Prvi produkt, ki je ob slutnji karantene v trgovinah skoraj pošel, je bil: sekret papir. No, higienski papir, da bomo spodobni. Ljudje smo ga v trenutku krize prepoznali kot za preživetje najnujnejšo dobrino. A strah, da bi nam higienskega papirja zmanjkalo, je bil odveč, saj ga na vzhodu države v Sladkem Vrhu že skoraj 150 let izdeluje tovarna Paloma. Pomenu samooskrbe s higienskim papirjem so se 21. junija poklonili tudi v Mladinskem gledališču s premierno uprizoritvijo predstave Paloma, v kateri ta slovenska tovarna postane protagonistka. 

Predstava je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, KUD Krik in AGRFT, in sicer kot magistrska produkcija režiserke Brine Klampfer, ki je tudi soavtorica dramske predloge. Besedilo je napisala skupaj z našo sodelavko Kajo Blazinšek, ki se je podpisala tudi kot dramaturginja. Tekst sta razvijali v sklopu Festivala dramske pisave Vzkrik, katerega soustanoviteljica, organizatorka in producentka je Klampfer. Navdih za besedilo je dobila v domačih krajih: odraščala je v bližini Sladkega Vrha, kjer stoji – nekoč tovarna, zdaj podjetje – Paloma. V predstavi spremljamo zgodovino Palome od ključnega odkritja »belega zlata« - belih toaletnih rolic ‒ do danes, ko je tovarna le še medel odsev svoje nekdanje veličine. 

Igralci z nagovorom publike že ob prvem prihodu na oder prebijejo četrto steno. V tem trenutku se jasno začrta komični ton uprizoritve in pripovedno-igrani slog, ki ga deloma gradi dokumentarna tehnika podajanja podatkov, deloma pa dramska fikcija. Kraju dogajanja primerno igralci govorijo v štajerskem narečju. Dobrodošlo je na odru slišati dialekt ‒ priložnost za to se pojavi vse preredko, saj v gledališčih prevladuje »knjižni pogovorni« jezik, znan tudi kot »čista ljubljanščina« ‒ a je žal štajerščina v Palomi včasih težko poslušljiva. Hitro se namreč spremeni v spakovanje in se stereotipno rabi za takojšnji učinek komičnosti likov. Uporabljeni lokalizmi, ki so včasih hkrati tudi arhaizmi in germanizmi, pa so včasih povsem nerazumljivi, česar se zavedajo tudi ustvarjalci predstave, zato igralci ekstremne primere v šaljivem tonu razložijo publiki.

Ustvarjalci skušajo skozi predstavo krmariti med družbeno zgodovino Sladkega Vrha, ki je tesno povezana s Palominim vzponom in razvojem, ter intimnimi zgodbami delavcev. A prehodi med prizori so nerodno izpeljani in predstava posledično postopoma izgublja ritem. Tudi umeščenost nekaterih prizorov in njihova dramaturška funkcija sta nejasni. Najočitnejša črna ovca je na primer prizor, ki se odvija v sosednjem kraju Vranji Vrh. Prikazuje veselico, na kateri vaški pijanec, ki ga igra Dario Varga, pomotoma prereže vrat svoji ženi. Prizor nima direktne povezave ne s Sladkim Vrhom ne s Palomo. Ob koncu scene Tamara Avguštin samo mimogrede navrže, da se kaj takega lahko zgodi samo na Vranjem Vrhu, v Sladkem Vrhu pa takih nesreč nimajo, in že se nadaljuje naslednji sladkovrški prizor. 

Kljub temu pa karizmatična Tamara Avguštin, ki igra Potnico in Delavko, ter Stane Tomazin v vlogi Umetnika in Delavca uspeta obdržati pozornost občinstva. Medtem ko koketirata drug z drugim in s publiko, uspeta prikazati dileme jugoslovanskih mladih generacij, pa tudi dileme današnje, a pravzaprav vsake mladine. Njuni vlogi nakazujeta tudi večni kompleks manjvrednosti podeželanov. Sladkovršani so bili namreč nekoč zelo ponosni na to, da so imeli večje plače kot Ljubljančani.

