Branje za Ahmada Nažija!

Branje za Ahmada Nažija!

Oddaja
22. 5. 2016 - 18.00

Tridesetletni egipčanski pisatelj Ahmad Naži bo v nedeljo 22.5. že 93. noč preživel v zaporu, kjer služi dvoletno zaporno kazen zaradi »kršenja javne spodobnosti« z eksplicitnim pisanjem o spolnosti in drogah v svojem romanu »Raba življenja« (»Istikhdam al-Hayah«). Naži je bil obsojen 10. februarja, pa čeprav je bil omenjen roman poprej že odobren od državne cenzure. Eno izmed poglavij romana s sporno vsebino je bilo namreč objavljeno v literarni reviji, zaradi česar je bilo poglavje dojeto kot novinarski prispevek in posledično preganjano. V Egiptu je sicer v zadnjih mesecih število zaprtih novinarjev višje kod kdajkoli poprej, tokrat pa se prvič na takšen način preganja delo fiktivne literature. 

Svetovni dan branja za Ahmeda Najija je bil po svetu zagnan 12.5. v organizaciji pesnice Mone Kareem in Marcie Lynx Qualey, literarne kritičarke in avtorice bloga ArabLit. Doslej so branja potekala že v Londonu, Kampali, New Yorku, San Franciscu, Bostonu, Washingtonu, Berlinu, Torinu, Udinah, Frankfurtu, Amsterdamu, Oslu, Beirutu, Tunisu, Kuwaitu in Parizu. 
Svoje branje pridodajamo tudi slovenski molji – sporni poglavji Najijevega romana bomo dramatizirano prebirali na valovih Radia Študent, v oddaji Tu pa tam, v nedeljo 22.5. ob 18.00. 

 

Sporni poglavji si lahko spodaj preberete v celoti. 

 

1. poglavje

 

V zadnjem kairskem letu se je sezona poletnih puščavskih vetrov pričela lahkotno. Dva dni peščenih viharjev za začetek; za njimi se je vreme za kratek čas razjasnilo – teden dni dolg vročinski val – nato pa znova sprememba. Konec julija so se Kairčani nekega jutra zbudili zasuti pod tonami in tonami peska.

          Vetrovi, zračna vlaga, vročinski val, in vse skupaj preveto s  pekočim, dražečim dimom. Grozljiv pojav, ki so ga kasneje poimenovali »puščavski cunami«. Dan in noč; noč in dan. Deset dni, petnajst dni. Zadušitve. Očesna vnetja. Napadi astme. Kairčani so se stiskali v svojih klimatiziranih pločevinke in se po domovih in trgovinah skrivali pred peščenim peklom, ki se je zgrnil nad njihovo starodavno mesto. Toda še tako dobro zavarovane trdnjave so na koncu padle. Klime so se vse bolj kvarile; ventilatorji so se začeli pregrevati od vročine in vanje so se prikradla zrna peska. Bilo je vse več prometnih nesreč – dosti dni na cesti zaradi peščene megle nisi videl niti metra pred sabo – ter smrti dojenčkov, med starejšimi pa srčnih napadov.

          Visoke temperature in peščeni viharji so povzročili ogromno škodo na električnih in telekomunikacijskih omrežjih. Vlada je stanje označila za »nezaskrbljujoče« in se tako tudi vedla. Dvajseti dan je pesek že popolnoma prekril mestne ulice v določenih predelih Kaira – od Mesta Nasr na vzhodu do piramid v Gizi na zahodu, ter od Maadija na jugu do Šubre na severu, ponekod tudi do pol metra visoko. Na cestah asfalta skoraj ni bilo več videti. Avtomobili so se kvarili kot za stavo, in mnogo se jih, ko so enkrat podlegli pesku, ni več premaknilo z mesta. Z nadvozov se je pesek usuval kar v slapovih.

Čakal nas je tudi še potres. Oziroma, točneje, več potresov in popotresnih sunkov. In še več peščenih viharjev. Muke in bolečine vsepovsod.

Zdelo se je, kot da nikoli ne bo mogoče obnoviti vsega, kar smo izgubili. Grozljivo število smrtnih žrtev in miljardne denarne izgube. Naposled je prišla pkmoč iz tujine: reševalne akcije, solidarnostna kampanja s sloganom »V stiski Egipčani pokažejo svoj pravi značaj«. Do septembra so Kairčani počasi začeli okrevati od poletja grozodejstev – a najhujše jih je še čakalo. »Veliki kairski potres«, namreč, kot so ga poimenovali kasneje. Potres sam je uničil dobršno polovico mesto, za  nameček pa mu je sledila še vrsta orjaških lukenj v tleh, ki so požrle cele ulice in popolnoma spremenile strugo reke Nil – nekaj otokov v njej, med njimi Zamalik, je v celoti izginilo. Na piramidah v Gizi so se pojavile razpoke; Keopsove nam ni uspelo rešiti in sesula se je v kup kamenja in prahu. Borni ostanki dediščine, civilizacije, arhitekture, ustni in pisni arhivi – vse to je čakala celo še hujša usoda kot piramide, porušene zaradi posledic »velikega potresa« in izgubljene v morju peska.

