Svazi ali Eswatini? Vprašanje o poimenovanju te majhne afriške države dobro ilustrira politično okolje v njej. Kralj zadnje zares absolutistične monarhije v Afriki Mswati tretji, ki je vgnezdena med Republiko Južno Afriko in Mozambik, se je za menjavo imena namreč odločil povsem enostransko ob praznovanju 50. obletnice samostojnosti. To je storil brez kakršnekoli javne razprave ali pobude, na ustavnem sodišču pa že poteka pritožba, ki jo je proti menjavi imena vložila sicer zatirana opozicija. Večino nasprotnikov menjave imena skrbi predvsem ogromen strošek, ki ga je monarhija predvidela za menjavo imena na vseh javnih mestih, dokumentih in uradih. Ta je za državo, kjer večina ljudi komaj živi na majhnem koščku zemlje ali pa životari ob dnevnih migracijah v Republiko Južno Afriko, težko opravičljiv. V nadaljevanju bomo v duhu solidarnosti z zatiranimi in zaradi rabe tega izraza pri našem sogovorniku uporabljali izraz kraljevina Svazi.

Kralj pa je v svoji odločitvi, kot ponavadi, neomajen, in težko je pričakovati, da bo vrhovno sodišče, ki je povsem pod nadzorom kralja, odločilo v prid opoziciji. O političnem sistemu v Svaziju eden izmed vodij opozicijske stranke PUDEMO v izgnanstvu Bheki Dlamini.

izjava

Država se je statusa britanskega protektorata osvobodila leta 1968 in sprva je kazalo, da bo nadaljevala pot kot nekakšna parlamentarna monarhija po vzoru prejšnje oblastnice. A kmalu po osamosvojitvi je monarhija prevzela vse vajeti v državi in leta 1973 prepovedala vse politične stranke. Kljub novi ustavi iz leta 2006, ki dovoljuje politična zborovanja, so stranke prepovedane. Vsakih pet let sicer izvedejo volitve, a kralj nato nastavi vlado in vse pomembnejše sodnike. O dejanski podpori kraljevini je v takšnem represivnem sistemu brez resnih političnih alternativ težko govoriti.

izjava

Državo poleg omenjene revščine pesti tudi huda epidemija HIV-a in drugih bolezni. Več kot četrtina izredno mlade populacije, medianska starost je namreč okrog dvajset let, je okužena z virusom HIV, vlada pa ne izvaja politik, ki bi epidemijo omejile. Še več, predstavniki kraljevine pogosto namigujejo na morebitno koristnost, milo rečeno spornih, vraževernih praks, kot so spolni odnosi z devicami, ki naj bi okužene očistili virusa.

Kljub temu da kralj vsako leto zapravi milijone evrov državnih sredstev za moderno opremo, nova letala in draga potovanja v tujino, je kraljevina še vedno močno zasidrana v tradicijah plemena Svazi. Poleg rednega obredja si vladar na primer vsak rojstni dan izbere novo devico, ki jo doda svoji zbirki žena. Ta zasidranost monarhije v tradiciji ljudstva in zgodovini je eden od virov moči in podpore kralja. Pomembno vlogo v podporni strukturi monarhije pa igra tudi mednarodna pomoč državi.

Med državami, ki izdatno financirajo kraljevino Svazi prednjačita predvsem Evropska Unija in Združene države Amerike. Znatne vsote pa poleg mednarodnih razvojnih organizacij, kot je Svetovna Banka, presenetljivo prispevajo Japonska in republika Kitajska oziroma Tajvan. Dlamini ob tem omenja, da je glavni problem financiranja razvojnih projektov slab nadzor nad profiti, ki jih proizvedejo razvojni programi. Večino teh po njegovem mnenju pobere kraljeva blagajna, ki jih ne porablja za dobrobit ljudi.

