Naslov: Kako svobodno smete živeti svoj spol?

Epizoda o mehkih pritiskih in pretanjeni homofobiji v slovenskem gledališkem prostoru. 

Dramatis personae: 

• Gejevski igralec – kompozit pričevanj gejevskih igralcev, ki so z avtorjem oddaje anonimno spregovorili o svojih izkušnjah s homofobijo v gledališču. Odigra ga Živa.

• Lezbična igralka – kompozit pričevanj lezbičnih igralk, ki so z avtorjem oddaje anonimno spregovorile o svojih izkušnjah s homofobijo v gledališču. Odigra jo Schwa.

• Režiser – se kot raztelešen glas vsake toliko pojavi sredi pričevanj, da elaborira povedano in po potrebi usmerja razmišljanja. V alternaciji ga igrata špikerki, ki igrata Lezbično igralko in Gejevskega igralca.

Prizorišče: produkcijski studio Radia Študent, ki se vsake toliko prelevi v raznovrstne miljeje, ki replike likov emotivno podkrepijo.

Notica o uprizoritvi oddaje: Replike naj bodo prebrane tako, kot so nastale, in tako, kot so bile zapisane, v toku zavesti. Pričujoča epizoda za razliko od preteklih in prihodnjih ni napisana pretirano didaktično oziroma eksplicitno. Namesto tega se pristno izraža in pušča prostor za interpretacijo, s čimer se želi izogniti kritiki, da gre za jamranje oziroma moraliziranje.

Prvo dejanje:

Tretjega maja je Mini teater premierno uprizoril ikonično ameriško gejevsko dramo Angeli v Ameriki. Eden izmed strejtovskih igralcev Domen Valič je o tem, kakšna je bila njegova vloga v predstavi, v intervjuju za Dnevnik dejal, da se je nekaj časa spraševal, ali je za igralca kaj drugače, če igra heteroseksualno ali homoseksualno vlogo. Ljubezen je vendarle ljubezen, je na dolgo in široko razglabljal. Razmišljanje pa ga je v intervjuju za Nedelo popeljalo v druge vode. LGBT+ tematike v naših gledališčih je označil za razmeroma pogoste in predvsem temeljito zastopane, televizijske podobe pa naj bi bile druga zgodba. V intervjuju je tako delil svojo ranljivost, ko je priznal, da mu je ob gledanju fiktivnega starejšega gejevskega para postalo malce neprijetno. »In potem sem se spraševal: what the fuck je narobe z mano, da mi je to neprijetno? Verjetno zato, ker sem prvič videl takšen prizor. In ravno tega primanjkuje v našem prostoru. Geje še vedno prikazujemo preveč afektirano, poženščeno, predvsem pa vsiljivo.« 

Kljub temu da je na spletnih forumih njegova ranljivost sprožila plaz očitkov o njegovi homoseksualnosti, ki so prilezli iz najglobljih greznic anonimne spletne homofobije, je Valič od projekta odkorakal kot največja zvezda. Po več intervjujih in z gejevsko estetiko zasnovanem editorialu za Grazia.si uprizoritev gejevske drame v slovenskem medijskem prostoru seveda ni pustila daljnosežnih učinkov, ki bi pretresli v nocojšnji oddaji obravnavana vprašanja. 

Domen Valič je lep, soliden igralec, ki lahko zaradi svoje nevtralnosti občasno odigra tudi gejevske vloge, ki bi sledeč diskurzu, prisotnem predvsem v ameriškem prostoru, sicer morale pripadati gejevskim igralcem.

