Mestna hišica iz kart

Mestna hišica iz kart

Mnenje, kolumna ali komentar
29. 9. 2020 - 16.00

Koronavirus in zgodovina razsvetljenske filozofije...
 / 19. 3. 2020
V kriznih ... ne, prelomnih časih ... ali, bolje, v časih, ki se splošni javnosti zdijo ključni za prihodnji razvoj zgodovine, se mnogokrat oblikujejo teorije o vladanju in vladarjih ter predvsem o njihovi skrajni obliki. Tako je ob koncu mračnega srednjega veka razsvetljeni Niccolò Machiavelli oral ledino znanstvenega uokvirjanja vladarskih samodržcev. Takoj po drugi svetovni vojni je denimo Theodor Adorno s pomočjo skupine znanstvenikov raziskoval psihološko in sociološko razsežnost samodrštva v vsakdanjem življenju slehernika - le da smo samodrštvo zaradi lepšega zvena prevedli v avtoritarnost. Tudi v današnjih časih, ki niso nič manj ključni in prelomni kot kateri koli drugi, lahko veliko beremo o samodrštvu velikih voditeljev od tihomorskih obal prek Bele hiše pa vse do Višegrada. 

Vendar s pozlačenimi črkami pisane monografske analize velikih mož in njihovega volilnega telesa ne zadostujejo razumevanju duha časa. Medtem ko imajo veliki samodržni možje v rokah orodje za spreminjanje geopolitičnih odnosov, se družbena realnost dogaja na precej nižji ravni. Veliko bolj zgovorno kot razskovanje slehernika je lahko dogajanje politike na lokalni ravni. Medtem ko lahko politične odločitve na lokalni ravni le rahlo posegajo v razvoj in obvladovanje trenutne epidemiološke krize, imajo politiki veliko večji vpliv na ostala področja družbenega življenja. Ravno poskus totalnega obvladovanja družbe do njenih najbolj skritih por je ena izmed poglavitnih značilnosti samodržnih veljakov, krize pa omogočajo manjši javni nadzor in ukrepanje proti samodržnemu delovanju. 

O preimenovanju Titove ceste v Radencih
 / 3. 8. 2020
Dober primer samodržnosti je ravnanje župana občine Radenci Romana Leljaka, ki si v luči sprva uspešnega boja proti epidemiološki krizi močno prizadeva za preimenovanje Titove ceste. Jasno, povsem ideološko dejanje, ki bo občanom kvečjemu prineslo stroške za izdajo novih dokumentov. Podobno, a mogoče malo bolj zamegljeno, poskuša občinsko družbo totalno obvladovati župan Rogaške Slatine Branko Kidrič. Tam je sicer epidemija v razmahu, a slat’nska kriza je daljnosežnejša. Kraj z bogato turistično dediščino namreč z leti izgublja vpliv na turizem, ki ga tako lastniško kot v obliki obiskovalcev prevzemajo Rusi. A župan je našel rešitev v pogojno turističnem produktu, ki je bolj kot to falični osebni spomenik - stolpu Kristal. Na tem mestu je smiselno opozoriti na še eno lastnost samodržcev - radi se istovetijo z orodjem, s sredstvom za uveljavljanje svetlega cilja: če je nacist ustvarjal tisočletni rajh, samodržni župan sam sebe pojmuje kot direktorja, še več, lastnika občine. 

Mogočna turistična infrastruktura v Rogaški Slatini in referendumski pobudi
 / 11. 8. 2020
Vendar en megalomanski projekt še ne prinese avtoritarne oblike vladanja. Slednja se kaže predvsem v odnosu med avtoritarno osebnostjo na položaju in njegovimi avtoritarnimi sledilci - če uporabimo koncept, ki ga je razvil kanadski psiholog Bob Altemeyer. Prvi člen tega odnosa je seveda vodja, ki zna uganiti duševne potrebe in želje tistih, ki so dovzetni za njegovo propagando. V javnosti se kaže kot njim podoben, ljudski, celo najbolj ljudski človek. Edino, kar ga od sledilcev razlikuje in oblikuje v vodjo, ni kaka prava superiornost, marveč sposobnost, da izrazi tisto, kar je v sledilcih latentno. Pogosto je razlog za izvolitev v tem, da ima vodja jajca povedati stvari take, kot so! 

To seveda pove več o lastnostih volivcev kot izvoljenega. Strnemo jih lahko v: nekritično sledenje avtoritetam, togo držanje konvencionalne morale, nekritičen odnos do idealiziranih avtoritet, agresivnost, zavračanje vsega subjektivnega in imaginativnega. Delovanje avtoritarnih sledilcev na lokalni ravni najlažje opazujemo v spletnih komentarjih ob največjem političnem boju v Rogaški Slatini zadnjih nekaj desetletij - referendumski pobudi proti izgradnji županovega stolpa Kristal.

