Na spletni strani Radiotelevizije Slovenija že od leta 2018 stoji zaznamek z majhnim Triglavom in številko 30. Ta povezava vodi do podstrani, naslovljene »30 let države Slovenije«, ki bralcu približuje zgodbo o razpadu Jugoslavije in nastanku Slovenije.

Kdaj se je začelo osamosvajanje? In kdaj se je končalo? Če gre soditi po oblikovanju posebnega portala, se je ta proces sprožil tam nekje leta ‘88 s pisateljsko ustavo in afero JBTZ. A pomenljivejša je časovnica dogodkov, ki ima prvo označbo pri letu 1980 s pripisom: »Služba državne varnosti je v analizi novih družbenih gibanj v Sloveniji jasno prepoznala nasprotnike obstoječega sistema in ljudi, ki so sestavljali jedro novih političnih sil. Ugotovili so, da se ‘v nova gibanja vključujejo predvsem mladi ljudje, izobraženci, del nezadovoljne humanistične, predvsem kulturniške inteligence, ter relativno skromen del tehnične inteligence. Da je mladina in del izobraženstva dovzeten za mirovna, ekološka, protimilitaristična in druga gibanja.’«

Ali prebrani odlomek res nakazuje na kar koli več kot na neke družbene spremembe, ki so pač sledile drugim evropskim gibanjem? Opisane struje so nedvomno odigrale vlogo pri osamosvajanju, a to se jasno vidi šele v retrospektivi.

Razpad Jugoslavije je za večino prebivalstva še vedno zavit v tančico partikularnih nacionalnih mitov. Razpad SFRJ se je torej po različnih interpretacijah začel ob različnih prelomnicah: ob Titovi smrti, z novo ustavo leta ‘74, s hrvaško pomladjo leta ‘71 ali pa kar v Jajcu leta ‘43, kot nakazuje Sergej Flere v knjigi Analiza razpada Jugoslavije v luči nacionalizma. Njeno sporočilnost pa – iskreno rečeno – bolje opisuje originalni naslov Ali je Jugoslavija morala umreti.

Tako v bolj radikalno nacionalističnih kot tudi v splošno uveljavljenih analizah razpada SFRJ je povsod ključen element njegova neizogibnost. Češ, moralo se je zgoditi, kajti oblikovanje nacionalnih držav je tisti končni stadij, ki smo ga tako ali tako vsi želeli doseči. Jugoslavija je bila na tej poti samo pomoč ali ovira – odvisno, koga vprašate.

Tito je umrl, narodi se tako ali tako niso prenašali, nato je prišla gospodarska kriza in sledila je logična ločitev tega zakona iz interesa. Ja, no.

Če kaj, Flere ustrezno poudarja vlogo političnih elit v posameznih republikah, ki so oblikovale javno mnenje. To samo po sebi vsaj po večini ni nosilo tako dominantnega nacionalističnega predznaka. Prav tako Flere izpostavi ključno prelomnico na liniji Beograd–Ljubljana, ki je bila dosti bolj aktivna kot tista med prestolnico federacije in Zagrebom. Ta je bila le bolj uničujoča zaradi vojn, ki so sledile.

Na vprašanje »Ko je počeo rat?« je toliko odgovorov, kot je nacionalnih mitov. Vsi dogodki, ki so se zgodili v letih pred razpadom države in vojnami po njem, so tako v kolektivnem spominu dobili preveliko veljavo. Kot da je bila grmada že pripravljena, potrebna pa je bila samo še iskra, ki bo zanetila požar. Po eni interpretaciji je ta preskočila 13. maja 1990 na stadionu Maksimir v Zagrebu, kjer je v napetem nacionalističnem vzdušju prišlo do spopadov med navijači domačega Dinama in gostujočimi podporniki Crvene zvezde iz Beograda. Tekma je bila zaradi vdora s tribun in vsesplošnega kaosa odpovedana, v spomin gledalcev pa se je globoko vtisnila podoba domačega nogometaša Zvonimirja Bobana, ki je v karatejskem slogu napadel policista, ki je pretepal enega od navijačev na zelenici.

Zdi se, da v letih za tem ta brca vsak trinajsti maj dobiva vse večjo veljavo. Tako domači kot tudi svetovni mediji neredko pišejo o tekmi, na kateri so se začele jugoslovanske vojne, pri tem pa ignorirajo dejstvo, da je do vojne na tribunah prišlo deset mesecev, preden je bil izstreljen prvi metek na Plitvicah. Kot opozarja Richard Mills v knjigi Nogomet in politika v Jugoslaviji, je bila sezona 1989-90 tudi sicer tako rekoč stalno kaotična, gostovanja med republikami pa so bila redno prizorišče navijaških spopadov. Po tolikih letih ponavljanja mita je še Boban prevzel prevzel narativ o simboliki dejanja, pri katererem neoborožen Hrvat napada srbskega miličnika, čeprav je v preteklosti sam vztrajal, da za njegovo potezo ni bilo nacionalne motivacije. Prav tako ne gre spregledati podrobnosti, da je bilo miličniku ime Refik Ahmetović.  

Leto 2021 bo obeležilo 30 let dokončnega konca Jugoslavije. No, vsaj s slovenske perspektive. Če slovenski zgodovinski spomin interpretira razpad nekdanje skupne države kot proces, ki ni potekal samo v Sloveniji, pač pa na območju celotne federacije, končal pa se je z odhodom zadnjega vojaka JLA iz Kopra. Vojne, ki so sledile, preprosto niso več del skupne zgodbe. S slovenske perspektive ni povsem jasno, kdaj se je razpad začel, jasno pa je, kdaj se je končal. A kar se tiče drugih republik, je ta proces trajal do '95. ali '99. leta, morda do leta 2001, 2006, 2008 ali pa še vedno traja.

Zgodovina ni linearna. Nič se ne zgodi, ker bi bilo tako usojeno. Imejte to v mislih, ko berete in boste brali neskončne spise, ki bodo obeleževali tri desetletja od »najponosnejših trenutkov« tega ali onega naroda. Nacionalni miti radi pozabijo na senčne strani svetlih dni in z letom 1991 ni nič drugače. Če je Jugoslavija morala razpasti, zakaj potem še vedno obstaja Bosna in Hercegovina? In kaj naj šele rečemo za prvo Jugoslavijo,  katere časi so bili še mnogo bolj turbulentni? In kaj, ko čez 10, 20, 100 ali 300 let razpade Evropska unija? A bomo tudi takrat dejali, da ji ni bilo usojeno?