše vsakdanje razumevanje danega prostora. Pa tudi zato, ker nas Potočan pogosto postavi v ptičjo perspektivo – kot da bi slučajno z balkona opazovali neko nenavadno dogajanje na dvorišču.

Negledališkega site-specific prostora se je Potočan poslužil že leta 2003 v predstavi skupine Fourklor Nekje vmes, ki je potekala v prezračevalnem jašku Cankarjevega doma. Gledalci smo se med predstavo premikali med nadstropji in včasih iz zraka gledali ples na tleh; včasih smo leže na tleh gledali plezanje in ples po svilenih vrveh nad nami; tu in tam pa smo kakšen plesni prizor videli tudi s strani, ena-na-ena. Pravzaprav bi se predstava Na stežaj zaprta vrata morala dogoditi v tem istem jašku in bi morala imeti naslov Tretja klet levo – ker je jašek v tretji kleti levo –, a je bilo to ustvarjalni ekipi iz varnostnih razlogov onemogočeno. Nadomestno potovanje čez labirint Cankarjevega doma tako postane tudi metafora za iskanje ustreznih novih vadbenih prostorov v vedno bolj gentrificirani Ljubljani. Kot pokaže predstava pa je svoboda v našem pogledu – v tem, da vidimo znano na nov način ter v stalni menjavi perspektiv, s katero se izmaknemo pogledu nosilcev moči.

*** 

Kjer se Potočanova estetika spogleduje z vsakdanjim in išče vrzeli v njem, nas Gozd Danijele Zajc takoj potopi v povsem fantazijsko pokrajino. Z belim platnom obdan oder Španskih borcev napolnjuje zelena svetloba, ki razkrije šest s stropa visečih polivinilastih vreč. V vsako je kot v kokon zabubljena plesalka. Na s plastičnimi ponjavami obdano sceno padajo kosmi prozorne folije. Situacija nas takoj spomni na film Matrica, le da hitro postane jasno, da gre za matrico patriarhata.

Glavna atrakcija predstave so solo prizori Danijele Zajc, v katerih ta naprej razvija vrline, ki smo jih opazili v Gravitaciji perspektive. Ko se junakinja izkobaca iz kokona, se loti plezanja po prozornem polivinilu, pri čemer je njeno telo včasih znotraj, včasih zunaj prozorne plahte. Ta inovacija v žanru plezanja po vrvi proizvede zanimive in ne povsem določljive vizualne in pomenske učinke. V srečanju veščin zračne akrobacije in sodobnega plesa se iz performerkine prezence, celotnega izraza njenega telesa ter odrske podobe zariše notranji svet ženske, ki se skuša rešiti ukleščujočih družbenih spon. Intenziteta izvajanja nas drži v stanju zamaknjenosti, ko ob živi atmosferski glasbi Maje Pahor in Pie Skušek spremljamo počasno odvijajoče se podobe junakinje, ki se nekaj metrov nad tlemi vrti okoli svoje osi.

Težko je specificirati, kaj točno se dogaja, razen da se občutki ujetosti in upora med plezanjem razširijo na ves oder ter se hkrati raztegnejo v času. Učinek je podoben podobam iz sanj. V naslednjem prizoru se Zajc spusti na tla, kjer jo prekrije tenak polivinil, pod katerim skuša zadihati, dokler ne vstane in si v manifestaciji upora v foliji sama iztrga dihalno odprtino. Ko pa si zatem Zajc to celotno kopreno stlači v usta, je jasno, da patriarhalna nadvlada ni vpisana le v družbo, pač pa tudi v samo strukturo ženskega subjekta.

Drugih pet plesalk sprva deluje kot zborček, ki na določenih točkah zaropota v svojih kokonih. Nato pa prevzamejo narativno funkcijo predstave v likih žensk, ki se osvobojene takoj spravijo na osebo, ki jih je osvobodila. Patriarhat se pokaže kot ponotranjena struktura moči, v imenu katere ženske podjarmljajo druge ženske. Konkretno tako, da jo zapletejo v plastične cevi, ki jih škripci z junakinjo dvignejo v zrak. V sklepnem prizoru se z neba kot deus ex machina spustijo feminizirani kostumi iz polivinila in seveda interpelirajo vso šesterico nastopajočih v svoj diskurz. Sledijo razvrat, boj ženske proti ženski, pitje in bljuvanje vode, v končnem razčefuku pa tudi ves polivinil in odrske zavese popadajo na tla.

Jasnemu feminističnemu sporočilu navkljub, ki je po odzivih mnogokaterih gledalk nadvse dobrodošel, pa je čar predstave ravno v tistih aspektih, ki niso dobesedni. Ki se nam nekako zažrejo v nezavedno kot podobe, ki jih nosimo s seboj še nekaj časa po odhodu iz dvorane.

***

Obe predstavi najdeta vrzeli ali v družbi ali v podružbljenem nezavednem in v njih vsakemu gledalcu in gledalki nudita točke svobode, domišljije ter lastnega premisleka. Kar je tudi razlog, zakaj smo plesno gledališče pogrešali na slovenskih odrih – saj vendar ni potrebno vseh poant ponuditi na pladnju. Ker pa se zavedamo, da gre za številčno velike in produkcijsko zahtevne produkcije, upamo, da jim nemara ta zapis pomaga pri pridobivanju bodočih sredstev.

*** *** *** 

Naslovna fotografija – Daniela Zajc: Gozd, s FB strani Danijele Zajc

Druga fotografija: Branko Potočan in Fourklor: Na stežaj zaprta vrta, Foto: Drago Videmšek

NA STEŽAJ ZAPRTA VRATA

Ideja in koreografija: Branko Potočan | Soustvarjanje in ples: Anamaria Bagarić, Branko Potočan, Jana Menger, Tajda Podobnik, Tini Rozman, Veronika Valdés | Avtor in izvajalec glasbe: Goran Završnik / Gašper Selko | Oblikovanje zvoka: Blaž Flerin | Dramaturgija: Andreja Kopač | Oblikovanje svetlobe: Gregor Kuhar | Produkcija: Vitkar zavod

GOZD

Idejna zasnova, koreografija / režija: Danijela Zajc | Nastopajoče: Anamaria Bagarić, Tajda Podobnik, Kristina Tini Rozman, Mojca Sovdat, Veronika Valdes, Danijela Zajc | Svetovalec za režijo: Jaka Andrej Vojevec | Avtorska glasba v živo: Maja Pahor in Pia Skušek | Kostumografija, scensko svetovanje: Katarina Zalar | Oblikovanje luči: Hotimir Knific | Produkcija: Danijela Zajc