Zadnji obrat Škripčevja

Zadnji obrat Škripčevja

Recenzija dogodka
15. 3. 2016 - 13.00

ÜberŠkrip je struktura, stroj, zaokrožena celota, v katero smo vpeti ljudje. Je kolesje, ki družbo poganja naprej, v napredek, v razvoj, modernizacijo in tehnologijo. Vendar v sebi vsebuje tudi uničevalsko silo, vrzeli, v katere se vedno znova sesuje. A prav tako hitro, kot se sesuje, se tudi sestavi. To je mehanizem zgodovine, ki vsakič znova spodleti bolje.

Pravzaprav govorimo o predstavi, ki jo je ustvarila režiserka, igralka, glasbenica, plesalka, performerka Jelena Rusjan kot zadnji del trilogije Škrip. Po predstavah Škrip Orkestra in Škrip Inc., ki sta bili ustvarjeni v okviru neodvisne gledališke produkcije, pa se je ÜberŠkrip tokrat prestavil v prostore Slovenskega mladinskega gledališča. Na odru lahko tako poleg Jelene Rusjan in filmske režiserke ter pevke skupine Napravi mi dete, Katarine Rešek, vidimo še igralce: Primoža Bezjaka, Uroša Kaurina, Ivana Peternelja in Katarino Stegnar.

Poslednji del Škrip triptiha nadaljuje estetiko pretiranega neonskega kolorita iz prejšnjih delov, le da ga zameji in pretvori v začetni video. Neonska svetloba, ki spremlja uprizoritev, sega v celotni prostor Stare pošte in nas že vnaprej pripravi na vizualno podobo, ki ji bomo priča v dvorani. Gledalci smo postavljeni pred veliko belo škatlo, ki jo igralci v predstavi postopoma razstavljajo in spreminjajo ter s tem razkrivajo njeno drobovje. Tekst predstave je v večini močno povezan z udarno glasbeno podlago, ki jo je napisal Aldo Ivančić. Govor pa se preoblikuje v petje, ali bolje mehansko recitacijo, zato predstave ne bi mogli opisati kot muzikal, temveč prej kot dogodek gledališko-glasbene mašinerije.

Kar se začne s Kajuhovim negodovanjem nad tegobami mladosti, se kmalu pretvori v patetično obarvan hvalospev svobodi. A tudi ta se hitro transformira. Igralci postanejo odtujeni, shematični delavci, hvalnica osebni svobodi pa se spremeni v svobodo ekonomije in trga. Delavci v belih kombinezonih, v katere so nastopajoči ves čas oblečeni, z odsekanimi in sinhroniziranimi gibi v koreografiji Branka Potočana ponazarjajo poenoten kolektiv. Postopoma začenjajo razpirati belo škatlo, mašino, ki s tem postane središče vsega dogajanja.

Razstavljeno okostje stroja, v katerega so igralci ves čas ujeti, je umetniško dovršena konstrukcija dveh ustvarjalcev: Lenke Đorojević in Mateja Stupice. Njuna scena prevzema pomembno funkcijo, saj je hkrati dogajalni prostor in rekvizit, ki usmerja način gibanja kolektivnega telesa nastopajočih. Stroj, ki bi ga lahko imenovali prav ÜberŠkrip, je kolesje, nekakšna čez-mašina, ki nadvlada njihova telesa in gibanje. Ideologija, ki jo delavci na odru ponavljajo s frazo »delali smo, delamo, delali bomo«, vznika iz nenehnega gibanja stroja, ki pa ga paradoksalno gibajo ravno delavci sami. Na ta način se uprizarja razmerje med ekonomskimi odnosi, v katere so igralci-delavci vpeti, in njihovim vplivom na družbene odnose in mišljenje. Oni pravzaprav so ÜberŠkrip in ÜberŠkrip je del njih.

Sčasoma se delavci na odru začnejo zavedati svojega stanja in si želijo spremembe – pretvorijo se v revolucionarje-demagoge, ki pa rešitev vidijo v nasilju. Da bi našli sovražnika, proti kateremu se bodo borili, nam razdelijo letake s pesmijo Sama Keena, ki ponuja enostavne napotke, kako z dehumanizacijo človeka ustvariti demonskega sovražnika in upravičiti vojno. Kritika kapitalistične družbe se tako prelevi še v kritiko vojn. In ta je spolno definirana; je moškega spola, seveda. Medtem ko ženske na odru suhoparno naštevajo letnice, udeležence bojev in njihovo trajanje, pa so moški tisti, ki na odru nad njimi poganjajo kolesja v obliki fitnes naprav.

Tekst predstave, ki so ga napisale Katja Perat, Katarina Rešek in Jelena Rusjan, je enakomerno razpršen med igralce, in ne dopušča, da bi kdo od njih dobil osrednjo vlogo. Opazno je sestavljen iz različnih heteronomnih virov, kar v okviru njegove fragmentarne odrske razbitosti ne služi gledališki naraciji ali dialogu, temveč podpira glasbeno-vizualno enotnost predstave. Sicer besedilo vsebuje nekaj predvidljivosti in mu manjka plastičnosti, kar gre razumeti skozi njegovo primarno funkcijo v uprizoritvi, zaradi katere govor odstopa svoje mesto zlitju z glasbo in gibom.

Opisane elemente spremlja in združuje tudi video Jureta Lavrina. Vizualne podobe, projicirane na belo podlago, se premikajo skupaj z igralci oziroma se igralci premikajo skupaj z njimi. S prepletom vseh nivojev uprizoritev doseže občutek neke totalne celote; telo, glasba, glas in video ne morejo več delovati ločeno.

Organska celostnost mašinerije scene in igralskega kolektivnega telesa se odvije v slabi uri. Kljub nakazani kritiki moške dominacije delujejo telesa na odru brezspolno in se ne postavljajo v hierarhična razmerja. Predstava se namreč vsega dotakne, zares pa se ne poglobi v nič od naštetega. Želi posegati v celostni paradoks zgodovine človeštva, ki nenehno stopica v krogih.

ÜberŠkrip, stroj, ki posega v vse sfere družbenega, in ne dopušča upanja za korenite spremembe, je inovativna in estetsko dovršena kritika obstoječega družbenega sistema, ki pa vendarle ostaja nekje vmes med vsem tem. Je scensko inovativna, vendar dramaturško predvidljiva, je udarna, a z rezervo, je kritična, a hkrati nereflektirano naivna. Kljub temu ÜberŠkrip predstavlja častivredno slovo Škrip trilogije. Po vseh svojih revolucionarnih vzklikih je dosegla konec, v katerem se končno lahko v miru odpočije.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.