Minevajo tedni od protestnega odstopa tričlanskega senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki je v odstopni izjavi zapisal, da so v KPK dosegli mejo uveljavljanja zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. V sledečih tednih sta se zaradi tega zvrstila kar dva protesta v podporo tako senatu v odstopu, kot proti stopnji sistemske korupcije v Sloveniji.

Spomnimo na besede Gorana Klemenčiča, trenutno vršilca dolžnosti predsednika KPK. Povedal je, da v Sloveniji ne poznamo korupcije v obliki podkupovanja policije, je pa korupcija sistemski pojav, tesno povezan z javnimi naročili, delovanjem javnih podjetij in s samim bančnim sistemom. In ravno bančni sistem je pravkar bil izpostavljen stresnemu testu, ki sta ga izvajali “neodvisni” revizijski hiši Ernest&Young in Oliver Wyman, pri tem pa nista želeli razkriti metodologije, ki sta jo pri tem uporabili. Čemu tajna metodologija, ni bilo nikoli zadovoljivo pojasnjeno. Špekuliramo pa lahko, da bančna luknja morda ni tako velika, kot je bilo ugotovljeno in to pripišemo interesom, da se zaradi tega zadolževanje države na mednarodnih finančnih trgih še podraži.

Morda je le naključje, da so revizorji v najslabšem možnem scenariju našteli za 4,7 milijarde slabih posojil, številko, ki je primerljiva z razpoložljivostjo javnih sredstev, katera lahko sanaciji bank nameni državni proračun. Nobena skrivnost ni, da je strokovno mnenje za primerno vsoto denarja mogoče kupiti - neodvisni zunanji revizor bo namreč v svoje poročilo napisal to, kar naročnik od njega zahteva.

Te stvari je pretekli teden na okrogli mizi o odkrivanju in pregonu gospodarskih prevar delno razkril državni tožilec Luka Moljk, ki je povedal, da se pri svojem delu veliko raje zanaša na poročila internih revizij, kot na ta od “neodvisnih” zunanjih revizorjev. Interne revizije so namreč narejene verodostojneje, saj so namenjene upravi podjetja in tej ni v interesu sprejemati odločitev na podlagi zavajujočih analiz. Zunanje revizije so po drugi strani piarovska poteza, zunanji revizor pa skuša ugajati naročniku, saj ga bo v nasprotnem ta v režimu prostega trga zamenjal z drugim - poslušnejšim - ponudnikom revizorskih storitev.

Moljk, ki pregleduje slabe kredite slovenskih bank v državni lasti, pa je spregovoril tudi o vprašljivi integriteti strokovnih izvedencev - na primer cenilcev nepremičnin. Obstajala naj bi cela serija primerov, v katerih so cenilci podali nerealne ocene vrednosti, na podlagi katerih so banke nato odobrile kredite, ki kasneje niso bili odplačani. Ko pa so zasegle jamstva zanje, so obtičale z nepremičninami z nižjo tržno vrednostjo, kot je bila ocenjena. Seveda je jasno, da je korupcija inherentna sistemu, ki ga obvladuje denar - z njim namreč kupiš strokovna mnenja, ki ne štejejo le v tem primeru, ampak tudi, ko te zadeve doživljajo svoj epilog na sodišču. Moljk je opozoril, da obtoženi v svoj zagovor nemalokrat dostavijo večje število kupljenih mnenj strokovnih izvedencev, s katerimi povozijo dejstva, vzpostavljena v obtožnici, in tako zaradi pomanjkanja dokazov odkorakajo kot svobodni ljudje.

Dodatno oviro delu tožilstva pa predstavljajo same banke, ki preiskovalcem ne posredujejo potrebnega dokaznega gradiva, saj da je to predmet bančne tajnosti. Pri tem slovenski zakon ne določa kaznivega dejanja “oviranja preiskave”, tožilci pa morajo dokumentacijo tako zahtevati prek sodišča.

Slovenski pravni sistem je torej sešitek slabega preventivnega delovanja in šibke kaznovalne politike. Spomnimo se lahko direktorja Merkurja, Bineta Kordeža, ki ni nikoli odgovarjal za tajkunsko lastninjenje tega podjetja, spoznan je namreč bil za krivega nepravilnosti pri preprodaji zemljišč. Odgovorni za korupcijo torej podobno kot mafijski šefi niso klicani na odgovornost zaradi večjih zločinov, kot so umori; ulovi se jih namreč šele pri kakšnem manjšem kaznivem dejanju utaje davkov.

Pri tem pa odgovorni cinično menijo, da smo odgovorni vsi, tako strokovnjaki, ki pri tem sodelujejo, kot javnost, ki doslej ni zahtevala, naj se vzpostavijo močni mehanizmi, ki naj koruptivne prakse preprečujejo. Protestni odstop senata KPK bi ravno javnost morala razumeti kot klic po stopnjevanju pritiska na politiko, ki je na začetku slovenske tranzicije demontirala preventivno-represivni organ Službe družbenega knjigovodstva in ga razkosala na iteracijo Računskega sodišča in Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Pri čemer so kasneje ukinili tudi to, njeno delo pa prepustili denarno pogojeni “neodvisnosti” revizorskih hiš.