          Božja jeza. Prekletstvo z nebes. Bog se je odločil kaznovati Egipčane s sedmimi nadlogami. Noben boj, nobena vojna, nobena revolucija, nobeno obdobje brezvladja, nobena razvratna zabava ali parada za državni praznik – nič, kar je Kairo doživel poprej, se ni moglo primerjati s to katastrofo. Tudi kasneje ni moglo biti nobene primerjave več – preprosto zato, ker je bilo s Kairom kot takim konec. Prestolnica Egipta je postal Novi Kairo.

Vse podrobnosti so zdaj dokončno dokumentirane; desetine knjig in filmov se je trudilo obeležiti, kar se je zgodilo. Peščeni viharji so se nadaljevali še nekaj let in cele četrti Kaira – fatimidske in kedivske – je požrla puščava. Gromozanska škoda, katastrofa za civilizacijo in zgodovino človeštva – toda še večja za milijone ljudi, ki so izgubili življenja, ter milijone ubogih in obupanih, ki so izgubili preostanek svojih življenj.

          Davno in daleč se vse to zdi danes. Ne pišem zato, ker bi hotel obuditi spomin na to, kar je nekoč bilo, ali napraviti podrobno analizo vsega, kar se je zgodilo. To je le zbirka dokumentov in spominov ostarelega moškega, ki se je skozi leta skrivoma bavil s pisanjem. Dolga govoranca, posvečena preteklosti. Laži in prevare, preoblikovane v neke vrste turistični vodič, nasvete za radovedne obiskovalce.

Nobenih izgovorov nimam za svoje pisanje. Morda se le nisem dovolj potrudil, da bi jih našel – lahko pa tudi, da v življenju težko sploh kdaj kaj upravičiš.

 

#

 

Kje je pokopališče za glasbo?

 

          »Zebe me.«

Rim je pogledala čez ramo, segla po beli majici, odvrženi na rob postelje, jo navlekla nase, nato pa se vrnila k džojntu. Poravnala ga je, zvila skupaj, na koncu napravila majhno kapico in ga prižgala z vžigalnikom. Malo je trajalo, preden je zagorel v mraku spalnice – kot da bi si hotel vzeti čas in pri tem uživati.

          Glavica penisa me je rahlo srbela, a sem se na koncu popraskal le po dlakah naokrog. Rim mi je podala džojnt; vzel sem ga in se nasmehnil, medtem ko se je dvignila z blazine in naslonila nazaj tako, da je napol sedela obrnjena proti meni. Njene drobne prsi so štrlele izpod majice. Nogi je imela rahlo razprti in izmed njiju je vel opojen, masten vonj po potu.

Najbrž mi je ušla kakšna butasta šala; zasmejala se je, nato pa mi povedala zgodbico o eni izmed svojih prijateljic. Naprej sva se režala in kadila. Preden je džojnt dokončno dogorel, sva se spet začela o nečem pričkati; končalo se je z medsebojnim brcanjem in kot ponavadi sem bil jaz tisti, ki se je prvi predal. Potegnil sem jo bliže, objela sva se in še malo šepetala in klepetala, preden naju je premagal spanec.

Ko sem se zbudil, sem imel usta peklensko suha. Izvlekel sem se iz postelje, ozrl nazaj – in videl, da je ni več.

          Skozi okno je sevala bleda svetloba jutra. Mi je ušla, ko sem spal, ali kaj? Pogledal sem na telefon; ura je bila malo čez šest. Okrog postelje sem tipal za plastenko vode, a brez uspeha. Veke sem imel težke. Možgani so bili skoraj pripravljeni na zagon, a potrebovali so vodo. Nag sem se odvlekel iz spalnice, ne da bi vedel, ali sem iskal Rim ali vodo.

          Našel sem jo v dnevni sobi. Spala je na kavču, s svojim psom poleg sebe. Tudi pes je spal, navidez mirno. Da bi prišel do hladilnika – in vode – bi moral prečkati dnevno sobo, ne da bi zbudil psa, kar pa je bilo po mojih izkušnjah skoraj nemogoče. Eden izmed mojih najhujših strahov je bil gol soočiti se s psom. (Oziroma, po pravici povedano, s katerokoli živaljo.) Zato sem se raje usmeril proti kopalnici in iztegnil jezik pod pipo. Zmočil sem si roke, potem še obraz. Podrgnil sem si oči, da bi se rešil zaspancev in končno videl jasneje. Tudi če je malo trajalo, da so se ostali deli telesa prebudili, glede oči zdaj ni bilo več šale. Glejte! sem jim ukazal. Vidite! Po jutru se dan pozna!

          Buljil sem v ogledalo, v svoj še vedno zaspani obraz, in si z vso resnostjo postavil vprašanje:

          »Zakaj sem tukaj?«

          Če sem uspel prenesti vse njene neumnosti, vse njeno pametovanje in vse fobije in obsedenosti, ki ji jih je prinesla kriza tridesetih – kaj sem imel od tega? Tudi če bi jo še vedno imel kakorkoli rad ali si jo v resnici želel – da sem bil v njenem stanovanju, ni pomenilo nič. Že zaradi dejstva, da je šla spat na kavč, je bilo dovolj jasno, da je moja prisotnost neke vrste moteč faktor v njenem svetu.