Ja, jaz sem imela željo, da bi kdaj igrala lezbično vlogo, ampak ne za to — jaz mislim, da bi imela enako željo, če bi bla strejt, čist tko. Valda je to stvar, ki mi je blizu, sej to živim, vendar nikoli ne mešam tolk črno-belo svoje privatnosti s tem, kar igram. To se mi zdi zdravo. Se pa ta želja izraža iz dejstva, da opažam veliko pomanjkanje takšnih vlog. V velikih hišah se pri nas nihče ne ukvarja s temi vprašanji sistematično. Kakšnega igralca to absolutno ne zanima, kakšna igralka pa, sem prepričana, da bi z veseljem bila v nekem filmu z LGBTQIA+ tematiko. Ni tolk odvisno od tebe – valda je mal vprašanje, koliko si sebe sposoben obrnit, da nekej odigraš toliko bolj verodostojno, sicer pa mislim, da je to bolj vprašanje zunanje percepcije, povezovanja lika in igralca v glavi gledalcev.

Že na akademiji, kjer smo delali en biseksualni prizor, se mi je prvič zgodilo, da bi moral na odru počet nekaj gejevskega in me je zunanja percepcija čist zjebala. Jaz sem bil potreben tip, ki hoče pofukat sošolko, in na vaji grem all-in, ko pa režiserka reče, naj enako storim še s sošolcem … se ga komaj dotaknem. Zmrznu sem, ker folk ve, da sem gej, in me je skrbelo, da me bodo zdej gledal in mi očital, da sem zato sploh v teatru, da lahko zlorabljam hetero tipe, po možnosti mlajše. To je bla izključno internalizirana stvar, samoprojekcija, ker nisem hotel, da bi me označil za ta negativni stereotip pedra v teatru. Režiserka je recimo v tisti situaciji rekla, naj s strejt sošolcem zamenjava vlogi, in on ni imel nobene od teh inhibicij. Mogoče jih ima, ko dela strejt prizore, ne vem.

Ali pa sploh kakršnokoli zgodbo bi si želela, ki bi bila zares zgodba, ki bi imela nekaj, kjer sploh ne bi bilo nobenega poudarka na tem, da gre za lezbično zgodbo. Da se ne bi utapljala v stereotipih in tragičnosti. Ampak to, da je nek gej v tekstu, pri nas pomeni, da je to gejevska predstava. Pri nas je še vse zelo konzervativno, včasih zelo zaprto, in so takšni liki potem še bolj s prstom u oko. Zato tega potem apriori mal ne maram, ali pa ne maram tega neposrednega izpostavljanja, ali pa dajanja nalepk temu, ker to potem pomeni, da se ukvarjamo samo s tem. Na sploh pri nas pogrešam že samo kompleksne ženske like. Ženska je v našem teatru prevečkrat samo neko pomagalo moškemu liku, namesto da bi spremljali njeno zgodbo. Danes je preveč te toksičnosti v svetu in takšnih vlog res ne rabimo.

Ampak zanimivo, da imamo pa primerjalno z lezbičnimi vlogami – če se vrnem – zelo veliko gejevskih vlog. 

Nataša Velikonja je že leta 2005 zapisala, da je naša družba tako zavrta, da je moškim dovoljena vsakršna – še tako transgresivna – svoboda, ženskam pa pač ne.

Ja, ampak hkrati se pa še posebej moške homoseksualnosti drži taka stigma, ko se gejevstvo pozna na nekom. Dokler je moški zelo heteronormativno maskulin, pa sigurno ne more biti gej. Zato je po mojem zelo veliko supresiranega in pri strejt igralcih in zaklozetiranih gej igralcih, ker smo igralci tud medijske osebnosti, je velik poudarek na imidžu. 

V zgodovini slovenskega teatra imamo primere beardov: ko sta se igralec in igralka poročila, da bi zavestno ohranjala iluzijo heteroseksualnosti, da sta v bistvu imela familijo zaradi imidža. Imidž je predvsem pomemben za ambiciozne igralce, ki si želijo biti medijske zvezde. Ti so tisti, ki mikromenedžajo svojo javno podobo do potankosti. 

