Verjetno smo že vsi kdaj prišli do občutka, da gledališče velikokrat teži po tem, da bi nam prodalo udarne zgodbe in velike teme, kot so na primer biblija, ljubezen, nasilje ali utopija. In vsi smo kdaj že doživeli, da smo gledališke dvorane zapuščali z občutkom, da je vse odigrano in povedano itak že stokrat slišano in videno. Slovensko mladinsko gledališče je spet poseglo po eni izmed tovrstnih tem. Ob koncu sezone se je odločilo na reklamne panoje obesiti še en velikopotezni naslov: Država. In ta je, naključno ali ne, premiero doživela približno teden dni pred dnevom državnosti.

Naslovu navkljub se predstava ne ukvarja s pisanjem in nastajanjem slovenske ustave, z vprašanjem državne politike, niti ne polemizira s tem, kaj pomeni biti političen v državi Republika Slovenija, če kaj takšnega sploh še obstaja. Gledalec je kar takoj vržen na Nizozemsko, v leto 1992, kjer je bila podpisana Maastrichtska pogodba. A seveda se v postmodernistični maniri tudi ta postavitev še enkrat dialogizira. Naslov predstave se sploh ne nanaša na državo kot, na primer, politično enoto, ki svoje pripadnike reprezentira s pomočjo oblasti. Naslov se prav tako ne nanaša na pojem skupnosti, niti se ne veže na nacionalno razsežnost. V resnici obtiči v referenci na Platonovo Državo in njeno utopično dimenzijo.

Predstava se je začela popolnoma banalno. Igralci so na odru s svojimi gibi posnemali geste otrok, medtem ko se je na zvočnem posnetku predvajal otroški glas, ki je opisoval pravila različnih družabnih iger. Šlo je za izjemno stereotipen motiv politikov, postavljenih v vloge prenapetih otrok, ki se igrajo z našimi usodami. Sicer bi se motiv otroškosti dalo aplicirati tudi na staro Grčijo, razumljeno kot otroško dobo naše zgodovine, če se ne bi zdel že ta razmislek element nadinterpretacije.

Pred začetkom predstave smo gledalci v roke dobili gledališki list, ki je skupek citatov, pobran iz vseh vetrov sveta. V njem smo lahko med drugim lahko prebrali nekaj odlomkov Agnieszke Jakimiak, soavtorice igranega dramskega teksta. Jakimiak je brala Platonovo Državo in glede na vloge, ki jih je v njej našla, iskala vzporednice v današnjem času. Na primer: Glavkon je Theresa May, ki jo odigra Nika Rozman, Klejtofont je Andersnordic, Breivikov najljubši lik iz igre World of Warcraft, ki ga odigra Vito Weis, Sokrat pa je Slavoj Žižek, ki ga odigra Damjana Černe. V uri in pol so politiki, kapitalisti, filozofi in serijski morilci ponovili svoje govore, ki jih tako ali tako vsak dan slišimo in beremo v medijih. Gledalci in gledalke pa so ostajale v pričakovanju, da se bo vloga navezave na grštvo končno odstrla.

Navsezadnje navezava današnjega sistema na grško delovanje polisa ni nekaj novega in sploh ne napačna smer, v katero bi se predstava lahko bila razvila. Na neki točki Države bi res lahko pričakovali, da se bo nanašanje na stare Grke poglobilo. Da se bo izpostavila dimenzija neposrednosti grške demokracije, geografska ozkost in manjše število prebivalstva v polis, kjer se je takrat vzpostavljal demokratični sistem. Ali pa da bo predstava polemizirala parlament, v katerem se je prva polovica predstave odvijala. Da se bo Država postavljala v dialog z vlogo skupščin, ki so v grškem polisu vsako zasedanje delovale kot nenehno spreminjajoči se in živ organizem odločanja. A predstava ne naslavlja tovrstnih vprašanj in se ne sprašuje, kaj bi lahko bila demokracija onkraj parlamentarnega delovanja, ki ga poznamo. Navezavo na grštvo odstira toliko, kolikor jo uspe prodati skozi citatnost gledališkega lista.

V drugi polovici je Država hotela misliti onkraj, celo daleč stran od zgodovine. Delovala je z badioujevo tezo, da je politiko kljub navezavi na preteklost vseeno potrebno osvoboditi tiranije zgodovine. Režiserka Anja Suša je v gledališkem listu objavila tudi svoj intervju, kjer pravi, da skuša drugi del predstave polemizirati idealizacijo preteklosti. Gledalkam in gledalcem ponudi prekrivala za oči, posede jih nasproti igralcem, ki govorijo zgodbe in ves čas ponavljajo frazo: »Predstavljajte si.« Tako se je preteklost z vlogo otroškega peskovnika hitro odpravila, misliti onkraj pa se je v tem primeru obrnilo zgolj v nek Imagine Johna Lenona.

Drugi del predstave je pravzaprav epopeja statičnosti. Režiserka je v njem uprizorila tekst švedskega dramatika Toma Silkeberga, ki pa je bil prav tako navdahnjen s Platonovo Državo. Anja Suša nas je želela vreči v svet idej in se je s tem načinom dramatizacije teksta pravzaprav uprla uprizarjanju samemu. Hotela je skrajnejšo iluzijo, tisto, ki jo ponuja gledališki oder, pa je popolnoma odpravila. Zato smo gledalci z odra zrli na sedeče igralce v publiki in poslušali zgodbe, ki se kljub vsemu niso uspele rešiti zvezanosti s preteklim dvajsetim stoletjem. Na plan so prihajale vse tiste lepe pravljice o boljšem jutri, ki jih poznamo pod imeni, kot so Greta, Tank Man ali pa celo arabska pomlad. Igralska zasedba, sestavni del katere so bili še Primož Bezjak, Željko Hrs, Draga Potočnjak in Robert Prebil, je ostala uro in pol zlepljena na svojih stolih in od gledalca ni pričakovala ničesar.

Po triurni predstavi s pretencioznim naslovom in kopico kričečih imen, kot so Platon, Janez Janša, Žižek, Badiou, Mladen Dolar itd., je marsikdo spodnjo dvorano mladinskega gledališča spet zapustil razočaran. Država je hotela polemizirati z vsem, ustavila pa se je že pri lastnem paradoksu: kljub nenehnemu uporu proti preteklosti je svojo legitimnost iskala ravno skozi stebre velikih imen in zgodovinskih dogodkov. Predstavljajte si, da bi se predstava Država ustavila že pri pomenu države same. Predstavljajte si, da pravo politično gledališče ne bi bilo več utopija. Fredric Jameson, ki je prav tako citiran v gledališkem listu, nam pravi: »Namen utopije je soočanje z nezmožnostjo, da bi si jo predstavljali.« Če je Država ciljala na prav to nezmožnost, ji je navsezadnje uspelo.