          Vrnil sem se v spalnico in se oblekel, počasi in previdno. Pobral sem telefon in preveril, da je denarnica še vedno v zadnjem žepu hlač. Živo se spomnim, da je tedaj čez spalnico zavel zrak z okna, poln vonja po meti, ki jo je imela posajeno pod njim. Nisem bil jezen, niti vznemirjen. Odprl sem vrata spalnice, se usmeril v dnevo sobo – ampak prav tedaj se je moral prebuditi pes. Zalajal je in s kotičkom očesa sam ujel, kako se spravlja na vse štiri, nasršen in pripravljen, da me naskoči; a nisem izgubljal časa. Skorajda stekel sem iz stanovanja in za seboj zaloputnil vrata.

          V tistem trenutku sem sprejel odločitev, da se ne vrnem več. Toda zavita pota usode so me nekako privedla nazaj – takrat, ko mi je postal jasen velik del resnice. Ko sem stopal pred Rim s kamero v roki. Brez psa, brez marihuane, samo Rim s hižabom na glavi, in v njenih očeh temna slutnja tistega, kar je prišlo zatem. Takrat sem končno spoznal, v kakšne težave sem zabredel zaradi nje.

          Najino razmerje se ni končalo; ostalo je ljubeče, še vedno z dobršno mero poželenja. Ljubezen kot prekajen slanik.

          Včasih se mi zazdi, kot da je vse, kar se mi je zgodilo v življenju, posledica pritiskov mojega očeta, ki me je vzgojil po načelu: izstopaj iz množice. Bodi boljši od drugih. Kadar se potapljam v spominih, me rada prevzame tesnoba. Zakaj ne morem biti preprosto srečen kot vsi ostali?

          Težje vprašanje je, če so vsi ostali res srečni. Morda moje tegobe niso nič drugačne od njihovih; a moje tegobe me trgajo na pol. Morda se se vsi enako utapljamo v bedi in nesreči.

          A potem včasih kje zunaj vidim kakšen par, morda matero, ki objema otroka, ali prijatelja, ki stojita pred izložbo in se smejita nečemu, kar zabava le njiju. Takrat vidim, da so drugi lahko srečni. In potem se zazrem vase.

Kaj pa jaz? In zakaj ne?

          Obstajajo ljudje, ki te dejansko vprašajo, zakaj si nezadovoljen s svojim življenjem. Ker oni pač niso. Ko se je Bog odločil ljudem poplačati za njihovo trpljenje na tem svetu, jim je v zameno odvzel pamet. Dá ti srečo in vedrino in duševni mir, in na koncu postaneš kot slepa živina, ki se veselo pase po travnikih nebes. Izpolnijo se ti vse želje in hrepenenja. Tako je v nebesih.

          Na drugi strani pa je tostranstvo. Življenje. Puščava pod peklensko pekočim soncem. Tavamo po njej, prepričani, da nekaj iščemo. V resnici pa tisto nekaj išče nas.

          Rim, na primer. Nič posebnega nisem čutil do nje. Prvič sva se srečala v neprofitni organizacija, kjer sem delal po diplomi. Ona je prišla tja pomagat z nekimi prevodi. Tedaj nisem imel več kaj dosti vere v civilni sektor; iskreno povedano sem delal tam samo zato, ker mi ni uspelo dobiti službe na zunanjem ministrstvu, in sem se potem pridružil tej organizaciji, tako kot še nekaj mojih študentskih kolegov, ki so bili obsedeni z družbeno pravičnostjo in liberalizmom. A ko se je pojavila priložnost, da bi delal kot producent dokumentarnih filmov – kasneje tudi igranih – za plačo, o kateri nisem prej mogel niti sanjati, se seveda nisem obotavljal. Pustil sem staro službo, se izselil iz stanovanja, v katerem sem živel s še dvema kolegoma s faksa, in našel novo stanovanje v četrti, ki se je takrat imenovala »Mesto 6. oktobra«.[1] In ko smo na moji novi firmi enkrat iskali nekoga za prevod enega naših filmov v angleščino, sem poklical Rim.

Takrat sva pravzaprav prvič zares govorila. Po tistem prvem uradnem sestanku, ko sem ji razložil, kaj pričakujemo od nje, sem po nekaj dneh od nje prejel SMS. Bilo je že po drugi zjutraj; vabila me je na pivo na strehi hotela Odeon v centru mesta. Šel sem. Dva dni zatem sva si že grizla ramena med seksom na njenem kavču.

 

#

 

          Dva dni po tistem, ko sem dokončno zapustil Rimino stanovanje, me je poklicala po telefonu. Skregala sva se do konca, z veliko psovanja in kletvicami, preden je sredi pogovora prekinila zvezo. Nisem vedel, zakaj se dere name, o čem sploh govori, kaj sem naredil narobe – ampak tudi sam ji nisem ostal dolžan; ko je klela, sem klel nazaj, na dretje odgovorjal z dretjem. Ni mi bilo mar za posledice. Najin zadnji pogovor in vsaka druga beseda je bila »jebem ti mater«. Obljubil sem si, da ne bom več odgovarjal na njene klice. Da bi lažje pozabil nanjo, sem njeno ime v imeniku – »Rim« – zamenjal z »X3« – se pravi, tretja številka, na katero pod nobenim pogojem ne odgovarjam.