Včasih se sekiram, ker nisem sam bolj out. V polovični zasebnosti lahko uživam ravno zato, ker so se aktivisti pred mano borili za to, da imam to možnost, in tudi sam mislim, da bi šel k menedžerju, če bi bil bolj slaven in bi se vedelo, da sem gej. Ker kaj pa je bilo od aktivizma pri nas, skurjeni lokali pa ljudje na urgencah, pa te scene, k so ble 2019 v Tifli, ko so se ljudje na WC-jih skrivali? Zato jaz ne morem uživati, če se s tipom za roko drživa na ulici. Pričakujem batine za naslednjim vogalom. Tega se že od otroštva ne morem znebiti. Tako da ja, če bi postal slaven, bi se najbrž nazaj zaprl.

Mene je to zaskrbelo, ne toliko zaradi sebe, ampak me je bolj zaskrbelo za partnerko, ki ni medijsko izpostavljena, in vem, da bi bilo njej karkoli takega veliko težje. Svojo zasebnost zato vseeno poskušam varovati. Na tej točki zato ne bi dajala nikakršnih intervjujev, ki bi se na ta način fokusirali na moje zasebno življenje. Hvala bogu imamo denimo LGBTQIA+ influenserje, ki z izpostavljanjem svojih zasebnosti normalizirajo LGBTQIA+ življenja, ampak jaz sem pa tukaj zelo protektivna do svoje zasebnosti. Ne mikromenedžam pa tega tako kot nekateri drugi in na premierah se pustim fotkati tudi s partnerko, ki s tem nima problema. Na srečo no, se še nisva znašli v neprijetni situaciji. 

Če živiš svojo resnico, kdorkoli že si, je zlobnih medijev in odziva bralcev veliko in stvari zelo hitro lahko obrnejo tebi v škodo, sebi v prid.

Kot ste slišale v začetku prvega dejanja. 

Drugače, kar se tiče nekih eksplicitno homofobnih izkušenj znotraj teatra, moram reči, da jih nimam zares. Zelo hitro se pa zgodi na ravni nekega privatnega pogovora, ne vem, med igralci in sodelavci, ki so strejt, starejše generacije, ali pa, ki nikakor ne živijo takega sveta kot jaz, da pride do opazk, ampak me ne potrejo preveč, sploh v navezavi na njihovo ozadje. 

Jaz tudi moram na nek način potrkati – glede na to, da sem izvorno iz enega ne najbolj odprtega okolja, ki je bilo v moji mladosti precej drugačno kot danes – da je teater za nas en ful varen prostor. Popolnoma mi je jasno, da je to en zelo majhen balonček. Ves ta svet umetnosti, showbiznisa in mode konec koncev je balonček. Zakaj misliš, da nas je toliko v teh sferah, ker smo tu varni. S strani profesorjev in sošolcev tudi nikoli nisem čutil nestrpnosti na podlagi homofobije. Ne vem pa, koliko je bilo neposrednega, za mojim hrbtom. Če sem bil že kdaj na tapeti za vlogo, pa je bilo moje gejevstvo faktor za to, da je nisem dobil, ne vem. Sem slišal za nekoga, ki je kandidiral za vodilni položaj v teatru in je prepričan, da ga ni dobil prav zaradi gejevstva. Sej uredu, pedri ste uredu, ste kjut, ampak vodilne funkcije pa nee. To je edino. Sicer se jaz počutim varnega, je pa tudi res, da sem jaz moški. 

Sem pa že slišal od enega frenda, da se v eni instituciji dogajajo stvari, kot so rokica na kolenček, malo po ritkici, bravo bravo, dobr delaš … in pa po drugi strani, izkoriščanje tega varnega prostora z veliko gejev, ko so mladi lepi igralci zaposleni ravno zaradi svoje mladosti in lepote, kasneje pa goli na odru.

Zakon o delavnih razmerjih (ZDR-1) že od leta 1998 v svojem šestem členu opredeljuje prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov. »Delodajalec mora iskalcu zaposlitve [...] pri zaposlovanju [...] zagotoviti enako obravnavo ne glede na narodnost ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost [in druge okoliščine].« Ko pride do izbiranja novih igralk in igralcev na primeru avdicij za gledališko igro, lahko zaznamo mehanizme, ki sploh niso tako neopazni.

