Ko je Evropska komisija leta 2008 oblikovala strategijo za surovine, je ostala gluha na pripombe kritikov, ki so zahtevali, da je uvoz surovin iz konfliktnih območij podvržen kontroli in dovoljen le certificiranim ponudnikom, ki dobičkov ne koristijo za financiranje oboroženih tolp. Takatni odgovor komisije se je glasil, prafraziramo: “najprej je treba domačemu gospodarstvu omogočiti dostop do surovin, potem pa se bomo ukvarjali s človekoljubnimi vidiki.”

Verjetno bi ti vidiki izostali še nadalje, če ne bi Združene države Amerike leta 2010 presenetile s sprejetjem Dodd–Frank zakonodaje, ki med drugim prepoveduje uvoz surovin, kot so tantal, kositer, volfram in drugih iz Demokratične republike Kongo, od prodaje katerih imajo dobiček oborožene skupine. Posledično se je izostril pritisk na Evropsko komisijo, nekdanji komisar za trgovino, Karel De Gucht, pa je leta 2012 napovedal reformo politike do uvoza surovin. Po dveh letih je predstavil nič kaj obetajoč dokument, ki predvideva zgolj prostovoljno upoštevanje visokih norm za uvoznike surovin, nobenih pa za uvoznike polizdelkov in izdelkov, ki vključujejo omenjene surovine iz konfliktnih območij. Sledi trialog, dogovarjanje med komisijo, svetom in parlamentom. Slednji se je odzval prvi in z včeraj sprejetim stališčem vznejevoljil predvsem domačo industrijo - certificiranje naj bo obvezno in vseobsegajoče. Več v pogovoru s predstavnikom Evropske mreže za centralno Afriko, EurAc, Fredericom Triestom.

Lanski odziv EurAc-a na predlog komisije