          Cel dan sem se trudil najti razlago za to, kar se je zgodilo. Lahko sem prenesel marsikatero od njenih neumnosti – tiste poglede materinstva, recimo, ki so ji uhajali, ko me je božala po licih. Konec! Sirene! Rumeni karton! Take stvari so me vedno spomnile, da je sedem let starejša od mene, čeprav me je na začetku najinega razmerja prav to privlačilo. Kot popečen kos gnoja je bila. Izsušen zrezek. Škamp, pomakan v kmečko mast.

A vse to sem lahko prenesel – ampak da bi se zbudil in je ne našel poleg sebe... ne, tega pa ne. Še posebej v njenem lastnem stanovanju! Nesprejemljivo. Brezčutno, nevljudno, nesramno. In morala je vedeti, da je tako. Vedel sem, da je vedela, da sem vedel. (Hm, kakšen stavek.) No, to je bil razlog, da sem pač moral izginiti. Vsa ta nesramnost je klicala po premoru. Ampak ona je bila tista, ki je izsilila, da to ni bil samo premor, ampak v bistvu konec.

          Najino zadnjo noč skupaj, preden sva zaspala, sva poslušala rock iz šestdesetih. Led Zeppelin, Morrison, par drugih napol pozabljenih dinozavrov. Kot ponavadi me je zvlekla v pogovor o glasbi.

          »No,« je dejala, ko je hotela zaključiti debato, »ampak v bistvu je muzika crknila v sedemdesetih.«

          »Eh, pojdi nekam,« sem ji vrnil nazaj. »No, OK, mogoče... Ampak kje je potem pokopana?«

          Kje je pokopališče za glasbo? Kje je kripta, kjer počiva njeno posvečeno truplo? Odgovorite mi, okrutna božanstva... kje je pokopališče za glasbo?

          Ugasnila je džojnt z blagim nasmeškom na ustnicah, kot da bi lebdela med oblaki nad kakšnim evropskim mestom.

          »Samo poglej to sranje okoli sebe.«

Lahno je izdihnila in dodala, še bolj jedrnato:

»Samo poglej ven. Na ulico.«

          Po tem, ko sva šla narazen, sem se dosti spraševal, ali je bil razlog za konec najinega razmerja ta moja v zadetem stanju napletena provokacija z glasbenim pokopališčem.

          No, zdaj se vse to zdi brezpredmetno. Postranski detajli. Niti ne vem, zakaj se mi je zdelo, da bi moral začeti s tem. Kakorkoli že: vse se je zares pričelo dva tedna po koncu najinega razmerja, ko je Rim našla na svojem telefonu SMS, ki je izgledal, kot da je prišel z moje številke.

          Kasneje sem izvedel, da je bil ta ponarejeni SMS prva komunikacija med njo in »Rešitelji«, kot je imenovala člane tajnega društva, s katerimi se je nato začela srečevati. Da so za ta SMS uporabili moje ime, mi je dalo sumiti, da so vedeli zelo veliko podrobnosti o najinem razmerju.

          SMS je šel takole:

          Rabim 400 funtov. Zelo nujno. Mago, Champollionova ulica.[2] Jutri ob 1h

                        

 

6. poglavje

 

To še ne pomeni, da je bilo življenje v Kairu sama beda. Skozi vse leto so se našli prijetni trenutki: nekaj med našim dolgim poletjem in kar precej v teku kratke zime. To je bilo vedno bodisi ob dela prostih dnevih bodisi ob dnevih brez dela. Pravijo, da mesto nikoli ne spi, pravijo, da poka po šivih. Mesto se vrti in kroži. Mesto se veji. Mesto utripa, mesto krvavi.

V službah in pri bogoslužju vrvijo ljudje tega mesta. Nakupujejo in hitijo in ščijejo, da se lahko Kolo Proizvodnje vrti dalje kljub prometu. Tako je videti vse skupaj, če kot orel plavaš visoko nad njimi. Če pa si samo majhna človeška miš, ki teka v tistem velikem Kolesu, s pogledom nikoli ne zaobjameš celote. Hodiš v službo, opravljaš svoje delo in mogoče celo spodobno zaslužiš. A tudi če te doleti izredna sreča, da uzreš sadove svojega dela, se ne boš premaknil niti za centimeter. Naj delaš ali pa ne, se Kolo Proizvodnje vrti dalje in tok te nosi s sabo.

Ob tem sem se spomnil, kako sva se nekoč z Mono May s skupino prijateljev oglasila pri Mudu v Garden Cityju. Bilo je po zabavi pri Jusifu Baziju. Ostali smo do jutra, kadili hašiš in tekmovali, kdo bo prej do dna izpraznil steklenico vodke. Spomnim se, da sem videl, kako se je glasba razkadila v opice, ki so se obešale po stropu. Plavolasa Nemka je v taktu potrkavala z nogo. Po sobi so vstajali in upadali tiči. Mlad palestinski Američan, ki je slabo govoril arabsko, je razpredal o rasizmu. Dim, cigarete, hašiš. In še več dima.

»Basam«, me Kiko pogleda z očmi, čisto podlitimi s krvjo. »Dim imam v očeh.«

»Ne se sekirat, baby.«

Oči ji pokrijem z robčkom in nežno popiham. Nemka naju zmedeno opazuje. Ko odmaknem robček, mi dlan prekriva temna svežina Kikinega obraza. Na ustnice ji pritisnem poljubček.

»Si vedel, da obstaja seksualni fetiš, ki se mu reče 'lizanje punčice'?« v angleščini vpraša Nemka.