To je sicer dobro vprašanje. Jaz sem že nekaj let iz akademije in zdi se mi, da so principi moderne režije sicer taki, da se ne upošteva več realizma, ampak imaginacijo – če rečeš, da si star devetdeset let, bo občinstvo to kupilo, pa tudi če si v svojih dvajsetih. Hkrati so pa vsi te mladi igralci lepi ko suza. En letnik je bil, v katerem so imeli tri manekenke. Vsi so samo lepi. Ne, da niso talentirani, ampak predvsem so konvencionalno lepi. Ena igralka v zadnjih petih letih mogoče ni bla suha. Ni več tega, da bi teatri rabili debelo služkinjo zaradi komedije. Sicer nimam ful vpogleda v kriterije izbire na akademiji, ampak dva sta zagotovo mladost in talent, pri čemer ženske praviloma morajo biti mlajše, lepe, brhke pupe … ostalo pa … itak prideva do vprašanja, koliko se gejevstvo sploh vidi na človeku. En moj kolega denimo dela večinoma samo pederske stvari in je na njem gejevstvo nekakšen znak. Vprašanje je, če kot strejt igralec nisi sposoben gejevskih manevrizmov, in obratno. Koliko prepričljiv si lahko. Tudi sam ne bi na študij sprejel nekoga, ki ne zna bit nevtralen. Nevtralnost je tista, ki je zelo pomembna v teatru, ne glede na to, koliko naj bi bil priljubljen postmoderen princip. Na televiziji – kjer je pa še vedno princip realističnosti – je pa predvsem dosti tega, da bodo za lezbični lik vlogo dali eni tistih redkih igralk, ki je sposobna neke maskulinosti.

Da jaz lahko igram kogarkoli, mi je najbolj osvobajajoče. Jaz svoje spolne usmerjenosti sicer nisem nikoli skrivala, hkrati pa je nisem elaborirala. Mnenja sem, da lahko igram kakršenkoli profil tipa. Itak imamo vsi v sebi maskulinost in feminilnost, vprašanje je, v kakšnem razmerju. Jaz sem bolj na tej feminilni strani in ne vem, kako bi se znašla, če bi bila situacija obrnjena. Joj, saj to bo zdaj zelo površno in na prvo žogo in brezveze, ampak recimo – če bi se hotela zaradi svoje identitete prezentirat na način, da bi imela pet tatujev, pa pobrito glavo, pa ne vem, deset kil več, ne vem, kako bi bilo. Če si v veliki hiši zaposlen, si itak ne smeš sploh postrič las recimo. Drugje v tujini je veliko takšnih profilov, ni toliko presije, ker je njihov trg preprosto toliko večji. Pri nas pa je trg majhen in podoba ženske in tudi igralke zelo jasno in enoznačno definirana. Jasne predstave imamo o tem, kako mora ženska ugajati, vse živo skratka.

Ampak tudi pri nas, to dejansko se zgodi, je v vseh letnikih običajno en peder. Ne vem, zakaj do tega prihaja, mogoče prav zato, ker se avdicijski komisiji zdi, da rabijo enega tipa, ki ima dostop do feminilnosti?

Zdaj pa, kar se tiče teh igralk ali pa žensk, k majo neko maskulinost, pa se potem kar neki predvideva, da ta pa bo lahko potem igrala lezbijko, to se mi zdi pa sploh problematično. Ne vem, ta stereotip ... točno to pogrešam, da bi se kkšna igra ustvarila, ali pa da bi se posnel kakšen film o tem, da bi vsi dobili malo več senzibilitete o tem. To, kar se ustvarja in snema, je vse na prvo žogo. Kdorkoli bi po mojem lahko igral lezbijko. Po mojem bi se celo moralo iti v neko kontra smer. Ampak zaenkrat smo še »tolk nikjer, da se o tem sploh ne pogovarjamo«.