Brez te pomoči bi kraljevina gotovo zašla v hude finančne težave, ki bi gotovo najbolj prizadele njene revne prebivalce. Kljub temu pa si je težko predstavljati, da države donatorice nimajo možnosti pritiskanja na kraljevino za politične spremembe. Naš sogovornik sicer poudarja, da so nekateri izmed projektov zelo uspešni in dobrodošli.

izjava

In ravno proizvodnji sladkorja se bomo posvetili v nadaljevanju oddaje. Kraljevina Svazi je namreč izredno rodovitna in primerna za proizvodnjo sladkornega trsa in zato sladkorja. Tja so trs kot glavno kulturno surovino in kolonialni izvoz prinesli Britanci in začeli množično ustanavljati ogromne plantaže.

izjava

Sladkor in prehranski izdelki z visoko vsebnostjo sladkorja so glavni izvoz kraljevine in eden izmed glavnih finančnih tokov monarhije. Večino sladkornega trsa proizvedejo majhni proizvajalci, ki surovino predajo velikim predelovalnim koncernom, ti pa so v večinskem lastništvu države oziroma kralja. Ta povsem nadzoruje državno proizvodnjo z lastništvom v dveh korporacijah, ki izvozita praktično ves sladkor iz države.

izjava

Državni razvojni sklad Tibiyo Taka Ngwane je bil sicer ustanovljen kot razvojni program ob osamosvojitvi in naj bi pomagal razvoju revnih regij v državi. Vlada trdi, da se s sredstvi sklada financira obnova namakalnih sistemov in razvoj perifernih, pretežno nerazvitih kmetijskih področij. Ker pa poslovanje sklada vse od ukinitve strankarske in demokratične ureditve države ni javno, nadzora nad porabo denarja ni.

izjava

Idejna zasnova razvojnega sklada pa nakazuje bolj dobronamerne začetke razvoja sladkorne industrije v Svaziju. Že kolonialni oblastniki Britanci so v sladkorju prepoznali potencialno gospodarsko prihodnost države in razvoja regije v dobičkonosno kolonijo, ob osamosvojitvi pa je bila sladkorna industrija obljubljena kot glavni korak v gospodarski osamosvojitvi in stabilnosti nove države. Najbolje zgodbo upanja in nepresenetljivega razočaranja opiše program preseljevanja kmetov v regijo Vuvulane.

izjava

Preseljevanje kmetov na vzhodni, niže ležeči del države ob meji z Mozambikom je takrat začel britanski postkolonialni razvojni sklad Colonial Development Corporation, ki se je kmalu preimenoval v Commonwealth Development Corporation. Na območje, ki ga strokovnjaki ocenjujejo kot eno izmed desetih za sladkorni trs najbolj rodovitnih območij na svetu, so preselili posebej izbrane izkušene in uspešne kmetovalce. Na kmetijah, ki so jim bile dodeljene, so na treh četrtinah gojili sladkorni trs, ki so ga zastonj predali državni korporaciji Royal Swaziland Sugar Corporation, na preostali četrtini pa zelenjavo in druge poljščine za preživetje. Dokumenti projekta dokazujejo, da jim je bilo po dvajsetih letih takšnega tlačanskega delovanja obljubljeno lastništvo zemlje, ki so jo obdelovali.

izjava

Kmetje, ki so sodelovali v projektu, so tako žrtve politične degradacije svazijske družbe in ukinitve nadzora nad delovanjem kraljeve vlade. Ob navideznem valu reform okoli leta 2006, ki je sproduciral tudi novo ustavo, je vlada naročila tajno interno pravno revizijo postopkov programa Vuvulane. Ta je, kot je pokazalo poznejše razkritje dokumentov, pokazala, da je bil odvzem zemlje sicer protipraven, a skladen s svazijsko tradicijo, v kateri si kralj lahko lasti vso zemljo v državi.

izjava

Zemljo zdaj upravlja prej omenjena Royal Swaziland Sugar Corporation, ki na ogromnih plantažah na njej večinoma še naprej goji sladkor. Kmetje, ki so jih odstranili z zemlje, so to praktično zastonj obdelovali dvajset let, zdaj pa nimajo nobene možnosti za pritožbo zoper postopke izgona. Enajsti člen ustave kraljevine Svazi namreč pravi, da je kralj pravno nedotakljiv, v kazenskih ali civilnih pravnih postopkih ne sme nastopiti niti kot priča.

izjava

Primer kmetov iz Vuvulane tako ni zgolj primer zatiranja skupine prebivalcev v interesu pridobitništva, ampak absolutnega propada politične ureditve države, ki ne deluje več primarno v interesu lastnih državljanov, ampak v interesu kralja in njegovih prijateljev. Kljub nesporni in dokumentirani pravici posameznikov do omenjenih parcel v državi preprosto ni politične volje oziroma moči, ki bi stopila v bran izgnancem.

izjava