»Kako to misliš?«

»Ja, enkrat sem bral o tem,« vskoči Mud.

»Nagravžno,« ugovarja Kiko in me objame.

Kaj pa naj tipični dvajsetinnekajletniki počnejo v Kairu? Naj se predajajo lizanju punčic? Ali češplje? Mogoče radi fafajo ali ližejo čevlje ali snifajo hašiš, pomešan z zdrobljenimi spalnimi tabletami? Lahko bi se tudi vprašali, koliko časa so ti fetiši sploh zanimivi. Vse življenje?

Tu smo se vsi na veliko drogirali, med faksom in po njem. In evo nas, vsak človek otoček zase in po ničemer višjem ne stremimo, kot da bi se družili. Pri življenju ostajamo tako, da drug drugemu izsesavamo veselje.

Mona May stoji pri zvočnikih. Oči ima osteklenele, kot da so ji dušo izpile glasbene opice na stropu, in telo se ji ziblje v ritmu.

Sčasoma so nas droge očitno začele dolgočasiti. Ali pa preprosto niso bile dovolj. In če bi se kateri od nas popolnoma prepustil zasvojenosti, bi bil v nekaj mesecih pod rušo: to smo vedeli iz izkušenj. Tisti, ki smo še ostali v sobi, smo prestrahopetni, da bi s sabo tako ali drugače naredili konec, mogoče zato, ker se še vedno oklepamo nekakšnega upanja, nekakšne ljubezni ali prijateljstva.

Kairo svojim prebivalcem toliko vzame, v zameno pa jim ne da ničesar – razen mogoče vrste prijateljstev za vse življenje, ki so bolj plod usode kot resnične izbire. Kot pravi pregovor: »Kdor gre v Kairo, tam najde sebi enakega.« Da bi kadil sam zase, je nezamisljivo. In hrana ima okus samo, če imaš koga, da jo lahko veselo, s karcinogeni vred, skupaj pomlatita.

V tem mestu imaš srečo, če ti uspe preboleti seksualno napetost in seks vzeti kot le enega od mnogih vidikov prijateljstva. Sicer boš od potrebnosti tečen kot driska. Kiko mi masira hrbet in med nogami čutim toploto.

Ko se je zasvitalo, je Mud šel v svojo sobo, vsi drugi pa domov. Bil sem prelen, da bi se vrnil v sosesko 6. oktobra; legel sem na kavč in zaspal. Zbudil sem se zgodaj. Malo me je bolela glava in po vmesnem prostoru med mojimi možgani in lobanjo je korakala vojska mravelj. Šel sem v kopalnico in vzel tableto; Mud jih je prinesel iz tujine, da bi z njimi preganjal mačka. Oprhal sem se s toplo vodo, telefoniral gospe Žlični in se z njo dogovoril za zajtrk v Maison Thomas v Zamaliku.

Ulice so bile oprane in prazne. Bil je praznik: mogoče islamsko novo leto ali dan zmage ali dan revolucije ali dan morskih somov. Kar koli je že bilo, mesto kot da je spalo in nihče se ni brigal za nič. Ob takih trenutkih metropole tako rekoč ne prepoznam. Kadar lahko v manj kot dvajsetih minutah pridem iz Kasr al-Ainija v Zamalik, se mi skoraj zdi, da se je začela ogrevati zame. Vendar poznam ta nagajivi nasmeh na njenem obrazu. Govori mi: »V vsakem trenutku lahko naredim, da boš za uro in več obtičal v prometu in ne boš imel ničesar početi, razen da sediš in se smiliš samemu sebi, medtem ko ti hrup z ulice počasi izpija življenjski sok.« Odprte žile, iz katerih po vsej kopalnici brizga kri.

»Kako lepo dišiš,« mi je rekla in me poljubila na obe lici.

»Mudova kolonjska.«

Vanjo sem se zatrapal zaradi njenega vratu. Devet let starejša je od mene, a zna ostati mladostna, redno se ukvarja s športom in se vedno zdravo prehranjuje. Čedna je, vesela in dela lepo kariero v oglaševanju. Na svojo nesrečo pa je protestantka in ljubi Egipt; in njene možnosti, da bi v Kairu srečala koga, ki bi premogel obe lastnosti, so v najboljšem primeru skromne. Študirala je na tujem in potem precej časa prebila v grozi pred tem, da bi se poročila ali ustalila. Včasih si želi otrok. Nekoč je vedno hodila z moškimi, starejšimi od nje, potem pa jih je nenadoma minilo zanimanje zanjo. Tisti, ki jih je zanimala, niso zanimali nje. To je bilo prvikrat, da hodi z nekom, ki je mlajši od nje, zato ji je bilo nerodno o tem povedati prijateljem.

Ime »gospa Žlična« ji je nadela Mona May. Nekoč jo je na koncertu videla z uhani v obliki žlice.

Tisti dan je imela ravno te uhane. Ko je rezala štruco kruha, so nihali v ritmu gibov njene roke. Čeprav sem imel grlo čisto suho, sem kadil, že vse odkar sem se tistega jutra zbudil. Cigarete imajo v kombinaciji z jutranjim vetrcem v Zamaliku drugačen okus: nekaj kot blaženost, želja, mehkoba v vijoličastem in oranžnem.

Za zajtrk sva imela jajca in rezine najimenitnejše svinjske šunke iz uvoza. Po medu, marmeladi in kozarcu pomarančnega soka sem spet pri sebi. Kot pravi pesnik: »Kadar si lačen, nisi ti.« V Maison Thomas me njen nasmeh zdrami v beli postelji.

Po ulicah Zamalika sva se odpravila proti njenemu stanovanju. Okrog gležnja je nosila tanek srebrn obroček in nohte na nogi je imela rdeče lakirane. Včasih sva hodila z roko v roki, včasih sem jo objemal okrog pasu. Smejala sva se v senci dreves. Nasmihala sva se policistom, ki so stali na straži pred veleposlaništvi, vendar so se še naprej držali enako svečano.

Pomislil sem … jo imam rad?

Seveda jo imam. Ne morem se dotakniti ženske, ki je nimam rad. Ampak kaj natančno pa je ljubezen? Sproščenost srca, spokojnost v duši, toplota v trebuhu. Tako kot vsaka ljubezen v Kairu lahko vsak trenutek izgine. Rada ima družbo.

V njenem stanovanju sva skadila džojnt hašiša. Božal sem jo po kolenu, ona pa je brskala po računalniku in iskala staro Madonnino pesem. Obleko sem ji zavihnil nad kolena in zdrsnil na tla. Ugnezdil sem se ji med noge, dvignil njeno stopalo in ji začel lizati nožni palec. Z nežnimi dotiki jezika sem dosegel njeno koleno in ga obsul s poljubi.

»Žgečka,« se je zahihitala po angleško.

Na koleno sem ji pritisnil poslovilen poljub in z jezikom nadaljeval vzpon po stegnu. Rahlo, kot da bi tam pristal metulj, sem jo poljubil na tanke hlačke in jih z rokami odmaknil. Zalizal sem se ji v češpljo. Tisto noč sem veliko pil. Pil sem, dokler me ni popadla žeja. Enkrat sem jo obdelal z jezikom in potem me je peljala v spalnico na počasen, sproščen seks. Obrnila se je in potisnil sem ji prste v usta. Mokre od njene sline sem ji jih vtaknil v češpljo. Spolzko. Drsljivo. Vtaknil sem ji jih od zadaj. Pograbil sem jo za kratke lase in jo potegnil k sebi. Silovito sem jo napičil in potem za nekaj sekund obležal na njej. Vstal sem s postelje in kondom vrgel v smeti. Nasmehnil sem se ji. Zazvonil je telefon.

»Hej, stari, kje si?«

»Mona, kaj dogaja? V Zamaliku sem.«

»Si potem še za pivo danes?«

»Mogoče …«

»S Samiro sem. Na Mukatam greva.«

»Potem si z avtom?«

»Aha.«

»Potem pa velja. Prideš pome v Zamalik?«

»Kdaj?«

Z nežnim nasmehom je vstala s postelje. Seksa je bilo konec. Na obrazih nama je še ostalo nekaj prijateljstva in naklonjenosti. Tam zunaj se ljudje pri živem telesu žrejo med sabo, zakaj ne bi malo lepše delali drug z drugim?

»Recimo čez kakšno uro.«

»Raje čez uro in pol. Pred knjigarno Divan.«

»Velja.«

»Adijo.«

»Se vidimo.«

Na hitro sem se oprhal, jo poljubil in potrepljal po riti, tako pač izkazujem hvaležnost ali nekaj takega. Ko sem odhajal, sem imel lase še mokre. Na poti proti knjigarni Divan sem sam pri sebi šepetaje ponavljal besede »Velja … Adijo … Se vidimo.« Pred izložbo Divana sem si prižgal cigareto. Bila je polna tistih cenenih angleških knjig, ki grejo za med na letališčih in v supermarketih – takšnih, ki ti možgane zalijejo z mastjo in srce ocvrejo v olju. Ne bo dolgo, pa jih bodo začel prodajati še Kentucky Fried Chicken, skupaj s pohanim piščancem. Poskusil sem telefonirati Moni, pa se ni oglasila. Potem sem jo zagledal, kako se nagiba skozi okno Samirinega avta in mi maha. Lase ji je mršil veter, ali pa je bila mogoče samo glasba, ki je bučala iz radia. Vzdolž ceste so plapolale zastave, avto se je ustavil in prisedel sem.

Naša pot na Mukatam je držala skozi razpadajoče ostanke starega mesta. Čudno, iz Zamalika do ulice Abd al-Halik Tarvat smo potrebovali samo sedem minut. V običajnih okoliščinah bi nam lahko pot do mostu Azhar na koncu ulice Abd al-Halik Tarvat vzela tudi uro in pol, a v neobičajnih okoliščinah, kot so vladale tistega dne, je metropola menda širokogrudno obdarjala vse, ki so se podali na njene ulice.

Ta praznina zazeva, ker na takšne praznike ljudje nimajo ničesar v žepu. Ulice, še posebej tiste v središču mesta, so videti povsem drugačne. Mona si je nadela dolgo krilo iz nekakšne lahke tkanine. Glavo vtaknem med sedeža in vidim, da si je krilo nabrala v naročju in da si zvija džojnt. Pozornost mi pritegnejo njena bleščeča kolena. Samira navija glasbo. Kitara Jimmyja Hendrixa vrešči kot kokoš, ki leže svoje prvo jajce. Ko se peljemo čez most Azhar, odprem okno in zdi se mi, da sem ujel vonj po kuminu, popru in začimbah. Ko zapeljemo z mostu in v četrt Husajn, zavoham prežgano kavo in čeprav nisem izvedenec, razločim, da je slabe kakovosti. Vonj mi napolni nosnice. Med grobnicami v Mestu mrtvih kot dežni oblak plava vonj po jetrcih, ocvrtih v kislini iz akumulatorja. Končno se izvijemo iz poplave vonjev, ki zalivajo celoten Kairo vse do roba gričevja Mukatam. Gremo v bar Virginia in naročimo pivo.

Pogovarjamo se samo o prijetnih rečeh: o filmih, ki smo jih videli v zadnjem času, o zanimivi novi glasbi, o čudesih in čudaštvih, o katerih pripovedujejo taksisti, mestni šaljivci.

Sonce se bliža obzorju in Kairo je razgrnjen pred nami kot mreža, kot dvodimenzionalna podoba na Google Earthu. Sredi te zmešnjave satelitskih anten, odbijajočih hiš in visokih zgradb leži eden od starih mestnih ribnikov. Majhna zaplata vode, zadnja, ki je še preostala od premnogih ribnikov, ki jih je za sabo pustil Nil, ko ga je obrezal asuanski jez. V ozadju odzvanja glas Muhamada Muhjija, ki prepeva popevko Hafnija Ahmada Hasana.

Potegne rahel vetrc. Na zelenih steklenicah piva se nabira kondenz. Vlažen, hvaležen stisk roke, ki si ga izmenjata pivo in njegov poznavalec.

Samira šari po telefonu. Mona prime steklenico in trči z mojo. Njen nasmeh, pramen las, ki ga mrši veter, in v ozadju Kairo v zahajajočem soncu. Nekaj hipov me navdaja nekaj, kar je podobno sreči.

***

V sodobnem svetu ni prostora za maščevanje

Tajni bunker pod Garden Cityjem sem obiskal samo dvakrat. Prvič sva šla samo midva z Ihabom Hasanom. Drugič se nama je pridružila tudi madame Dolat in v troje smo se zatekli pred zlimi duhovi, ki so strašili po ulicah nad nami. Bilo je ob začetku Nevihte.

Kje se nahaja naš bunker, je bila skrivnost celo za mnoge člane Urbanistične družbe. Družba – ali bi moral reči Organizacija? ne vem prav dobro, v čem je razlika – je hranila dobro vzdrževan arhiv skrivnosti in resnic, ki jih je odkrila skozi tisočletja. Vendar je njegova vsebina ostajala razpršena in razkropljena, onkraj dosega vsakega posameznega člana: če bi jo vso zbrali na kup, noben smrtnik ne bi prenesel njene slepeče luči.

Ihab je ta kraj odkril po naključju. Ko je preučeval ustroj kairskega kanalizacijskega sistema, je izvedel za obskurno frakcijo Družbe, ki je pred davnim časom začela obsedeno graditi zapletena omrežja tunelov pod velikimi mesti. Ti tuneli so vodili zgolj v prazne sobe. Sčasoma so mnogi izginili. Nekateri so se spremenili v reke ali pa jih je napolnila podtalnica. Nekaj pa jih je ostalo nedotaknjenih. V 50. letih je za to izvedel eden od vodilnih članov Organizacije in ustanovil tajni pododbor, posvečen vzdrževanju tunelskih omrežij na več krajih po vsem svetu: v Kairu; v londonskih predmestjih; v Washingtonu; v Riu de Janeiru; v več okrožjih New Yorka, z izjemo Manhattana; v Port Saidu; v Santiagu; in tako dalje. Tudi Ihab se je seznanil s temi omrežji, drugi člani upravnega sveta – vključno s samo Papriko – pa še naprej niso imeli pojma, da obstajajo – razen seveda tistih slavnejših, kakršne so pariške katakombe.

Prav na mojem prvem obisku v bunkerju v Garden Cityju mi je Ihab izpovedal vso svojo družinsko zgodovino, začenši z zgodbo svojega deda Hasana in »idealističnih norcev« (kot jim je sam rekel) egiptovske renesanse v devetnajstem stoletju. Končal je s tarnanjem o svojih trenutnih tegobah kot vrhovni upravnik Organizacije. Bil je v vojni in poraz njegove strani bi prinesel nič manj kot globalno apokalipso.

Nisem dojel, zakaj mi to pripovedjue. Ko sem ga vprašal, je odgovoril preprosto kot nekdo, ki lušči arašid: »Ker si inteligenten mladenič, nekdo, ki mu lahko zaupam. Poleg tega tudi nisi eden od njih.«

Po premolku je priznal: »Rad bi, da mi postaviš spletno stran.« Po več poskusih, da bi mi pojasnil, kaj hoče, je predlagal, da bi naredila nekaj podobnega kot WikiLeaks. Ker sem bil inteligenten mladenič, mi ni bilo težko uganiti, kaj ima za bregom.

»Torej hočeš razkriti skrivnosti Organizacije?« sem vprašal.