Idealno tipski primer podpornika samodržnega župana je mladi slatinski podjetnik, ki naj ostane brez imena. Kljub temu da ne on, ne župan nista strokovnjaka za turizem, je županova beseda sveta - stolp bo prinesel sto tisoč evrov dobička letno in pika. Podjetnik se je tako po eni strani pripravljen podrejati in celo poniževati pred avtoritarnim idolom - z navijaško vseprisotnostjo na spletu, kjer z argumentom moči zagovarja županovo sveto besedo. Po drugi strani pa se hoče tudi sam uveljaviti kot avtoriteta, ravno s pomočjo županove besede, ki je sveta, ker je bil župan nenazadnje izvoljen na demokratičnih volitvah. 

Kaj je na avtoritarni vzgoji tako avtoritarnega?
 / 8. 11. 2012
Jasno je, da je za samodržne osebnosti demokracija le mehanizem za dosego oblasti, po volitvah pa nanjo pozabijo, kakor lahko beremo v komentarjih: »Sami ste ga izvolili za župana, pustite mu sedaj oblast do konca mandata, nato pa na volitvah pokažite, da niste zadovoljni z njim«. V tem stavku se skriva stroga disciplina, kjer se neposlušnost kaznuje z odtegovanjem ljubezni, kar v prevodu pomeni: odtegovanje možnosti poslovnega sodelovanja z občino in ostalih poslovnih pišotkov, namenjenih izključno samodržčevim podrepnikom, khm, podpornikom. 

A glej ga zlomka, samodrštvo, ki je na psihološki ravni odnos do avtoritete, na nasprotni strani vsakič sproži vsebinsko obraten, a kljub temu avtoritarni refleks. Gre za brezpogojno zavračanje česarkoli, kar je zraslo na samodržčevem zelniku. V Rogaški Slatini se to kaže v delu občinske javnosti, ki zavrača vse, kar župan je in dela, ne glede na morebitne pozitivne učinke njegovega delovanja. S tem pa je onemogočena izvedba mantre, ki jo ponavljajo zelo optimistični, a politično neaktivni posamezniki: »dajmo stopiti skupaj, pa bomo rešili vse težave!«. 

Politična razdeljenost zaradi samodržca na vodilnem položaju se redko zaključi znotraj okvirov javnega mnenja. Ob tem pa velja, da manjša, kot je politična entiteta, hitreje se delitev odrazi v fizičnem smislu. Še preden se je referendumska pobuda proti gradnji stolpa Kristal udejanila v obliki razpisa referenduma, občani Rogaške Slatine preštevajo žrtve. Prvi je nastradal pes Maks, življenjski sopotnik enega izmed podpornikov referenduma, ki ga je nekdo ustrelil z zračno puško. Pomirite se, Maksu zaenkrat kaže, da bo dobro okreval. Seveda moramo dopustiti možnost, da napad ni povezan z referendumom in faličim stolpom, a vsekakor odraža trenutno vzdušje v prelepem kraju, polnem klasicističnih zgradb in zdravilne vode. 

Pestrost in škandaloznost malomeščanske politike ni nič novega in tudi ta komentar ni razodetje in ne bo pomiril vihravih strasti, ki jih je sprožila samodržnost. Epilog, ki se cikla v neskončnost, je že pred skoraj stotimi leti napisal Janko Kersnik: 

»Minuli bosta za tem dve leti.

Socialna demokratka in graščak Kidrič bosta zopet prijatelja kakor nekdaj in to tem bolj, ker bosta tedaj oba najhujša nasprotnika mladega podjetnika, ki bo tudi po deželnem zboru krenil v nemški tabor. 

Pobudnik referenduma bo kmalu po zadnjih dogodkih premeščen v drug kraj in tam si po starem pravilu političnih zanesenjakov iskal zopet novih izzivov.

Tudi gospoda Antona ne bo več v Slat’ni; dobil bo faro v daljnih hribih in čakal, da pride na boljšo, njegovi politični prijatelji mu jo bodo sigurno preskrbeli.

Virant pa bo napravil izpite svoje; sedaj je še vedno pri Radiu zvest in spreten koncipient, vendar v kratkem bo otvoril v bližnjem mestecu svojo pisarno in tedaj bo tudi poroka njegova. Pravijo pa, da bo še vedno stari, strastni - agitator.« 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness