Hladnovojni vetrič v vročem poletju
Kljub ekstremni vročini, ki pesti severno poloblo, so v zadnjih dneh ponovno zavele ne ravno osvežujoče hladnovojne sapice. Da se strah pred Rusijo v Evropi in ZDA v zadnjem desetletju eksponentno krepi, je več kot očitno. A ta strah je, kljub uporabi hladnovojne nostalgije, radikalno drugačen od antisovjetske panike ali lova na komunistične čarovnice v petdesetih letih. Če je takrat razkol potekal na liniji “komunizem proti kapitalizmu, svobodi, veri in patriotizmu”, so v presenetljivem zasuku nosilci diskurza antiruske panike to, kar se danes imenuje “levica”, torej sredinski liberalci a la Hillary Clinton ali Borut Pahor, medtem ko se velik del evropske in ameriške desnice, sploh skrajne, ozira h konzervativni Rusiji z rastočimi simpatijami.
Ko je Donald Trump na zadnjih ameriških predsedniških volitvah porazil Clinton, so njeni podporniki za zmago ne bodi leni krivili domnevno vmešavanje Rusije v volitve. Privrženci liberalne demokratske stranke so upe o razrešitvi izvoljenega skrajno desnega predsednika Trumpa polagali v tako imenovano Muellerjevo poročilo, ki naj bi nedvoumno dokazalo vmešavanje Rusije v ameriške volitve in predvsem koordinacijo le-tega s Trumpovim volilnim štabom. Vendar pa so bili na včerajšnjem zaslišanju preiskovalca Roberta Muellerja pred kongresom demokrati deležni hladne prhe. Mueller je namreč vztrajal pri svojem poročilu, ki sicer dokazuje določene vplive Rusije na ameriške predsedniške volitve leta 2016, predvsem v obliki internetnih memov ter razkritja sporne elektronske pošte protikandidatke Hillary Clinton in njenega štaba, vendar je zanikal, da bi obstajala zarotniška povezava med Trumpom in Rusi.
Demokratska stranka je za svoj poraz na volitvah krivila rusko vmešavanje, namesto da bi se kritično soočila z lastnim delovanjem in vse večjim razkolom v stranki. Protiruska histerija je kulminirala v obuditvi hladnovojne retorike med liberalci, povezovanju Trumpa s komunizmom na družbenih omrežjih in bizarnem procesu proti domnevni ruski vohunki Mariji Butina, sicer študentki, ki se je odločila na lastno pest lobirati za izboljšanje napetih odnosov med Rusijo in ZDA. Po tem, ko je bila nekaj mesecev v nehumanih razmerah zaprta v samici ameriškega zapora, je nesojena lobistka priznala zarotniško delovanje proti ZDA. Vendar pa se je protiruska histerija demokratov z Muellerjevim zaslišanjem ponovno izkazala za močno pretirano in upi, da bodo na podlagi ruskega delovanja izvoljenega predsednika lahko odstavili, so se razblinili.
Vendar pa rusko vmešavanje v notranje zadeve - pa naj bo resnično ali namišljeno - ni omejeno zgolj na ZDA. Spletni portal Buzzfeed je namreč razkril posnetke pogovora med neznanimi Rusi in pomočnikom italijanskega premierja Mattea Salvinija Gianluco Savoinijem, iz katerih je moč, kljub mnogim nesporazumom in izgubljanjem v prevodu, razbrati, da gre za dogovarjanje, kako bi Rusija prek svojih naftnih podjetij Salvinijevi stranki pred evropskimi volitvami maja letos zagotovila ogromna finančna sredstva z namenom “preoblikovati Evropo”. Naloga, ki jo Rusi zaupajo “evropskemu Trumpu”, kakor imenujejo Salvinija.
Zgolj mimogrede, italijanska stran je v pogovoru izjavila obžalovanje, da Rusija nima več gulagov, kamor bi iz Italije lahko pošiljali svoje politične nasprotnike.
Salvini je že zanikal, da bi kdajkoli “prejel rubelj, evro, dolar ali steklenico vodke od Rusije” in zagrozil, da bo tožil vsakogar, ki bi si drznil trditi drugače. Kljub medijski odmevnosti afere pa je javnomnenjska podpora skrajno desni Salvinijevi vladi, ki ne skriva svojega občudovanja Putina, medtem narasla.
Za razliko od Salvinija je stranka francoske skrajne desničarke Marine Le Pen leta 2014 javno in legalno prejela posojilo iz Rusije, vredno 11 milijonov evrov. Le Pen zanika le, da bi bil denar namenjen političnemu delu, in zagotavlja, da je šel zgolj v “tržne” namene.
Medtem ko so dejanske ali vsaj zelo verjetne finančne povezave z Rusijo italijansko in francosko skrajno desnico okrepile ali jima vsaj niso škodovale, pa so se avstrijski skrajno desni svobodnjaki ujeli na limanice lažnih Rusov.
Afera Ibiza je izbruhnila po tem, ko so bili v javnosti objavljeni posnetki z Ibize, kjer so skrite kamere ujele namestnika kanclerja in vodjo svobodnjakov Heinza-Christiana Stracheja pri sklepanju nečednih poslov z v nečakinjo ruskega oligarha Igorja Makarova našemljeno bosansko študentko.
Bernhard Weidinger, raziskovalec v javnem Dokumentacijskem centru avstrijskega upora in poznavalec skrajne desnice komentira afero.
Weidinger opiše, kako je afera vplivala na avstrijsko politično dogajanje.
Vendar pa je v zadnjih dneh afera ponovno izbruhnila, saj naj bi bil z dogajanjem domnevno seznanjen tudi kancler Sebastian Kurz.
Še zmerom ni popolnoma jasno, kdo bi za skrbno pripravljeno pastjo, v katero so se ujeli svobodnjaki, lahko stal.
Kljub temu, da so bili tokrat Rusi zgolj navidezni, pa siceršnja simpatija med svobodnjaki in Putinom ni skrivnost.
Simpatijam navkljub pa je dejanske vplive Rusije na politiko Avstrije zelo težko oceniti oziroma ni povsem jasno, ali sploh obstajajo.
Medtem ko se desnica v vzhodni Evropi, vključno s Slovenijo in Hrvaško, sicer boji Rusije in raje podpira Ukrajino, v Avstriji teh strahov - vsaj na desnici - ni.
O grožnjah, ki jih Rusija predstavlja za demokratično Evropo je Weidinger sicer prepričan, ne pa tudi o njihovih razsežnostih.
Pri nas je desnica, vsaj parlamentarna, za zdaj striktno proukrajinska, z možno izjemo Zmaga Jelinčiča in njegovimi dvomljivimi prevajalskimi Ukanami.
Dodaj komentar
Komentiraj