Metelkova:

 

Jalla Jalla ob 21:00: Radio Defonija: rola Zez

 

Klub Gromka ob 21:00: ENTHEOGEN (Slo) + CAN OF BEES (Slo) >> Instrumentalni math/sludge vs. Garage/blues/punk. Go figure....

ENTHEOGEN

Pred približno štirimi leti sta dva planetoida – en iz stoner rock skupine MG Pistol Rock, drugi iz math/post rock skupine Imakandi – trčila in stalila vse razen kovinskega jedra. Rezultat je Entheogen – homogena mešanica math/sludge-a z elementi post- in stoner rocka. Po letih evolucije in erozije ter gigabajtih organiziranega hrupa se je z lun odluščila zadostna količina materije za prvenec, ki bo svoj prvi vzhod doživel v prvi polovici leta 2012.

Kreativni proces je nastalo trenje pretvoril v energijo za Moons of Jupiter – tematski album, ki se navezuje na misijo STS-34 – raketoplan Galileo (poimenovan po prvem opazovalcu Jupitrovih lun, ki je svoja opažanja zabeležil v Siderius Nuncius že 1610) se je leta 1989 podal na pot od Zemlje proti plinastem orjaku. Glasba predstavlja poskus zvočne ponazoritve misije, kot takšna pa je od stadija do stadija stilsko različna. Osnova ostaja v instrumentalnem math/sludge-u z vplivom skupin kot so Neurosis, Meshuggah, Pelican, Alice in Chains in podobnih.

https://www.facebook.com/pages/Entheogen/70202543407?sk=info

CAN OF BEES

Can of Bees sta jeseni 2010 kot duet ustanovila Davor Detečnik (bobni) in Jan Lužnik (vokal, kitara) po tem ko je razpadel njujin prejšnji bend Bizarna Scena. Po nekaj začetnih komadih pa sta ugotovila, da potrebujeta basista in k sodelovanju povabila Jureta Gobca, kar se je izkazalo za odlično potezo, saj je prispeval veliko v glasbeni identiteti skupine. V pičlih dveh mesecih so posneli svoj prvi demo, sedaj pa si želijo svojo glasbo razširiti med množice.

https://www.facebook.com/canofbees?sk=info

Organizira društvo ŠPIL v sodelovanju z ŠOU Ljubljana. VSOPNINE NI!

 

Channel Zero ob 22:00: DubLab: Roots Daughters (Hrv) - Dubbing is a must!!! Vstopnina: 2 eur

 

Glasba izven:

 

Cankarjev dom, Gallusova dvorana ob 20:00: Mednarodni večer šansonov

La vie en rose - Sto let Bojana Adamiča

Gostitelja: Vita Mavrič in Boris Kobal

Letošnji večer bo posvečen stoti obletnici rojstva skladatelja Bojana Adamiča, predvsem njegovim šansonom in popevkam, ki so odločilno zaznamovali zgodovino slovenske popularne glasbe. Mojstrove skladbe bodo zazvenele v svežih priredbah slovenskih izvajalcev in v izvedbi zvezd slovenske glasbene scene in nekaterih prihajajočih pevcev in pevk.

Nastopili bodo: Anja Rupel, Darja Švajger, Mia Žnidarič, Bilbi, Nina Strnad, Aphra Tesla, Ana Bezjak, Polona Juh, Iva Stanič, Tina Marinšek in Dano Ličen. Poleg njih pa bomo lahko slišali še skupine, ki že več let krojijo slovensko glasbeno sceno, saj se bodo mojstru Adamiču poklonili tudi Bossa de Novo, Same babe, Rok'n band in Kramp.

Kot vsa leta doslej bo za glasbeno podlago in spremljave poskrbel Café teater band pod vodstvom Jake Puciharja in v sestavi: Jaka Pucihar, Primož Grašič, Aleš Avbelj in Marko Juvan.

 

Teater, razstave, predavanja...:

 

MGL:

Veliki oder ob 19:30: Čarovnice iz Eastwicka, muzikal

mala scena ob 20:00: Dlje od najdlje

 

SNG Drama Ljubljana ob 20:00: Nežka se moži

 

Klub Cirkus ob 20:30: IMPROLEPTIKA- Večer improviziranih skečev, smeha in dobre volje

 

SiTi Teater pod zvezdami ob 21:00: Moja dežela

Jonas Žnidaršič in Jure Godler skupaj z Jožetom Robežnikom v šaljivi predstavi, ki Sloveniji nastavlja ogledalo!

 

PTL ob 21:00: Performans (v okviru Cofestivala): Mogoče je napočil čas, da si vzameva trenutek...

Avtorja in izvajalca: Loup Abramovici in Tomaž Grom

Ali koncert zveni bolje od glasbe? S čim smo v resnici zaposleni, medtem ko uprizarjamo?

Mogoče je napočil čas… je serija srečanj s publiko, v katerih si glasbenik Tomaž Grom in plesalec Loup Abramovici vzameta trenutek za neposredno odzivanje na lastno izvajanje.