Jaz sem enkrat delal en gejevski tekst, kjer nas je piarovka zajebala, ker je promocija temeljila na enem prizoru iz predstave, kjer se tipi žvalimo. In posledično nismo imeli nobene publike. Po mojih izkušnjah nas tudi pedri niso prišli gledati. Mogoče jih je bilo kaj na premieri, ampak na zadnji ponovitvi smo bli pa samo štirje. Takoj ko narediš en korak čez mejo, si na grmadi. A je to zdaj vprašanje piarja ali folka v Sloveniji, tega pač ne vem.

Žal pa v homofobnem marketinškem diskurzu takšni primeri afirmirajo pomisleke financerjev in umetniških vodij, da takšne vsebine preprosto niso profitabilne. Ravno zato imamo sklade za promocijo alternativne kulture, ki pa včasih ostaja preveč alternativna. V boju proti takšni vrsti diskriminacije in v želji po prepoznanju in sprejetju LGBTQIA+ populacije tako v širši družbi kot v teatru je 5. februarja 2021 Süddeutsche Zeitung Magazin izdal posebno številko iniciative #ActOut, v kateri se je javno razkrilo 185 nemških LGBTQIA+ igralcev in igralk.

Jaz ne podpiram skrivanja – mislim, skrivanje je običajno zaradi okolja, v katerem živimo, ker so frke in so res frke, in vsak coming out – privoščim vsem, ki imajo dovolj supporta za kaj takega, tudi v igri, kjer je to težko. Ampak pretirano izpostavljanje v smislu estrade, ki te potem zbanalizira na raven zgolj tvoje seksualnosti … pa tudi ne podpiram. Ampak spet, nič od tega se ne bi dogajalo, ne skrivanje ne pretirano izpostavljanje, če bi bila naša družba taka, da bi vsakemu pustila živeti, kakor hoče, dokler ne posega v dobro nekoga drugega, in v taki družbi zdaj ne živimo, in zato se mi vseeno razkrivanje zdi precej pomembno. Mislim pa, da se ta nemški primer pri nas ne bi zgodil, najprej zaradi tega okvira, drugo pa: ne vem sploh, koliko nas je, nihče nima pregleda nad tem, razen teh nekaj ljudi, k jih poznam. V umetnosti kakorkoli, nisem prepričana, da bi stopili skupaj za takšen projekt, ravno zaradi tega skrivanja, ali pa neskrivanja, ali pa strahu, mislim da ne, ne vem. Težko je, no, po mojem, ful je težko. In včasih ne veš, kako delovat kot pač pripadnik te skupnosti …

Al pa gejevski teksti, ki jih v tujini na visokem profilu lahko igrajo samo razkriti gejevski igralci, kot recimo Boys in The Band. To pri nas ne bo uprizorjeno, vsaj ne kmalu.

Na Teritoriju teatra sta naši predhodnici Zala Dobovšek in Jaka Smerkolj Simoneti leta 2018 analizirali stanje reprezentacij LGBTQIA+ likov v gledališki sezoni 2017/2018. V oddajah ugotavljata, da se gejev in lezbijk na slovenskih odrih po večini ne jemlje resno. Pretanjena homofobija, ki preveva celoten gledališki sistem, od izbire besedil do igralk na akademiji, piara in vodstvenih funkcij, pa je še kako resna. Epizodo zato zaključujemo z besedami Varje, Maše in Jakoba, ki so v predlanski epizodi Teritorija, posvečenega seksizmu v gledališču, dejali: Pomembno nam je, da se ta vprašanja prične pogumno odpirati in izpostavljati premisleku, saj verjamemo, da je to pomemben korak k spremembi.

Kolofon: 

Avtor: Metod

Lektor: Aleš

Tehnik: Jura

Govorni interpretki: Schwa in Živa

____

foto: Toni Soprano Meneglejte (predstava Angeli v Ameriki, Mini Teater, 2023)