Narativni fokus predstave so bele role toaletnega papira, ki so jih začeli v Palomi proizvajati leta 1967, ko so tudi oblikovali blagovno znamko Paloma. A šele po večletnem trudu so role nadomestile zavojčke roza lističev. Boj med roza lističi in belimi rolami je ustvarjalcem predstave tudi metafora za boj med starimi in mladimi, pa za boj med ubožnim socializmom, ki ga utelešajo lističi, in razkošjem kapitalizma, katerega znanilke so role papirja, ki prinašajo več izbire in večje udobje.

Intervju z Brino Klampfer za Mladino

Predstava na humoren, a razpršen način prikaže različne taktike, s katerimi je tovarna poskušala prepričati ljudi, da je rola vendarle boljša od lističa. Zastonj so montirali držala za role, po celi Jugoslaviji pošiljali trgovske potnike, ki so osebno prepričevali ljudi v prednost rol, ter nenazadnje pisali slogane. Posebno zabaven je prizor, v katerem delavci in direktor tovarne napenjajo možgane, s kakšno reklamo bi ljudi končno prepričali v spremembo njihovih sanitarnih navad. Prizor se sklene s predvajanjem dejanske Palomine reklame iz leta 1975, v kateri se v tisti pravi retro estetiki pokaže vsestranska uporabnost in praktičnost papirja na roli.

Socialistična estetika se zrcali tudi v stiliziranih kostumih Sare Smrajc Žnidarčič, v katere so odeti igralci Dario Varga, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Draga Potočnjak in gostujoča Iztok Drabik Jug ter Tamara Avguštin. Vsi igrajo več vlog, a ta menjava kljub menjavi kostuma včasih ni očitna in posledično gledalca zmede. Osnovni element scenografije, katere avtorja sta Zala Privšek in Aleksander Vujović, so seveda role toaletnega papirja v vseh oblikah in velikostih. Oder pa se popolnoma preobrazi v zaključnem prizoru, ko se igralcem na odru pridružijo Tadej Čaušević, Liam Hlede in Marijan Sajovic, ki poprimejo za inštrumente, da s celotnim igralskim ansamblom vred zapojejo pesem Plava država sladkovrškega pankerskega benda Delaware. Pesem iz leta 1998 nekako zaokroži predstavo z občutkom negotove prihodnosti tovarne in družbe v novonastali državi po padcu socializma. 

Različni režijski pristopi se v Palomi prepletajo, a nikoli popolnoma ne prepletejo. Namesto želenega učinka pestrosti pušča mešanica pripovedovanja, opisovanja, improviziranih replik, posnetkov, skečev, poplesavanja in prepevanja prej občutek prenasičenosti. Skozi prizore se nizajo različna stanja, slike, ki pa ne napredujejo skupaj in k ničemur ne vodijo. Zato predstava na koncu deluje nepovezano. 

S predstavo so njeni mladi ustvarjalci poskušali prikazati svoj pogled na jugoslovanske čase, o katerih so poslušali v času svojega odraščanja. Jugonostalgijo so prikazali na malo karikiran način, a vseeno dovolj nepristransko, da prideta do izraza tako blišč kot beda rožnatih lističev in belih rolic jugoslovanskega vsakdana. Tovarna Paloma je ena tistih, ki so v takratnem sistemu doživele največji razcvet. S komičnim pristopom k uprizarjanju njene dolge zgodovine so v Mladinskem pripravili dobre nastavke, ki jih na koncu niso uspeli popolnoma realizirati, kar je razumljivo, saj gre nenazadnje za študijsko produkcijo in prvo samostojno režijo Brine Klampfer v institucionalnem gledališču. Nas pa je predstava vseeno opomnila na to, kako pomembno je kupovati lokalno. Tako da hitro v najbližjo štacuno po par paketov Palominega papirja - nova karantena se očitno bliža.