Grško-turška kopenska meja. Na tisoče ljudi je obtičalo v tako imenovani črni coni, kjer so procesirani z namenom vračanja v državo izvora. Lezbos, Samos in drugi egejski otoki. Čakanje v azilnih postopkih je v prenatrpanih centrih tu že dobro utečena praksa. Grčija je “evropski ščit”, za kar se ji zahvaljujemo, pravi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

Unija je Grčiji po naznanitvi turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, da za begunce, živeče v Turčiji, odpira mejo, nemudoma poslala pomoč predvsem v obliki policijskih sil za “varovanje evropske meje”. Nekoliko počasnejši je bil odziv Unije po nerepresivni, recimo da bolj humanitarni plati. Evropska komisarka za notranje zadeve Ylva Johansson je naznanila, da je sedem držav članic pristalo na sprejem skupno vsaj 1600 otrok in mladostnikov brez spremstva z grških otokov. Prvi naj bi že ta teden prispeli v Luksemburg, mladoletne begunce bodo sprejele še Nemčija, Francija, Finska in Portugalska ter dve zaenkrat neimenovani članici. Drugi ukrep, ki ga je napovedala komisarka, je razširitev sheme prostovoljnega vračanja obtičalih na grških otokih v njihove države izvora. Pod okriljem Mednarodne organizacije za migracije se vračanja dogajajo že sedaj. EU bo organizaciji nakazala 2000 evrov na osebo, ki se želi vrniti. Gre za tiste, katerih možnosti za pridobitev azila v uniji so nizke, na primer Afganistance. Shema Unije bo odprta za mesec dni le za tiste, ki so v Grčijo prišli pred prvim januarjem.

Povsem evidentno je, da sta ukrepa bolj kot ne kozmetična, saj je v Grčiji samo na otokih več kot 40 tisoč ljudi, od tega okrog 5500 mladoletnih brez spremstva. Komisarka upa, da bo prostovoljno otoke zapustilo 5000 ljudi. Tudi če se to zares zgodi, bo Unija z otokov skupno “pomagala” okrog 15 odstotkom vseh beguncev in le pripravila malo prostora za nove prihode iz Turčije. A kapacitete taborišč bodo še zmeraj ostale daleč premajhne. Na prvi pogled gre torej zgolj za piar. Sploh če vemo, da je Grčija EU za pomoč pri vprašanju mladoletnikov brez spremstva zaprosila že septembra, a se pol leta ni odzval nihče.

Ta piar služi pranju lastne vesti. Vesti, ki je umazana zaradi podpore Grčiji pri njenem eksplicitnem suspenzu možnosti prošnje za azil za vse tiste, ki so po prvem marcu v državo vstopili “nelegalno”. Čeprav je jasno, da nezakonito prečkanje meje ne more pomeniti, da je imigrant kar tako in pavšalno “ilegalen”, sploh če je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Pravico zaprositi za azil imajo vsi. Ne glede na to Evropska komisija aplavdira konservativni grški vladi Kiriakosa Micotakisa in ni zmožna niti retorične obsodbe priznane kršitve mednarodnega in evropskega prava, kaj šele dejanskih ukrepov z namenom tako zelo opevanega spoštovanja človekovih pravic.

Ylva Johansson je denimo poudarila, da pravice do azila “ne moremo suspendirati”. A je v primeru situacije na grško-turški meji ostala tiho in izrazila željo, da bi o dogajanju na terenu izvedela več. Kot da posnetki streljanja in potapljanja čolnov ne povedo dovolj. Komisija v primeru Grčije ravna po istem principu kot na Hrvaškem. Po uradnem stališču komisije je dolžnost nacionalnih organov, da preiščejo morebitne kršitve mednarodnega in nacionalnega prava. V oktobrskem poročilu Komisije o hrvaški pridružitvi schengenskemu območju spoštovanje človekovih pravic pri sicer več kot uspešnem “varovanju” zunanjih meja Unije sploh ni omenjeno. 

Vseeno se v primeru Hrvaške komisija lahko vsaj pretvarja, da je vse v redu, ker hrvaške oblasti izvajanje pushbackov zanikajo. Grčija je po drugi strani možnost prošnje za azil suspendirala uradno, s predsedniškim dekretom. Notranji ministri Evropske unije so se na izrednem zasedanju zavezali, citiramo: “Ilegalni prehodi ne bodo tolerirani. V tem oziru bodo EU in njene države članice sprejele vse potrebne ukrepe v skladu s pravom EU in mednarodnim pravom.”

Unija in njeni notranji ministri se v istem trenutku, ko kršijo mednarodno pravo, sklicujejo na to isto mednarodno pravo. Zato bi bilo naivno sprejeti razlago, da gre pri obeh humanitarnih ukrepih za golo sledenje pravu. Po tem obratu se nam “humanitarna” ukrepa Unije razkrijeta kot več kot zgolj piar in sta hrbtna plat represije in pushbackov na mejah. Čeravno so otroci, posebej tisti brez spremstva, po mednarodnem in evropskem pravu upravičeno tretirani kot bolj ranljivi. Posledično dublinska uredba za mladoletnike brez spremstva uvaja posebne kriterije za odločanje o pristojnosti za obravnavo prošnje za azil, ki izhajajo iz spoštovanja načela največje koristi otroka. A če je ukrep napovedan skupinsko, pravice temeljijo na individualni obravnavi prosilcev za azil.

Ne dvomimo, da bodo odločitev za podelitev azila 1600 otrokom za nazaj tudi utemeljevali na podlagi konvencij. Vendar prav tako ne dvomimo, da se bodo pod pravnimi razlagami skrivali dejanski razlogi. V splošnem gre za izpeljavo humanitarnosti iz usmiljenja. Komu se ne bi smilili otroci brez prihodnosti, zaprti v taboriščih? Objekt usmiljenja je nujno postavljen v podrejen položaj glede na “empatične” in “razsvetljene” evropske subjekte. Še večji problem je poseben vidik, ki mu usmiljenje nudi podlago: da mora “pomoči vreden” begunec biti nedolžna žrtev. In otrok je po definiciji nedolžen. Toda vsi ostali so posledično, če ne dokažejo drugače, dolžni. Eden glavnih očitkov Erdoganu z evropske strani je prav izkoriščanje beguncev za svoje politične namene. Nedolžnost je tako postal osrednji koncept za upravljanje migracij, a le negativno posredovano prek dolžnosti, prek kriminalnosti in ilegalnosti. Da si lahko kriv, ne po svojih dejanjih, ampak zgolj po svojem poreklu, je dokaz na primer Afganistan. Ukrep “prostovoljne vrnitve” v zameno za 2000 evrov pa je tako rekoč predčasna deportacija.

Analogen primer lahko vidimo pri evropskem ravnanju z nekdanjimi borci terorističnih organizacij. Ko gre za državljane evropskih držav, je bil do sedaj repatriiran le en sam moški, ki mu je bilo v Italiji tudi sojeno. Tudi do vračanja žensk so v evropskih državah zelo zadržani, a se te lahko včasih pridružijo svojim otrokom. Število repatriiranih otrok sicer relativno gledano ni veliko, a ga lahko vsaj štejemo v stotinah. Otroci so namreč kot objekti usmiljenja in nosilci nedolžnosti primeren neukročeni “material” za asimilacijsko dresuro. Tu smo priče propadu integracijskega pristopa. Kajti integracija naj bi pomenila medsebojno prilagajanje, asimilacija po drugi strani pa enostransko podreditev azilantov. Namesto, da bi države svojim državljanom sodile, premišljujejo - in v nekaterih primerih to celo počnejo - o tem, da bi jim odvzele državljanstvo. Svoj notranji problem pa izvozijo v Sirijo in Irak. Tako kot problem migracij v Bosno, v Grčijo, v Turčijo, v Severno Afriko … Med begunci in teroristi je seveda vsaj tako velika razlika kot med vodo in kisom. Toda pravi čarovniki javnega mnenja so zmožni vodo spremeniti v kis.

Begunci sploh več ne obstajajo, ampak so jih prek “ekonomskih migrantov” prelevili v “ilegalne migrante”. Se še spomnite, ko je Vesna Györkös Žnidar, nekdanja notranja ministrica, pred prenehanjem svojega mandata začela trobiti o “ilegalnih migrantih”? Se lahko spomnite, kdaj je njen naslednik Boštjan Poklukar nazadnje nastopil v medijih, ne da bi za begunce konsistentno uporabljal izraz “ilegalni migranti”? Kako lahko novi SDS-ov minister Aleš Hojs diskurz in prakse na meji sploh še zaostri?