Včeraj je na Zahodnem bregu potekala splošna stavka v protest proti genocidu v Gazi. Trgovine, šole ter druge javne in zasebne ustanove so bile zaprte. Stavki so se pridružile celo šole v mestu Sajda v Libanonu, solidarnostne shode pa so izvedli tudi Maročani, Alžirci in Tunizijci. Pred slabima dvema tednoma so se nekaj dni vrstili protesti v Gazi. Začeli so se v Bejt Lahiji in se razširili še v nekaj drugih mest, predvsem na severu enklave, udeleževalo pa se jih je po več sto ljudi. Vsaj glede na poročanje zahodnih medijev so protestniki skandirali gesla proti odporniškemu gibanju Hamas in v nekaterih primerih celo zahtevali njegov umik iz Gaze, skladno z izraelsko zahtevo. Iz Palestinske oblasti, katere predsednik Mahmud Abas iz stranke Fatah upa, da bo po koncu izraelskega genocidnega pohoda dobil Gazo v upravljanje, so pozvali Hamas, naj izpolni zahteve protestnikov. V Hamasu zdaj obtožujejo Palestinsko oblast zatiranja protestov, ki so spremljali stavko, predvsem v Ramali, prestolnici Palestinske oblasti.

Protesta sta doživela zelo različno medijsko obravnavo. O protestih v Gazi so zahodni, najbolj pa ameriški mediji poročali kot o nekem novem upanju in prebuditvi prebivalcev Gaze, ki so spregledali in se uprli svojim resničim zatiralcem – Hamasu. Protest je podprla tudi izraelska vlada. Obrambni minister Izrael Kac je k protestom pozval vse Palestince. Stavka na Zahodnem bregu je bila deležna manj pozornosti, predvsem pa ji ni nihče z upanjem pripisal nobene prelomnosti. To bi bilo sicer naivno, a enako naivno je bilo poročanje o protestih proti Hamasu.
 
Proteste v Gazi je bilo mogoče lepo umestiti v že davno izdelan narativ, po katerem Hamas uporablja prebivalce Gaze kot talce in živi ščit v boju proti Izraelu ter vojno vodi proti njihovi volji. Voditelji Hamasa živijo v hotelih v Katarju, iz osebnih interesov ukazujejo napade na Izrael in ničesar ne sprašujejo prebivalcev Gaze, ki morajo trpeti posledice. Pri tem mediji Palestince predstavljajo kot homogeno maso, ki ali v celoti podpira Hamas in je zato legitimna tarča bombardiranja ali pa se mu v celoti upira in zato legitimira isto bombardiranje kot nekakšno osvobajanje.

Nobena masa ni na ta način homogena. Nekateri so lahko še vedno nasprotniki Hamasa in podporniki Fataha. Drugi morda tudi sami krivijo Hamas za to, kar počne izraelska vojska. Ta je kruto dejstvo, kako naj se nanj odzove palestinska stran ali specifično Hamas, pa s protestom morda lahko vplivajo in upajo, da bo drugačen odziv manj smrtonosen. Zanikati, da je tak sentiment sploh prisoten, bi bilo naivno, čeprav bi držalo, da za nedavnimi protesti v resnici stoji Fatah. Spet drugi so še vedno za Hamas. Ameriške obveščevalne službe same poročajo, da se je Hamasu med izraelskim genocidnim pohodom na novo pridružilo približno toliko borcev, kot jih je padlo, kar je za nekaj tisoč ljudi več, kot jih je proti Hamasu protestiralo. Prebivalec Gaze ima lahko milijon političnih nestrinjanj s Hamasom. Ampak Hamas je trenutno edino resno odporniško gibanje v Gazi in Palestini nasploh. Edini, ki z orožjem v rokah stojijo med genocidnimi manijaki izraelske vojske in Palestinci. In potem postane vseeno, kaj drugega si še lahko misliš o njih.

