Zgôdi se Čile

Zgôdi se Čile

Aktualno-politična novica
29. 10. 2019 - 16.00

V zadnjem tednu politični komentatorji v Latinski Ameriki čilenske proteste vse bolj smelo primerjajo z množičnimi protesti v Braziliji junija 2013. Protestno gibanje “Brazilska pomlad” se je takrat podobno kot zdaj v Čilu začelo z majhno skupino študentov, ki je protestirala proti zvišanju cen vozovnic javnega transporta, in se kmalu preoblikovalo v narodno katarzo tisočev državljank in državljanov na ulicah večjih mest. 

Brazilski protesti v svojem najmočnejšem momentu sicer niso odnesli predsednice Dilme Roussef, je pa protestno gibanje uspelo od vladajoče elite izsiliti nekaj svojih zahtev. Če primerjamo takratno ekonomsko, socialno in politično situacijo v Braziliji s trenutno situacijo v Čilu, lahko čilenskemu predsedniku Sebastiánu Piñeri ponudimo učno uro o morebitni prihodnosti Čila. 

Protesti v Čilu ali kakšno zapuščino je pustil Pinochet
 / 28. 10. 2019

Tri mesece pred začetkom demonstracij v Braziliji je bila priljubljenost brazilske predsednice Dilme Rousseff na vrhuncu, podpiralo jo je skoraj 60 odstotkov prebivalstva. Vlada v prestolnici Brasilia študentskim protestom, ki so vzniknili v São Paulu, tako ni namenjala prevelike pozornosti. Tudi ko se je na demonstracijah zbralo več kot petdeset tisoč ljudi, se je te še vedno obravnavalo kot zadevo lokalnega pomena. 

Prva napaka oblastnikov tako pred šestimi leti v Braziliji kot sedaj v Čilu je bil prepozen odziv na proteste zaradi arogance, odtujenosti in nerazumevanja potreb državljanov in državljank. Na točki, ko so se protesti razvili v večinsko gibanje, je brazilska vlada, izhajajoč iz preteklih izkušenj, ubrala drugačno taktiko kot čilenski predsednik Sebastiáno Piñera - situacijo je poskusila pomiriti. Zaposlili so več kot deset tisoč kubanskih zdravnikov, ki so zapolnili vrzeli v javnem zdravstvenem sistemu na podeželju. Zagnali so več milijard evrov vreden poklicni izobraževalni program za najstnike in mlade izobražence, uvedli velikodušne davčne olajšave za podjetja, da svojih zaposlenih ne bi odpuščala, in spodbudili zvezne države in občine k izposoji več milijard evrov za izgradnjo nove infrastrukture za javni prevoz. V naslednjih dveh letih je Brazilija praktično bankrotirala in se pogreznila v najhujšo recesijo v desetletju. Glavni razlog - ogromen fiskalni primanjkljaj. Ko je brazilski novinar Thomas Traumann lani o tem obdobju intervjuval takratnega finančnega ministra Guida Mantega, je ta povedal: “Protestniki so zahtevali boljši javni sistem izobraževanja, zaposlovanja, zdravstva in upokojevanja. Zahtevali so več države in manj privatnega. In dali smo jim več države.”  

... protestirati začne.
 / 8. 5. 2013

“Brazilska pomlad” je za vedno spremenila brazilsko politiko. Pretenciozno bi bilo trditi, da je postopanje takratne vlade, ki je vodilo v zlom gospodarstva, na oblast pripeljalo trenutnega predsednika Jaira Bolsonara, vendar so se odnosi med brazilsko javnostjo in političnim establišmentom ravno takrat dokončno prekinili. Bolsonaro je zajahal val vseprisotnega prepričanja, da je korupcija prepredla celoten političen sistem. To pa je postalo glavno volilno geslo. Kakršni koli že so problemi - z javnim zdravstvom, uličnim nasiljem, izobraževanjem, brezposelnostjo - vsi so rešljivi, če odpravimo korupcijo. Geslo, ki ne odmeva samo v Čilu, temveč v celotni Latinski Ameriki.

In kaj se lahko naučimo iz brazilske situacije leta 2013? Ulični protesti take intenzitete niso le pomembna spremenljivka v odnosu med javno sfero in njenimi izvoljenimi predstavniki oziroma zastopniki, temveč tudi med potrošniki in njihovimi najljubšimi dobrinami ter državljani in demokracijo. Novovzpostavljena normalnost je dejstvo, da bo vse več in več glasov zahtevalo svoje pravice in reafirmiralo svojo pozicijo državljanstva, ki jasno in glasno zahteva pravice, ki iz tega statusa izhajajo. 
 
Brazilske volitve: od whatsapp fake news kampanje do neoliberalne čikaške šole
 / 31. 10. 2018

Nadalje - kar je lastno vsakemu predsedniškemu sistemu  - trenutni izvoljeni predstavnik ljudstva bo vedno kriv in odgovoren za vse napake svojih predhodnikov. Volivci in volivke na ulicah ne bodo nujno čakali na spremembe znotraj volilnega koledarja. V novopolariziranih družbah, v katerih argumente zamenjajo kriki in molotovke, je možnost konsenza nična. V takih okoljih kandidati svoje nasprotnike razumejo kot sovražnike. Želja ene ali druge strani političnega spektra po strtju nasprotne strani pa je ponavadi močnejša kot želja po zmagi. 

In nenazadnje - zmernih alternativ je vse manj in volivci ter volivke na koncu izberejo eno ali drugo stranico istega kroga. Če na njej stojijo voditelji, zmožni celjenja ran svojega naroda, pa je že vprašanje prihodnjih mesecev. V Braziliji se je pokazalo ravno nasprotno.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.