To so tisti trenutki zavesti o tem, kar počneš, za katere si v času vnaprej strukturirane izvedbe enostavno ni mogoče vzeti časa.

Ustvarjalca izhajata iz prepričanja, da v glasbi in plesu konflikt med vsebino in formo ne obstaja, obstaja samo konflikt med formo in njeno izvedbo.

Produkcija: Zavod Sploh in Via Negativa

 

Galerija ŠKUC ob 20:00: Tanja Ostojić: Telo, politika, agens. . .

Večplastnost umetniških del ter odločno kritično družbeno stališče sta le eni izmed izhodišč za pripravo razstave Tanja Ostojić: Telo, politika, agens... v Galeriji Škuc, ki v okviru razstavnega programa poskuša predstavljati umetnice in umetnike, ki so imeli vpliv na razvoj določenih umetniških praks v regiji in širše.

Tanja Ostojić (Beograd/Berlin), ki je v mednarodnem umetnostnem prostoru aktivna že od druge polovice devetdesetih let, se je v regiji že predstavila na številnih skupinskih razstavah (med drugim Sedanjost in prisotnost, MSUM (2011); Gender Check, MUMOK (2009)), vendar je razstava v Galeriji Škuc njena prva večja samostojna predstavitev v regiji, ki poskuša predstaviti različne ravni njenega ustvarjanja med letoma 1995 in 2012. Številna predstavljena dela v medijih fotografije, videa, video performansa, arhiva, video instalacije in del na papirju so nastala v specifičnih družbeno-političnih okoliščinah in kontekstih. Pogled, t. i. angažiranih umetniških praks, se vselej usmeri na "drugost" podobe prevladujočih ideologij in s tem odpira možnosti za potrebno kritično refleksijo družbe. O "drugem" pogledu vsekakor lahko govorimo tudi v kontekstu dela umetnice Tanje Ostojić. Njena kompleksna umetniška dela in projekti gledalca nenehno soočajo z družbeno realnostjo, a vseskozi izražajo tudi umetničino lastno pozicijo in čustva, ki niso nikdar indiferentna, temveč vselej podajajo trdno osebno stališče o širšem družbenem vprašanju. Trdno politično stališče, predvsem pa izredno neposreden, oseben pristop k vprašanjem, ki jih umetnica želi izpostaviti v kontekstu posamičnih projektov, sta morda najmočnejši in najbolj prepoznavni lastnosti dela Tanje Ostojić. Njen neumoren družbeni angažma "tukaj in zdaj" ter precizno povezovanje forme in vsebine kažeta na to, da so njena umetniška dela vedno in povsod aktualna.

Prav o tem, sicer nekoliko drugačen, želi spregovoriti tudi razstava Tanja Ostojić: Telo, politika, agens..., ki poskuša prek prepleta umetniških del izpostaviti ključne formalne in vsebinske poti Tanje Ostojić skozi različna časovna obdobja, pri čemer si predvsem prizadeva ustvariti nit, ki skozi prizmo prisotne nematerialnosti poskuša povezati že uveljavljene diskurze (postkolonializem, feminizem, ipd.), ki praviloma spremljajo njeno delo. Morda je v ospredju prav nematerialnost, ne toliko v odnosu do materije kot take, temveč predvsem v odnosu do potrebe umetničinega izraza, ki obstaja le onkraj "protetičnih medijev" in zato biva predvsem v telesu, akciji, misli, performansu, ipd. Nematerialnost se prav tako, sicer na nekoliko bolj skrit način, odraža v kontekstu refleksije prostora, v katerem Tanja Ostojić deluje – ne glede na to, ali gre za preizpraševanje osebnega bivanjskega prostora v zgodnejših delih, ki na skoraj popolnoma "kiparski" način raziskujejo relacijo subjekt-objekt-prostor ali pa poznejša, že bolj "performativna" preizpraševanja prostorov identitete, sistemov moči, spolnih in ekonomskih razmerij, različnih ideologij in njihovih mehanizmov. Čeprav umetniška dela Tanje Ostojić vedno izražajo umetničino stališče, pa je razstava vsekakor tudi nekakšno doživetje stanja sveta in skrita kronologija zablodelih družbenih vrednot našega časa, ki se rišejo skozi razmerje med socialnim in političnim subjektom (telesom), prostorom (politiko) in možnostjo začeti spremembe (agensom) . Kakšna je vloga subjekta (telesa) v odnosu do prostora (osebnega, političnega, kulturnega, ekonomskega, ipd.) in ali se ta v njem nahaja kot objekt ali subjekt? Telo Tanje Ostojić, ne kot fizično, temveč kot socialni in politični subjekt svojo izkušnjo doživlja v odnosu do prostora, prav tako pa na drugi strani telo s svojo izkušnjo prostor tudi vzpostavlja. Telo ni prostor iskanja fizičnih meja in zmožnosti, temveč prostor socialne in politične akcije.

