Nas i Amera 300 miliona*
Slišali ste uvodni nagovor premierja Janeza Janše na včerajšnji novinarski konferenci, ki se je na Bledu odvila ob prvem samostojnem obisku zunanjega ministra Združenih držav Amerike Mika Pompea v Sloveniji po 23-ih letih, odkar nas je zadnjič obiskal najvišji ameriški diplomat. V današnjem Kultivatorju bomo obisk zunanjega ministra ZDA poskušali kontekstualizirati s treh vidikov: energetskega, ki je povezan s Pompeovimi sestanki z direktorji slovenskih energetskih podjetij, »varnostnega«, ki ga osredinja podpis memoranduma o varnosti 5. generacije mobilnih omrežij, in zunanjepolitičnega, torej kaj, če sploh, obisk pomeni za kurz slovenske zunanje politike.
Začenjamo z energetiko. Če se je začetek postopkov za postavitev drugega bloka nuklearne elektrarne Krško, krajše Nek 2, še pred kratkim zdel precej daleč od realizacije, se zdaj zdi, da slovenska država s projektom misli resno. Od obiska nekdanjega premierja Marjana Šarca v Krškem, ko se je ta zavzel za gradnjo Neka 2, do umeščanja v prostor, ki naj bi se po napovedih začelo jeseni, bo minilo nekaj več kot leto dni. Kot pove Primož Cirman, novinar portala Necenzurirano.si, pa projekt Nek 2 v zraku pravzaprav visi že več kot desetletje. Leta 2006 je Andrej Vizjak, minister za gospodarstvo v prvi Janševi vladi, takrat pristojen tudi za energetiko, napovedal gradnjo drugega bloka krške nuklearke, kar pa je še danes donosen posel.
Američani bi svoj vpliv lahko poskušali širiti tudi na področju uvoza zemeljskega plina v Slovenijo. Kot poroča portal Necenzurirano, je bil na ločenem sestanku Pompea z ministrom za infrastrukturo Jernejem Vrtovcem med drugim prisoten tudi Boštjan Napast, direktor Geoplina, slovenske plinske družbe v državni lasti, ki je leta 2018 z ruskim Gazpromom podpisala novo, petletno pogodbo o dobavi plina. Kot razlaga Cirman, je Slovenija zaradi naravnih in zgodovinskih razlogov - podobno kot druge srednjeevropske države - pri tem energentu tako odvisna izključno od Rusije ...
Pomembno vlogo pri organizaciji Pompeovega obiska, tako Cirman, je odigrala nova ameriška veleposlanica v Sloveniji Lynda Blanchard, ki svojo funkcijo opravlja od avgusta lani, med njenimi prioritetami delovanja pa naj bi bila prav energetika. Cirman opozarja, da je za obiske, kot je bil včerajšnji, sestajanje s predstavniki podjetij v energetiki nenavadno.
Nadaljujemo s podpisom skupne izjave Slovenije in Združenih držav Amerike o varnosti omrežij 5G, kot se uradno imenuje memorandum, ki sta ga podpisala zunanja ministra Mike Pompeo in Anže Logar in ki je bil osrednji namen Pompeovega obiska. Besedilo memoranduma določa, da je treba preveriti ponudnike in dobavitelje tehnologije 5G, pri čemer je v ospredju transparentnost njihovega lastništva, spoštovanje pravic intelektualne lastnine in zavezanost zakonodaji, ki zahteva transparentnost korporativnega upravljanja. Podobno izjavo so ZDA že predčasoma podpisale s Češko, Poljsko, Romunijo, Estonijo in Latvijo. In zakaj pravzaprav gre pri 5G? Prednosti prebojne tehnologije predstavi Matjaž Ropret, urednik tehnološkega portala Tehnozvezdje.
Merjenje moči med ZDA in Kitajsko, od koder izhaja vodilno podjetje na področju tehnologije 5G in drugi največji proizvajalec pametnih telefonov na svetu Huawei, se dogaja prav na njegovih plečih. Maja lani je ameriški predsednik Donald Trump izdal izvršni ukaz, ki je ameriško podjetje Google prisilil k temu, da Huaweiju ne zagotavlja več podpore za operacijski sistem Android. Zaradi ameriških sankcij Huaweiju grozi, da bo kmalu ostal brez možnosti proizvodnje procesorjev. O tehničnih podrobnostih Ropret.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, krajše AKOS, je 3. avgusta objavila informativni memorandum, ki podaja osnutke pogojev in zahtev javnega razpisa z javno dražbo za dodelitev frekvenc, med katerimi so tudi takšne, ki jih Evropska komisija predvideva kot primerne za vzpostavitev tehnologije 5G. Kako daleč smo torej z uvajanjem omrežja 5G pri nas?
Bazne postaje, ki omogočajo to zgodnjo izvedenko mobilnih komunikacij pete generacije, po trditvah Telekoma pokrivajo 25 odstotkov omrežja, uporabljajo pa tehnologijo švedskega proizvajalca Ericsson, ki je ob finski Nokii edini Huaweijev konkurent na trgu baznih postaj mobilnih omrežij 5G. Podjetje Huawei sicer velja za vodilno med temi proizvajalci, saj je precej večje od Ericssona in Nokie in tudi veliko več vlaga v razvoj. Njegova tehnologija je naprednejša in cenejša, zaradi česar je preferenčna izbira med operaterji.