Za več kot dve tretjini ozemlja Gaze je izraelska vojska ukazala evakuacijo, kot sami pravijo preganjanju Palestincev. Prejšnji teden sta izraelski obrambni minister Izrael Kac in premier Benjamin Netanjahu napovedala še stalno okupacijo delov Gaze in izselitev Palestincev iz teh delov, ne več zgolj »evakuacije«. To pa bi bila glede na druge načrte samo uvertura. Ameriški predsednik Donald Trump je predlagal, da bi Palestince iz Gaze vse izgnali in tam postavili »riviero«. Izraelska vlada je predlog z navdušenjem pograbila in ustanovila agencijo za organizacijo izgona Palestincev. Medtem ko mediji slikajo podporo Hamasu kot samomorilno za Palestince ter Hamasovo zavrnitev kapitulacije, potem ko je izraelska vojska enostransko odstopila od prekinitve ognja, kot samovoljno vlačenje Palestincev v vojno, je samomorilna v resnici prav odpoved oboroženemu odporu. Ameriško-izraelski genocidni načrti predpostavljajo uničenje Hamasa.

Na Zahodnem bregu, kjer se je zgodila splošna stavka, vlada izraelska vojska, v določenih milostno dodeljenih conah pa ozemlje upravlja kolaborantska Palestinska oblast. Stavke v podporo Gazi se tam ne da interpretirati kot protest proti Hamasu, uperjena je lahko le proti Palestinski oblasti. Tudi če nasprotovanje Fatahu ostane neizrečeno in Fatah zaradi svojih interesov v Gazi celo deklarativno podpre stavko, je odpor kot tak v nasprotju z njegovo politiko. Protesti proti kolaboraciji na Zahodnem bregu so se dogajali že pred začetkom izraelskega pohoda v Gazi oktobra 2023. Palestinska oblast pa proti vojni strategiji izraelske vlade protestira le toliko, kot se ta ne sklada z njeno ambicijo prevzema uprave Gaze, sicer pa je uresničitev te želje odvisna prav od uspeha izraelske vojske.

Arabske države, na čelu z Egiptom, ki se želi izogniti namestitvi dveh milijonov izgnancev, so v odgovor na Trumpove napovedi pripravile svoj načrt povojne obnove in uprave Gaze. Ta pa prav tako izloča Hamas in predvideva, da bi Gazo upravljala mednarodno edina sprejemljiva Palestinska oblast. Hamas z denarjem in orožjem podpira Iran in njegovi arabski regionalni tekmeci v njem ravno tako vidijo podaljšek Irana kot vladi Združenih držav in Izraela. In to tudi njih de facto postavi na izraelsko stran. Legitimnosti invazije izraelske vojske na ta način sploh ne zanikajo, cilj uničenja Hamasa pa priznavajo kot upravičen. Njihovo nasprotovanje Izraelu je torej strogo omejeno na humanitarni vidik. In dokler govorijo o humanitarnih načelih, ki jih je treba med bojem proti Hamasu upoštevati, priznavajo uničenje Hamasa tudi kot resničen cilj in ne le izgovor za genocid. Ne razlikujejo se od povprečne države Evropske unije, katere zunanji minister vsake toliko izrazi zaskrbljenost nad humanitarno krizo, ki ji ne bo rekel genocid, in pozove k miru, o krivcu pa je najprej povedal, da ima pravico do »obrambe«.

Protesta v Gazi in na Zahodnem bregu sta različni reakciji na izraelsko okupacijo in genocid, obe iz obupa, vendar neposredno uperjeni le proti eni ali drugi palestinski oblastni strukturi, saj na izraelsko vlado ne moreta imeti nobenega vpliva. Tako sta oba protesta del tako palestinskih notranjepolitičnih bojev kot tekmovanja drugih držav, ki imajo svoje interese pri različnih palestinskih strankah in oboroženih skupinah. Ena stran se je na razmere odzvala realpolitično in pri tem hočeš nočeš padla v interese kolaborantske oblasti, Izraela in arabskih zaveznic Združenih držav. Druga stran vztraja pri osvoboditvi Palestine pod palestinskimi pogoji. Pri tem je sama proti vsem.