Philippe Quesne: Noč krtov (Welcome to Caveland!). 19. Mednarodni festival Mladi levi, Stara elektrarna, Ljubljana, 19. 8. 2016. Foto: Martin Argyroglo.

Noč krtov ubira metodo obrnjene perspektive. Predstava nas namreč takoj na začetku spravi v tisto dimenzijo, ki je običajno očem skrita, in v njej ostanemo do konca. Krti kakopak živijo in delajo pod zemljo; "k nam" – v narekovajih – pridejo vidno utrujeni, drug za drugim, skozi predor, ki ga skopljejo, vendar se nikoli ne ustavijo, kopljejo in rinejo naprej.

Scenografija vzpostavlja votel in razgiban prostor podzemlja na eni strani, na drugi pa zamejen, uokvirjen prostor nekakšne puste bele sobe. Njene ravne koordinate so v kontrastu z divjino undergrounda. Sčasoma krti porušijo to prvotno geometrično zasnovo, prispodobo naših bivališč, s čimer simbolično dekonstruirajo diktat urbane urejenosti. Civilizacija je relativen pojem, beremo.

Welcome to Caveland! je moto predstave, ki v obliki velikega napisa visi nad odrom. Razumemo ga večplastno: kot nekakšen klic Nazaj k naravi!, kot prispodobo apokalipse, kot ironični komentar obstoječega, ki temelji na neenakosti, se na njej vzdržuje in nenehno reproducira.

Igralci so oblečeni v precej veristične kostume, tako da praktično postanejo oziroma kar so krti. Kljub antropomorfnosti teh bitij, ki se sčasoma – morda po nepotrebnem – vzpostavi, stopnjuje in ne nazadnje tudi omogoči formo predstave-basni, so v performativnem smislu najdragocenejše ravno tiste geste z začetka predstave, ko je človeška osebnost nastopajočih zelo zabrisana.

Igralec-krt koplje hodnike pod zemljo, da bi se lahko prehranjeval, preživljal, se reproduciral, kdaj pa kdaj tudi užival. Nenehno koplje, da bi bil na tem svetu. Masivna scenografska rešitev omogoča ustrezno podlago za variacije na temo nenehnega delovanja, za preigravanje utrinkov iz življenja krtov, a pravzaprav ljudi, dostikrat s humorno noto. Glasba, ki jo med tem ustvarjajo sami igralci-krti, podpira celostno zastavljeno vzdušje, predvsem pa ga dramatizira. Vsekakor bi šlo tudi brez scenografske in tehnološke navlake; morda bi tako bila bolj poudarjena dragocena rudimentarnost početja protagonistov, ki že na ravni giba izvajajo dovolj zgovorne ali pa potencialno obetavne poteze.

Če odvržemo odvečen, pa četudi za trenutek ali dva ironično upravičen balast spektakla, ki se kaže kot jama z zabavnim potencialom, kot aluzija na zabaviščni park, ima Noč krtov neko dosledno idejo, ki naredi rez. Ideja se kristalizira v sami formi izvajanja, v vztrajanju pri počasnosti, postopnosti, banalnosti, vsakdanjosti in rutini akcije v podzemnem svetu oziroma tudi v rutini početja na odru. Čeprav se na odru stalno nekaj dogaja, se dejansko ne zgodi nič, in čeprav se ne zgodi nič, se pravzaprav zgodi vse. Učinek preloma izhaja ravno iz dejstva, da dramskega preloma ni.

Pri tem je zelo pomembno dejstvo, da so vsi nastopajoči nemi liki ali vsaj pogojno nemi, če upoštevamo, da se oglašajo z onomatopejami. Molčečnost krtov le poudari rutino protokolov in neizogibnost smrti, hkrati pa podčrta namero, da se nam dobesedno prikaže, kar sicer ostaja precej skrito za podobami in zvoki spektakla: rojevanje, umiranje, boj za preživetje, užitek. Nemost protagonistov poudari banalnost mehanizma obstoječega, ki smo mu vsi podvrženi. Za vso tehnološko navlako stoji potreba po zatočišču, preživetju, po medsebojnih odnosih. Obstoječe potrjuje, da je modernistična vera v stalni civilizacijski napredek zgrešena. Nemost likov tu odpira pomensko zev, ki kliče po premisleku o vsem, kar je še povsem običajno, pa bi moralo biti preteklost civilizacije: vojna, izkoriščanje, banalna tekmovalnost.

Noč krtov ravno s tem, da med nepretencioznim in natančno izpeljanim potekom dogajanja poudari običajnost reči, ki jih rutinsko počnemo, naredi določen prelom v običajnem. Predstava, ki računa na učinek basenskega spektakla, pokaže, da smo pogosto v nekih votlinah, kjer smo prepričani o pravilnosti ali neizogibnosti lastnega početja, pa četudi gre za kompromitirano dejavnost, opravičeno le s potrebo po golem preživetju. To je tudi očitna slika današnjega liberalizma in nas samih v njegovih čedalje bolj srednjeveških razmerah. Po katerih luknjah splezamo ven - in kaj sploh pomeni ta ven - si bomo morali odgovoriti v lastnem performansu, imenovanem življenje. Pri tem se lahko tolažimo z besedami Gillesa Deleuza: "Delo se razvija izhajajoč iz oziroma okoli neke razpoke, ki je nikoli ne more zapolniti."