Kot že omenjeno, so sankcije, ki so jih ZDA uvajale proti kitajskim tehnološkim podjetjem, uperjene predvsem proti podjetju Huawei. Čeprav podpisani memorandum Huaweija izrecno ne omenja, v prvi vrsti leti prav nanj. Za ZDA širjenje kitajske tehnologije po svetu, v državah, ki jih dojemajo kot svoje interesno območje, prinaša strah. S Tysonom Barkerjem, direktorjem pri nemški izpostavi ameriškega think tank Inštituta Aspen, smo se pogovarjali o tem, česa je polno okoli tega strahu in kako velike oči ima. Najprej obstaja strah, da bi do občutljivih zaupnih podatkov, ki bi se pretakali prek Huaweijeve tehnologije, lahko dostopale kitajske oblasti, saj ne bi bilo zaupanja vrednih varovalk, ki bi to preprečevale.
Nadalje po besedah Bakerja obstaja grožnja, da bi Kitajska z dostopom do občutljivih podatkov zahodnih podjetij, denimo patentov ali druge intelektualne lastnine, ki ne bi bili primerno varovani, te uporabila v svoj prid in si zagotovila konkurečno prednost.
Končno Barker izpostavlja še vse večje zanašanje ključnih družbenih infrastruktur na tehnologijo in splet, kar bi v primeru varnostne krize ali oboroženega konflikta lahko postala šibka točka države, ki tovrstno tehnologijo uporablja.
V geopolitičnem in geostrateškem kontekstu je tako Evropska unija postala nekakšna tamponska, a hkrati tudi interesna cona med Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Ker Evropska komisija zaenkrat še ni formalno vzpostavila skupne politike do tehnologije 5G, države članice delujejo vsaka po svoje, kljub temu pa lahko opazimo zarise cepitve na dva dela.
Slovenija se je s podpisom memoranduma o tehnologiji 5G še z nekaterimi državami vsaj deklerativno postavila na stran ZDA, kar predstavlja manjši odklon v nedavnem vodenju zunanje politike, ki se je orientirala zlasti po ravnanju Madžarske in njenega premierja Viktorja Orbana. Naša vzhodna soseda memoranduma namreč ni podpisala - Pompeo se tako za kazen ni ustavil v Budimpešti. Baker izpostavlja, da Nemčija, država z največjim evropskim gospodarstvom, še ni razkrila svojih kart, kar se tiče vzpostavitve tehnologije 5G, bo pa njena odločitev, ko bo do nje prišlo, vsekakor vplivala na vpeljavo tehnologije 5G v Evropski uniji.
Za konec se obrnimo še k notranje- in zunanjepolitični umestitvi Pompeovega obiska v Sloveniji. Pisal se je julij 1997, ko je na prvi dvostranski obisk v Slovenijo prišla predstavnica administracije Združenih držav Amerike Madeleine Albright, prva ženska zunanja ministrica, ki je delovala v drugem mandatu predsednika Billa Clintona. Sprejel jo je takratni premier, pokojni Janez Drnovšek.
Ameriški administraciji poletni obiski Slovenije očitno ležijo. Vsa ostala srečanja so se odvila v mesecu juniju. Leta 1999 je takratni predsednik države Milan Kučan sprejel Billa Clintona, leta 2001 se je njegov naslednik, George Bush mlajši, na Brdu pri Kranju srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, leta 2008 se Bush mlajši v okviru vrha Evropska unija-ZDA srečal s premierjem Janezom Janšo in predsednikom Danilom Türkom, nazadnje pa je lani v okviru Pobude treh morij Ljubljano obiskal minister za energetiko Rick Perry. Bogomil Ferfila, profesor z ljubljanske Fakultete za družbene vede, Pompeov obisk uvršča v turnejo, v okviru katere se je ustavil še na Češkem in danes v Avstriji, nato pa bo obiskal še Poljsko. Njegova turneja sodi v kontekst ameriške protikitajske politike, ki se še dodatno zaostruje s približevanjem predsedniških volitev v ZDA.
Slovensko zunanjo politiko v Sloveniji določa Deklaracija o zunanji politiki, ki jo je leta 2015 sprejel državni zbor. Če smo bili v prejšnjih letih, sploh ko je funkcijo zunanjega ministra opravljal Karel Erjavec, vajeni tesnejših odnosov z Rusijo, se je s službovanjem Mira Cerarja v Mladiki fokus počasi obračal »čez lužo«. Ferfila kljub temu ne verjame, da bi Pompeov obisk lahko razlagali kot začetek proameriške politike, saj Slovenija dolgoročnejše povezovanje z zahodnimi državami in zvezo NATO od osamosvojitve dalje uvršča v center svoje zunanjepolitične strategije.
Bog živi.
---
* Nas in Američanov je 300 milijonov
Dodaj komentar
Komentiraj