Telo nematerialnega Tanje Ostojić obstaja, vendar je percepcija odvisna od umetničinega trenutnega družbenega angažmaja. Politika, spolna identiteta, ekonomija in integracija, so nematerialne komponente, prostori in strukture, ki se v umetnosti velikokrat znajdejo nekje na obrobju, v primeru Tanje Ostojić pa postanejo nekakšno "sidro" in nosilec umetniškega dela. Razstava tako ni linearna kronološka naracija, ki predstavlja izolirane vsebinske monolite, temveč nekakšen poskus predstavitve umetničinih "premikov", raziskujoč uporabljene medije in metode umetniškega raziskovanja, in poskus preseganja njihovih recipročnih kontekstualizacij v evoluciji umetniških konceptov in teorij. Umetniška dela in projekti Tanje Ostojić na prvi pogled delujejo izredno provokativno, na trenutke gledalca celo šokirajo, vendar ob bolj pozornem branju v precej večji meri izražajo neverjetno senzibilnost, ki nam še intenzivneje razkriva družbeno realnost vsakdana.

Kustos: Tevž Logar

 

Photon - Center za sodobno fotografijo ob 20:00: Video večer #11: Alex Nathanson & Dylan Neely: What a Nice Time We Had Here

"Edina stvar, ki se je bojim, je, da bomo nekega dne vsi šli domov in potem se bomo vsako leto dobili na pivu in se nostalgično spominjali, kako lepo smo se imeli tukaj. Obljubimo si, da se to ne bo zgodilo."

(Slavoj Žižek, New York, 2011)

Audiovizualni performans Ljubljana

 

Kino kino kino!!!

 

Kinoteka: Večer SFA/In memoriam: Peter Zobec (1932-2012)

19:00

Lan, Peter Zobec, Slovenija, 1979, 16mm, barvni, 9'

Kres, Peter Zobec, Slovenija, 1985, 35mm, barvni, 14'

Dober dan, Jože Pogačnik, Slovenija, 1962, 35mm, čb, 11'

Tenor, Jure Pervanje, Slovenija, 1980, 35mm, barvni, 11'

Kjer me srbi, tam se čoham, Mako Sajko, Slovenija, 1968, 35mm, čb, 16'

Poljub, Boštjan Hladnik, Slovenija, 1969, 35mm, čb, 13'

21:00 Carmen, Metod Pevec, Slovenija, 1995, 35mm, 1.66, barvni, 98'

Sodobna, ljubljanska poulična Carmen (Nataša Barbara Gračner), ki ji je tragična družinska preteklost pristrigla čustva, dobi v ljubezni Gorana (Sebastijan Cavazza), mladega priložnostnega pisatelja, priložnost, da splava iz travm in dna družbe, a se one prve vezi izkažejo za močnejše. Igra tudi Peter Zobec kot "osiveli".

 

Kinodvor:

17:00 Alpe (Alpeis), Yorgos Lanthimos, Grčija, 2011, 35 mm, 93'

Yorgos Lanthimos, najvidnejši predstavnik novega vala grškega filma in avtor odmevnega Podočnika, v svojem tretjem celovečercu uprizarja iskrivo črno-črno komedijo absurda – o smrti, nadomestkih in o tem, kako na tak ali drugačen način vsi igramo vloge.

18:45 Ločitev (Jodaeiye Nader az Simin), Asghar Farhadi, Iran, 2011, 35 mm, 123'

Letošnji oskarjev nagrajenec za najboljši tujejezični film je kompleksna drama, ki se ob postavljanju pomembnih moralnih vprašanj odreka vsakršni sodbi, ter whodunit detektivka, v kateri boste težje kot krivca našli nedolžne. Ločitev so kritiki v hipu in skoraj soglasno označili za mojstrovino in jo uvrstili na številne lestvice najboljših filmov leta 2011.

21:00 Otok v Ljubljani / Premiera!

Glorija kurb (Whores' Glory), Michael Glawogger, Avstrija/Nemčija, 2011, 35 mm, 119'

Sledi pogovor z režiserjem.

Filmski triptih o prostituciji – tri dežele, tri kulture, tri religije – je trezen in brutalno iskren, a hkrati eleganten in vizualno bogat dokumentarec, ki brez moraliziranja prikazuje svet, v katerem je najbolj intimno človeško dejanje postalo predmet trgovanja. V Benetkah nagrajeni sklepni del trilogije o življenju v času globalizacije priznanega avstrijskega avtorja Michaela Glawoggerja (Velemesta, Smrt delavca).

 

Komuna:

17:15 Muharjenje v Jemnu (Salmon Fishing in the Yemen), komična romantična drama, Velika Britanija, 2011, 107'

19:30 Prijatelja (Intouchables), komedija, Francija, 2011, 112'

21:45 Diktator (The Dictator), komedija, ZDA, 2011, 83'