Politična aritmetika pred volitvami v Evropski parlament

Politična aritmetika pred volitvami v Evropski parlament

Aktualno-politična novica
2. 4. 2019 - 16.00

Pred prihajajočimi evropskimi volitvami, ki bodo v Sloveniji v nedeljo, 26. maja, so politične stranke večinoma že predstavile svoje kandidatne liste. Za osem poslanskih stolčkov v Evropskem parlamentu se bo potegoval pester nabor obrazov, tako starih kot novih. V današnjem komentarju se bomo sprehodili skozi ponudbo in poskušali osmisliti tokratne evropske volitve, ne toliko v kontekstu prelomnosti za sam obstoj in prihodnost Evropske unije kot v smislu njihove posebnosti nasproti ostalim volitvam in načina, na katerega se nanje podajajo politične stranke na Slovenskem.

Laško ali Union?
 / 19. 2. 2019
Ugotovimo lahko, da so prva mesta na listah "etabliranih" strank, kot so SDS skupaj s SLS, NSi in SD, rezervirana za uveljavljena politična imena, med katera ob koncu tu in tam smukne še katero manj znano, denimo iz podmladka. K tej skupini nekoliko špekulantsko, saj stranki svojih list uradno še nista predstavili, prištevamo tudi DeSUS in SNS, vendar je jasno, da bo nosilec pri prvih sedanji evropski poslanec Igor Šoltes, pri drugih pa - po zapletih glede kandidature novinarja Gregorja Preaca - najverjetneje Zmago Jelinčič Plemeniti. Pri preostalih, nedavno ali ne tako zelo nedavno vzniklih parlamentarnih strankah, LMŠ, SMC in SAB, so se po propadlem poskusu povezovanja lotili volitev vsaka na svoj način.

Če tako imenovanemu socialno-liberalnemu trojčku ni uspelo nastopiti s skupno listo, so bili bolj uspešni pri devetih nevladnih organizacijah, strankah in listah, ki so skupaj oblikovali listo Povežimo se, nosilka katere bo s podporo Evropske stranke zelenih Urša Zgojznik, predsednica društva Ekologi brez meja in Slovenka leta 2018. O njenih možnostih na volitvah je preuranjeno govoriti, je pa dejstvo, da evropske volitve - v nasprotju s parlamentarnimi - spodbujajo povezovanje oziroma so stranke pri nas, vsaj načeloma, zanj bolj dovzetne.

Ta načelnost je, kot se je pokazalo v primeru LMŠ, SMC in SAB, seveda lahko razmeroma trhle narave, vendar je tudi SDS, ki si je dalj časa prizadevala za hegemonijo na desnem političnem polu, spoznala, da mora za ponovitev rezultata prejšnjih volitev, ko so dobili tri evroposlance, preprečiti drobljenje glasov na rovaš drugih, če ne ideološko, pa vsaj programsko sorodnih strank iz Evropske ljudske stranke. In če je pri povezovanju SDS in NSi ostalo pri “posoji” Žige Turka, člana SDS, ki bo kot zadnji kandidiral na listi NSi, je sodelovanje SDS in SLS veliko bolj domišljeno ter logično za obe stranki. Na eni strani prinaša publiciteto SLS, na drugi pa SDS vrača nekaj navidezne pozitivne podobe po tem, ko se je ustvaril vtis, da se je osamila na slovenskem političnem zemljevidu.

Povezovanje SDS obenem zagotavlja tudi dodaten delež glasov, predvsem na račun zdajšnjega evroposlanca Franca Bogoviča, četrto uvrščenega na skupni listi, čigar prejeti preferenčni glasovi bodo bržkone končali pri pred njim uvrščenih kandidatih SDS, Milanu Zveru, Romani Tomc in Patriciji Šulin. S tem bo SDS bo naverjenje pokril odliv glasov, ki se bo na prihajajočih evropskih volitvah nedvomno zgodil.

Zaverovanost v to predpostavko izhaja iz določenih razlogov. Primarno iz dejstva, da NSi po notranjem kupčkanju z Ljudmilo Novak, Jožefom Horvatom in Lojzetom Petrletom na volitve pošilja cvetober svoje stranke, za katerim stopiclja še zmerni desnici ljubi Žiga Turk. Sekundarno pa zaradi ustanovitve Domovinske lige, krajše DOM, na kateri bosta predvidoma kandidirala nekdanji sekretar v kabinetu druge Janševe vlade Bernard Brščič in odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, sicer kandidatka SDS na zadnjih državnozborskih volitvah.

Formiranje stranke, ki je sprva dajala vtis satelita tipa Gibanje za otroke in družine, ki zaradi radikalnih nazorov SDS pozicionira bolj proti sredini, je po Janševi izjavi, da je DOM legitimen, a škodljiv pojav, jasno, da gre prej za solo akcijo nekdanjih simpatizerjev SDS. Ne gre namreč podcenjevati tistega dela volilnega telesa, katerega poglede bo s Salvinijskim suverenizmom proti, z besedami Brščiča, Webrovskemu federalizmu artikuliral DOM. Tudi zaradi nizke volilne udeležbe - ta je na vseh treh dosedanjih volitvah znašala pod trideset odstotkov - ima vsak oddani glas toliko večjo težo in lahko pomladni opciji odnese ključni odstotek ali dva.

Nasprotno bo najmanj drame verjetno prav na levi, kjer si bosta po poslanski mandat razdelila SD in Levica, prav zaradi neorganiziranosti (leve) sredine. Soliranje LMŠ je namreč pokopalo upe SAB in predvsem SMC po oblikovanju skupne liste pripadnic Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, poznanim pod kratico ALDE. SMC je v primežu afere z maketo in košarici evropske komisarke Violete Bulc oblikovala listo, za katero bi predsednik stranke Miro Cerar verjetno potreboval še en intervju, da bi zagotovil, da tako kot on ni “politično mrtva.” V njegovem slogu pa ni jamrala niti Alenka Bratušek, ki je iskala in rešitev za nosilko liste našla v koroški Slovenki in avstrijski evroposlanki Angeliki Mlinar. Domači javnosti razmeroma neznana in s tem neobremenjena, a politično izkušena nekdanja podpredsednica ALDE predstavlja zanimiv eksperiment, ki se SAB ob še večjem eksperimentu LMŠ utegne izplačati.

locke in sarec
Marjan Šarec, ki ga ni, država, ki je ni
 / 22. 1. 2019
Premier Marjan Šarec se na evropske volitve podaja po lastnem preizkušenem receptu s skupino političnih debitantov, pri čemer je jasno, da resno ciljajo le s prvima dvema kandidatoma, torej Ireno Jovevo in Klemnom Grošljem. Zdi se, da je Šarčev tabor precenil pomen javnomnenjskih anket, ki stranki po zadnjih projekcijah resda napovedujejo največ glasov in kar tri evroposlance. Volilna baza LMŠ glede na njeno razvejanost namreč še ni trdna in v veliki meri fluktuira glede na dani trenutek. Ker gre pri evropske volitvah za personalizirane volitve, bi LMŠ moralo skrbeti, kam bi se lahko izgubili preferenčni glasovi tistih volivcev, ki bodo podprli katerega izmed njim všečnih kandidatov drugih strank.

Podoba in podpora stranke je v velikem delu še vedno odvisna od lika in dela Marjana Šarca. Mnogi tako napovedujejo, da je LMŠ-jev rezultat na Evropskih volitvah odvisen predvsem od njegove pojavnosti v volilni kampanji. Kljub temu da se uradna kampanja začne šele čez dobre tri tedne pa je Šarec morda že nakazal, da se bo držal ob strani. Vsaj tako gre soditi po potezi, da iz bojazni, da bi bil njegov govor lahko razumljen kot predvolilni, zavrne ponujeno priložnost nagovoriti Evropski parlament na njegovem marčnem zasedanju. Napaka, zaradi katere se je doma naposlušal kritik z vseh strani ter zaradi katere je odstopil njegov državni sekretar in svetovalec za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade Roman Kirn, ni le, kot pravi Janez Markeš, “mala katastrofa nacionalnih razsežnosti”, temveč tudi taktični “feler”.

Šarčev nastop v Evropskem parlamentu bi sicer težko pomenil več kot simbolično gesto, vendar je lahko tudi prazna gesta v politiki včasih vredna vsaj toliko kot neko vsebinsko “polnejše” dejanje. Če ne drugega, zato, da o mednarodnem pravu in problematičnosti izjav o fašizmu predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija ne poslušamo samo v domačih logih. Vse bolj se namreč kaže, da je evropsko politiko prej kot v smislu zunanje treba dojemati skozi prizmo notranje.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.