Komentatorski vložek

Včerajšnji remi Tottenhama in Leicesterja je sklenil uvodni krog Premier lige, najelitnejšega kraljevega nogometnega prvenstva na svetu. V prvem krogu ni bilo večjih presenečenj, favoriti so svoj status upravičili. Liverpool je brez večjih muk opravil s prišlekom v ligi, Ipswichom, po notah egiptovskega faraona Mohameda Salaha. Londonski Arsenal je brez težav ugnal Wolverhampton, štirikratni aktualni prvak Manchester City pa je še pred sezono kaotičnega Chelsea rutinsko premagal v gosteh. V novi sezoni so prav omenjeni trije klubi, podobno kot v prejšnji sezoni, glavni kandidati za osvojitev laskavega naslova prvaka Anglije. Poznavalci nekaj prednosti sicer dajejo Cityju in nezaustavljivi mašineriji španskega stratega Pepa Guardiole, a vprašanje je, koliko motivacije je po štirih zaporednih naslovih še ostalo v nogah njegovih varovancev.

Ne, niste na napačni frekvenci, še vedno poslušate Radio Študent na 89,3 megahertza. In da, tudi tokrat v OFF komentarju govorimo o športu. Šport je tema, ki je izven prostorov aktualnopolitične redakcije na radiu praktično ne boste zasledili, razen v okviru APR-u neformalno pripojenega Suspenzorja. Tako je bilo, tako je in tako bo najbrž tudi ostalo. A zakaj je tako? Čemu taka averzija do športa, ki velja za najpomembnejšo nepomembno stvar na svetu? Zakaj je ravno šport tema, ki se ji tako vztrajno izogibamo?

Odgovor seveda tiči v problemih modernega profesionalnega športa, ki je že zdavnaj prestopil meje zdrave tekmovalnosti in prerasel v zelo dobičkonosen šovbiznis. Funkcija profesionalnega športa je zabavanje in pacificiranje ljudstva, vrhunski način za odklop od vsakdanjih problemov. Kdo bo ob veliki zmagi kluba, za katerega navija, mislil na to, kako bo plačal najemnino ta mesec? Kdo se bo politično organiziral, hodil na sestanke in risal plakate, če se v istem trenutku igra finale Lige prvakov?

Če športa ne spremljate, omenjeni dogodki na vas vsaj na prvi pogled nimajo direktnega vpliva. A namesto zgražanja nad prostaštvom ljudi, ki jim je spremljanje športa glavni hobi v življenju, je tu treba narediti korak nazaj in opraviti samorefleksijo. Kljub spektaklu in z njim povezanimi mastnimi denarci je število ljudi, ki se jih šport dotika, večje od števila tistih, ki se jih ne. Naj gre za smučarske skoke, nogomet ali plezanje. Prav zato ga je nemogoče, predvsem pa neproduktivno ignorirati, temveč ga je treba brez predsodkov do kavč selektorstva in zveste vdanosti moštvom ter posameznim športnikom analizirati in smiselno umestiti v kritiko sodobne družbe.  

Šport in pomen športa imata pravzaprav bolj malo s športom na profesionalni ravni. Šport in športna dejavnost se vedno začneta na primarni ravni, torej na amaterskem in lokalnem nivoju, saj je šport primeren za vse. Ravno to pa predstavlja glavno prednost športa pred ostalimi vrstami spektakla, saj omogoča družbeno in politično organiziranje od spodaj navzgor in ne samo prek elit, ki imajo dostop do določenih prostorov ali funkcij, kot je to pogosto v profesionalnem športu, s katerim s pomočjo tekmovanj, dogodkov in sponzorstev razpolagajo ravno elite. Poleg tega pa šport združuje ljudi tako na podeželju kot v večjih urbanih središčih, pogostokrat je prav šport osnovni gradnik posebej manjših skupnosti. Večini otrok namreč športna aktivnost predstavlja primarno socializacijsko izkušnjo, skozi katero se učijo delovanja in organizacije družbe, pomemben gradnik družbe pa ostaja tudi za starejše generacije.

Profesionalni šport oziroma z njim povezani dogodki so v svoji osnovi, kot že rečeno, spektakel. Ampak šport gotovo ni in ne more biti edina vrsta spektakla, ki je globoko zasidrana v našo družbo. Poglejmo si na primer glasbo. Tudi tu ne ubežimo spektakularnim koncertom, videospotom, turnejam in vrsti v albume skrbno umeščenih komadov. Slehernik sicer ima svoj glasbeni okus, vsak posluša, kar mu je všeč oziroma kar ga nagovori, pa je to bodisi mainstream komerciala bodisi alternativna in v širši družbi nepoznana muzika. Na RŠ-u seveda dajemo prednost slednji, kar je tudi prav, ampak vseeno moramo poznati tudi raznorazne megapopularne pop izvajalke in bradate balkanske reperje. Samo vprašajmo se, kaj poslušamo, ko smo na pikniku z družino ali pa ko se dobimo s starimi prijatelji iz kvarta. Tudi če nam ta glasba v splošnem ne ustreza ali pa se ji po čudežu lahko izognemo, jo zavoljo ohranjanja dobrih odnosov v teh trenutkih enostavno moramo tolerirati.

Ta vrsta glasbe, popularne in res nizke kvalitete, ima namreč eno osnovno funkcijo, na podlagi katere sploh je tako uspešna: povezuje ljudi. Povezuje jih na podlagi razredne pripadnosti, na podlagi medsebojnega deljenja čustev in afekcije, na podlagi človečnosti. In ravno to je primarna vloga športa: ljudi, posebej delavski razred, združuje in jim daje upanje. Iskrico sreče, ki jo je nemogoče prezreti.

Brez športa in njegovega razumevanja torej nikoli ne bomo uspeli prodreti do večine ljudi, ki imajo šport radi. Dokler se bomo nad športom zgražali, ta vrsta povezovanja ne bo mogoča. Dokler bomo ljudi, ki spremljajo šport, označevali za primitivne, nas bodo isti ljudje še vedno gledali kot povprečne Ljubljančane, ki niso v stiku z realnostjo. Ravno zato je zgražanje nad športom ne samo nesmislno, temveč tudi aktivno škodljivo. Spremeniti je torej treba miselnost in razumevanje športa, ki je v svojem bistvu političen in orodje mobilizacije, saj ga lahko le kot takega kontekstualiziramo in umestimo v kritiko današnje neoliberalne družbe. Na več suspenzorskih vsebin.