»Hočeš igrati to igro z mano?« je vprašal nazaj. »Hočem reči, tako kot večina mladih pri tvojih letih se le težko za kaj zagreješ. Saj razumem. Ampak ali ne bi rad iz sebe nekaj naredil, ne bi rad imel svoje zgodbe, ki bi jo pripovedoval prihodnjim rodovom?«

Ponudbo sem sprejel, mogoče zato, ker me je dejansko skrbelo, da se bližam petindvajsetim in nimam ničesar pametnega povedati. Življenje bi mi lahko preteklo v enem samem odtenku bede. Ta »igra« je odprla nova vrata in mi vlila moči, da sem prestopil prag.

Mona mi je pred kratkim pravila, kako sovraži svojo službo pri nekem lokalnem programskem podjetju, zato sem ji povedal za to ponudbo kot možni izhod. Ihab je obljubil, da bo plačal na roko, iz lastnega žepa. Najprej je bila zadržana.

»Stari, jaz ne delam spletnih strani. V IT-ju sem. Ti veš, kaj je IT?«

»Ampak saj si tudi spletne strani že delala, ne?«

»Pred sto leti, še na faksu.«

»Okej, a se ne bi vseeno dobili skupaj s tem tipom. Samo da ga spoznaš.«

Brez senčice dvoma lahko rečem, da nisem še nikoli videl izraza, kakršen se je Moni prikradel na obraz, ko je prvič govorila z Ihabom. Dejansko se je zagrela. Tip je mislil resno. To je bila ljubezen na prvi pogled, in ko je Ihab na plano privlekel buteljko arhivskega vina, je bilo, kot da bi jo z jezikom požgečkal po klitorisu.

»Kar vreščim od vznemirjenja,« je rekla z glasom, sladkim kot med.

Tudi jaz sem si želel česa vznemirljivega, in sicer bolj vznemirljivega od tega, da mi ga kdo pofafa. Potreboval sem povsem novo erotično cono. Potreboval sem koga, ki bi mi v bok izkopal jašek in po naključju odkril kraj užitka, ki je dolgo tičal zakopan pod plastmi kože, vranice in sranja. Ne tako preprosto rečeno – potreboval sem Mono May. Ne verjamem čisto vsemu, kar mi pripoveduje Ihab, nič od tega pa tudi ne bi povsem zavrgel. Kar govori, je kot vetrc, ki mi boža obraz, in na obzorju slutim nekaj novega.

»Slediva svetlobi,« reče Mona, »in se scvriva kot vešče.«

In tako se je vrnila k svojemu staremu konjičku, oblikovanju spletnih strani. Seveda je to pomenilo, da se je pogosto sama, brez mene, sestajala z Ihabom. Seveda se je med njima razvil neke vrste odnos. Sem bil ljubosumen?

Seveda ne. Vse skupaj je bilo tako ljubko, da me je očaralo in rad sem videl, kako se jima je zasvetil obraz, kadar sta bila skupaj. To, da sem videl, da se ji je končno povrnilo veselje do življenja, je zadoščalo, da sem tudi sam postal optimističen. »Nekoč bom dosegel, kar hočem,« sem si začel govoriti. »Nekoč mi bo uspelo.«

Včasih sem si samo želel, da bi bil lahko udeležen v njunem odnosu, nekako kot tretje rebro.

Enako sem si želel pri Rim in Papriki. Hotel sem samo obstajati v njuni prisotnosti. Prvikrat sem uvidel, da je to tiste vrste ljubezen, ki jo potrebujem: da bi bil takšen »tretji deležnik«, ki bi lebdel nekje med stvarnostjo in utvaro.

Ko sem se sestal z Rim, da bi me informirala o temi tretjega filma, sem prvič začutil, da me je Družba celega posrkala vase. Bilo je, kakor da je vse moje življenje sestavljanka, preplet blodnjakov, ki jih je zasnoval kateri od arhitektov Družbe in ki se raztezajo pod Kairom.

***

Tokrat sva se dobila v lokalu Cilantro v Dokkiju. Prvo presenečenje, ki mi ga je pripravila, je bilo, da je prišla sama, brez Paprike. Drugo presenečenje je bilo, da si je glavo ovila z rdečim šalom, za katerega sem pozneje ugotovil, da je hidžab. In tretje in zadnje presenečenje: to naj bi bil tričetrturni film o njej, eni in edini Rim Said.

»Trudim se odnehati,« je pripomnila, ko me je vprašala, če imam kakšno cigareto. Ponudil sem ji ogenj. Ko je natakar odnesel najini kavni skodelici, je izdihnila tanko progo dima.

 

[1] »6. oktober« takrat še ni bilo ime regije in seveda je bilo to še pred časi, ko je »Oktober« postal pristanišče. In vse, kar je prišlo za njim. »Oktober« je bil tedaj komaj še droben otrok,  novorojenček, ki se je dojil na prsih Kaira in iz globin maternega mesta cuzal ogenj in dim in spermije.

[2] Kot zanimivost: ata Champollion je bil, kot kaže, član prve generacije tujih zavojevalcev Egipta, in kasneje podpornik idej Giuseppeja Assemanija. Tako vsaj piše v dokumentih »Rešiteljev«, ki sem jih med pripravo teh zapisov našel v svojem zasebnem arhivu in ki jih še ni uničil zob časa.

 

Prevod: Katja Zakrajšek (6. poglavje), Jona Fras (1. poglavje)

Interpretacija: Biga, Cvetko, Špela

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness