Leva roka svobode
Na nedeljskih državnozborskih volitvah je po 99,99 odstotka preštetih glasov slavila trenutno vladajoča stranka Gibanje Svoboda, ki je osvojila 29 mandatov. Tik za petami z enim stolčkom razlike ji tako sledi, vsaj v nominalnem smislu, poraženka Slovenska demokratska stranka. V državni zbor se je uspelo uvrstiti še skupni listi Nove Slovenije, Slovenske ljudske stranke in Fokusa Marka Lotriča, Socialnim demokratom, Demokratom Anžeta Logarja, skupni listi Levice in Vesne ter Resnici. Kljub mnogim preroškim izjavam, tudi na valovih Radia Študent, da Levica ne bo več videla notranjosti parlamenta, ji je uspelo. Uspelo ji je preživeti in si zagotoviti 5 mandatov, torej toliko kot pred štirimi leti. Prav tako so volivci levo-zeleni navezi namenili slabih 12 tisoč glasov več kot samostojni Levici leta 2022.
Da so dosegli boljši rezultat kot pred štirimi leti, je ugotovil tudi sokoordinator Levice Luka Mesec, a je ob tem kislo pripomnil, da je ta vseeno pod ciljem, ki so si ga zadali. Zadnja volilna napoved, ki jo je za RTV Slovenija pripravila Mediana, je namreč Levici pripisovala 7 mandatov. Mesec je ob tem ugotovil, da je politično polje polarizirano ter da je kar nekaj njihovih glasov odteklo v dilemo, katera od velikih dveh strank bo zmagala na volitvah. Na tem mestu moramo botru pritrditi. Slovenski politični prostor je polariziran, prav tako so nekateri volivci glasovali taktično. A minister za delo pri tem ni opravil samorefleksije, saj srž problema ni taktično glasovanje posameznikov, temveč vedno večje približevanje najmanjše koalicijske članice k njeni koalicijski gospodarici.
Dejstvo je, da se je Levica v zadnjih štirih letih soočala z veliko notranjo krizo. Odločitev za vstop v liberalno vlado Roberta Goloba kot najmanjša stranka, odstop Mesca z mesta koordinatorja, neartikulirani nastopi Aste Vrečko, zmaga levega krila na volitvah v svet stranke, izstopi, izgon levega krila in nenazadnje še Mihe Kordiša ter preskok Mateja Tašnerja Vatovca v SD. Če so imeli socialni demokrati polne roke dela z aferami, kot sta Litijska in Spirit, ki sta za razliko od zakonov tudi edina stvar, s katero se lahko pohvalijo v tem mandatu, je Levica izpeljala spremembe, a kaj ko slabe oziroma nezadostne.
Da bo morala Levica spremeniti in pozabiti marsikatero točko svojega programa, je bilo jasno že ob sklenitvi koalicijske pogodbe. Prav tako je bilo jasno, da se lahko Gibanje Svoboda praktično samovoljno odloča o zakonih. A kljub temu se je Levica postavila v vlogo pendanta največji koalicijski stranki. Spremembe, ki jih je uspela izvesti vlada, so res v veliki meri del ministrstev, ki jih je vodila Levica. Ministrstvo za delo z Mescem na čelu je zastavilo pokojninsko reformo, ki jo je korigiralo finančno ministrstvo Svobode, z dejansko izpeljavo še ene reforme pa se je po prsih najbolj trkala prav Svoboda. Zanjo je bila izvedba teh ključnega pomena, saj je v predvolilnem obdobju leta 2022 tudi ogromno obljubila.
Zabrisovanje ločnic med strankami kvazi slovenskega levega pola in sredine, ki jih lahko združimo z opisom ne-SDS, se dogaja že dlje časa. Tudi v Levici ne gre za pojav zadnjega mandata. Se je pa slednja postavila v posebno vlogo, kjer igra nekakšen mlajši in navidezno radikalnejši ter bolj levi offspring Gibanja Svoboda. Levica torej igra vlogo trmaste najstnice, katere velikopotezne ideje nato prizemlji največja koalicijska stranka.
Infantilen odnos Levice do Svobode se je med mandatom sicer okrepil. To je bilo zlasti vidno pri referendumu o zakonu o dodatku k pokojninam za izjemne dosežke v umetnosti. Če je kulturna ministrica Asta Vrečko predlog novega zakona sprva zagovarjala rekoč, da ta prinaša več pravičnosti in preglednosti pri podeljevanju dodatkov, je svojo retoriko hitro spremenila, ko je Robert Golob začel jasno in glasno razglašati, naj ljudje referendum bojkotirajo. Gibanje Svoboda je tako postavilo narativ, da gre za zlorabo referendumskega glasovanja, Levica pa kar naenkrat ni več zagovarjala zakona, ki ga je pripravilo njeno ministrstvo, in je kot slepa sledila koalicijskemu vodji. Tega ji sicer ne bi bilo treba storiti, saj Socialni demokrati kljub podpori novega zakona te niso prodajali z oznanjenjem bojkota.
V obdobju pred volitvami je Levica navidezno pretrgala vez s Svobodo, ko se je združila v skupno listo z Vesno. Zakaj, sicer ni jasno nikomur, saj Vesna nima nobenega političnega kapitala, vseh pet poslancev izvoljenih v parlament pa pripada Levici. A z začetkom volilne kampanje je bilo jasno, kam pes taco moli. Mesec je s svojim retorično prepričljivim nastopom dopolnjeval velikokrat dolgočasnega in z lahkoto sprovociranega Goloba. Prav tako je bilo hitro jasno, da Levica ni niti pomislila, da s Svobodo, v primeru njene zmage, ne bi sestavljala vlade.
Po parlamentarnih volitvah leta 2022 bi lahko retoriko – koalicija KUL se sicer ni odrezala tako dobro, a je prispevala k rekordni zmagi Svobode – pripisali liberalom. Očitno so se glede na izkušnje takratnih volitev v Levici že vnaprej pripravili na takšno ali drugačno razočaranje in zanj okrivili taktične volivce, sebe pa namesto kaznovanja z navideznim odstopom vodstva stranke potrepljali za uspeh pri zmagi Goloba proti Janši.
In tako na prvi pogled izgleda, da Levica pa nekaj vendarle je storila. Nekaj je doprinesla. Zaradi nje je bilo malenkost bolje. Če naša najbolj leva stranka vlade, v kateri je sedela štiri leta, ni mogla prepričati v bolj leve, za delavce in mlade boljše politike, potem bodo druge stranke pri tem le še slabše. Bomo volili Kordiša, ki niti v parlament ne bo prišel? Bolje voliti Levico. Čeprav, res bo šlo za nohte … Nisem za Svobodo, ampak zdaj med njimi in Levico ni več toliko razlike. In res je bilo tako, Kordiš ni prejel niti enega odstotka in s tem financiranja, Svoboda bo sestavljala vlado, Levica bo šla z njimi ali bolje rečeno za njimi.
Naša najbolj leva stranka se ob tem ne zaveda, da je s svojima približevanjem in poslušnostjo ukazov Gibanja Svoboda pomagala polarizirati prostor. S tem, ko se ji je približala, je prispevala h kontinuiranemu nižanju pričakovanj že tako razočaranih volivcev, s čimer se hrani neoliberalizem in pri življenju ohranjajo neoliberalne strankarske formacije. Odvzela si je celo vlogo korektiva Svobode, ki je sicer slamnata legitimacija njenega vstopa v Golobovo vlado. Taktične volivce, ki so v večni bitki med Janšo in ne-Janšo izbrali Gibanje Svoboda namesto Levice kot njenega zvestega pendanta, s čimer se je ta pod nosom obrisala za še kakšen mandat, si je namreč ustvarila stranka sama.
Dodaj komentar
Komentiraj