2. 6. 2019 – 18.00

Sodobna grška proza II: Angeliki Spanu

Audio file

Fokus današnje oddaje bo pisateljica Angeliki Spanu. Rojena je bila leta 1971 v Atenah in je po poklicu novinarka, ki se osredotoča zlasti na politično analizo vsakdana. Aprila 2019 je izdala svoj prozni prvenec Spregledani, zbirko kratkih zgodb s podnaslovom Zgodbe ljudi, ki jih nisi opazil, ki so nastale na podlagi pogovorov z resničnimi osebami iz njene okolice.

Gre za literarno fikcijo na meji z reportažo, v kateri se pričevanja več posameznikov in domišljija prepletajo v konstrukcijo tipiziranih likov, ki v prvoosebni naraciji slikajo svojo vsakdanjost ter družinske in ekonomske težave, s katerimi se soočajo. Njihove pripovedi so sestavljene iz glasov mnogih in hkrati ne pripadajo nikomur konkretnemu, skupaj pa ustvarjajo podobo duhamorne, sive in hkrati zelo otipljive in bližnje realnosti.

Pisanja se je avtorica lotila, ko se je, po lastnih besedah, naveličala vodenja vsebinsko praznih intervjujev s politiki in drugimi vidnimi osebnostmi, zato se je predstavljanja sodobnosti lotila iz obratne smeri, preko predelave pogovorov z običajnimi ljudmi z dna neoliberalne družbe, z ljudmi, s katerimi se večina izmed nas srečuje skorajda vse življenje, pa za nas vseeno večinoma ostajajo anonimnimi in ki jim običajno glas ni dan ne v književnosti ne v dnevnem tisku.

Vsaka od desetih zgodb ima drugega junaka, v njih opisuje blagajničarko v veleblagovnici, dostavljavca, uslužbenko na cestninski postaji, vratarja, cestno pometačico, hosteso v gledališču, reševalca, telefonistko, človeka, ki parkira avtomobile na trajektu, in sodnega izvršitelja. To, kar jih združuje, je narava njihovega dela, ki je do te mere neprijetno, da si ga nihče ne bi izbral, če bi imel možnost izbire. Ne le, da zanj prejemajo slabo plačilo, ampak je poleg tega še monotono in izključuje možnost prave komunikacije. Delovnik blagajničarke ali cestninarke sestavljajo mehansko ponavljajoče se kretnje in besede ter lažni nasmeški, ki pripeljejo do popolnega razosebljenja. Za svoje delo redko prejmejo kakšno priznanje in posamezni delavci so v očeh družbe povsem zamenljivi.

Avtorica svoje like prikazuje kot opazovalce družbe, ki stojijo nekam ob strani, vpeti v fantazije o boljšem življenju, in kljub svoji nevidnosti vedo o nas, se pravi o nedefinirani masi drugih, več, kot si mislimo. Junake svojih kratkih zgodb si je zamislila kot zrcalo družbi in ni dvoma, da ima to literarno delo tudi izvenliterarni, socialni cilj: bralcu naj bi približalo izkušnjo predstavnikov poklicev, ki pogosto niso samo spregledani, ampak kar osovraženi, in to se pisateljici deloma tudi posreči. Njeni liki so do te mere realistični, da niti ne vzbujajo nujno bralčeve simpatije, saj ga spomnijo na majhne vsakodnevne konflikte, ga pa spodbujajo k refleksiji.

Vendar značaji teh likov hkrati niso res zaokroženi, izoblikovani so bolj kot tipi in napisani v veliki meri stereotipno; tako je recimo blagajničarka v odlomku, ki mu bomo prisluhnili, prikazana kot preprosta ženska, katere hobi je skrb za lepoto (lakiranje nohtov, likanje las, maske za obraz) in ki fantazira o lepem, bogatem gospodu, ki bi poskrbel zanjo.

Te kratke zgodbe vseeno zanimiv poskus zaobjetja številnih aspektov neoliberalne sedanjosti. Pripoved je napisana v pogovornem jeziku, naracija pa ima obliko monologov, ki jih sestavljajo odgovori na novinarkina vprašanja, ki jih nismo slišali. (spremno besedo je napisala Lara Unuk)

***

Ne zgodi se pogosto, da bi govorila o službi, nihče me ne sprašuje o njej – zakaj pa bi me tudi spraševal, ali jaz sprašujem dostavljavca, kako preživlja delovnik?

***

V drugi oddaji cikla Sodobna grška proza beremo kratko zgodbo Vrečke grške pisateljice Angeliki Spanu izpod prevodnega peresa Lare Unuk. Samo na frekvenci Radia Študent!

Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.