Vlada je konec prejšnjega tedna predstavila težko pričakovan nacionalni načrt za okrevanje in odpornost. V njem državljanom in Bruslju opisuje, kako namerava uporabiti Sloveniji namenjen delež 750 milijard evrov težkega evropskega svežnja za okrevanje po pandemiji, ki je bil sprejet lani. Največ pozornosti je pritegnila razlika med vsoto, s katero se je po zaključku pogajanj v Bruslju pohvalil premier Janez Janša, in predstavljenim načrtom. Slednji je namreč za 3 milijarde manjši. V razrezu evropskega denarja je bilo Sloveniji dodeljenih 5,2 milijarde evrov, kar je vlada takrat razglasila za velik uspeh. Približno 1,8 milijarde evrov tega denarja predstavljajo nepovratna sredstva – po domače rečeno, EU časti. Preostanek pa je Evropa ponudila v obliki posojila, ki ga bo financirala z zadolževanjem Evropske unije. Od teh približno treh milijard bo Slovenija izkoristila le 666 milijonov evrov.

Na vladi so povedali, da so se za to odločili, ker se Slovenija lahko že brez tuje pomoči na finančnih trgih zadolži praktično zastonj. Zahtevana donosnost za ključno 10-letno slovensko obveznico se namreč v zadnjem času giba okoli ničle. Nekdanji dvakratni finančni minister Dušan Mramor meni, da je to trenutno smiselna odločitev.

Izjava

Evropski sklad za okrevanje je rezultat dolgih pogajanj in preigravanj, ki so znotraj Evropske unije potekala večji del prejšnjega leta. Če se spomnimo, je bilo najprej predlagano, da bi se za gospodarsko pomoč aktiviral Evropski mehanizem za stabilnost. A tega, z dediščino trojke in neusmiljenih in neučinkovitih varčevalnih ukrepov zaznamovanega sklada, se države niso želele dotakniti. Ko je nato hitro propadla še ponovno predlagana ideja evrskih obveznic, je sledila kompromisna rešitev, kjer je skupni evropski dolg vendarle pomagal roditi 750 milijard evrov težek sklad za okrevanje, v katerem je 390 milijard nepovratnih sredstev, ostalo pa predstavljajo posojila. Za zadnji preobrat sta poskrbeli Madžarska in Poljska, ki sta se ob koncu leta pri ratifikaciji dogovora uprli pogojevanju izplačila sredstev s strani Bruslja definiranim spoštovanjem vladavine prava.

Do konca prejšnjega tedna bi morale države članice predstaviti in v Bruselj poslati načrte za porabo svojega deleža pogače za okrevanje. Del dogovora o skladu za okrevanje je bilo tudi navodilo, da se morata približno dve petini sredstev porabiti za zeleni prehod in približno petina za digitalizacijo. Mramor komentira smiselnost takšne razporeditve sredstev.

Izjava

Nepremagljivi problem skupne evropske gospodarske politike so velike razlike v razvitosti med najbogatejšimi in najrevnejšimi deli EU-ja. Merjeno z ustvarjenim bruto domačim proizvodom na prebivalca, je ta razlika približno desetkratna. Ta poenoten načrt evropskega okrevanja zato tudi ne ustreza vsem državam in je predvsem odraz razmerja moči znotraj Unije.

Izjava

Slovenski načrt predvideva 43 odstotkov in pol sredstev za zelene cilje in 20 odstotkov za doseganje digitalnih ciljev. Kaj naj bi ti cilji pomenili v praksi, se skriva v približno 500 strani dolgem dokumentu, ki ga je pripravila vlada. Med zelenimi cilji je skoraj polovica namenjena čistemu in varnemu okolju. Največji projekti na tem področju so s področja vlaganja v komunalne sisteme in čistilne naprave ter vlaganja v protipoplavne sisteme. Vse to je že stalnica v porabi evropskih sredstev v Sloveniji in jih na pogajanjih praviloma zahtevajo župani. Naslednji večji segment zelenih ciljev je trajnostna mobilnost, kjer veliko večino predstavljajo vlaganja v železniško infrastrukturo. Financirani bodo projekti, ki se že valjajo v predalih Ministrstva za infrastrukturo, na primer obnova proge Ljubljana-Borovnica ter nadgradnje železniških postaj Domžale, Grosuplje in deloma Ljubljana. Med ostalimi zelenimi cilji so tu še različna vlaganja v učinkovitost, na primer energetska obnova zgradb, predvsem teh v državni lasti.

Podobno pri digitalizaciji država financira predvsem svoje potrebe. Približno dve tretjini sredstev za digitalizacijo sta namenjeni digitalizaciji javnega sektorja. To pomeni vse od dodatne gradnje optičnega omrežja za državne institucije in večje digitalizacije državnega aparata, vključno z uvedbo digitalnih potrdil za dokumente, pa do izobraževanja javnih uslužbencev za uporabo vseh teh digitalni čudes.

Sledijo investicije v različne oblike raziskav, razvoja in pomoči gospodarstvu pri modernizaciji, predvsem ministru za gospodarstvo ljubemu turizmu. Zadnji sveženj so bolj socialno naravnane investicije. V prvi vrsti v zdravstvo, nekaj pa naj bi se našlo tudi za stanovanjsko politiko. Gre predvsem za projekte, ki so jih republiški ali občinski stanovanjski skladi že začeli in k financiranju katerih so se že zavezali. Tu bodo torej evropska sredstva nadomestila državna ali občinska.

Strukturo razdelitev teh sredstev močno zaznamuje odločitev EU-ja, da program okrevanja združi s tako imenovanim zelenim prehodom. Šlo je za politično pripravno rešitev, saj je bilo zaradi pandemične krize lažje doseči dogovor o porabi denarja za okoljske investicije. A kot meni Mramor, to ni nujno tudi ekonomsko najbolj smiselna rešitev.

Izjava

Zanimiva je primerjava z ZDA. Ta je za koronsko okrevanje namenila že vsaj petkrat več kot EU, ki je gospodarsko približno enako velika. Ameriški predsednik Joe Biden želi sedaj sprejeti še dva svežnja – enega infrastrukturnega in drugega bolj socialno naravnanega, kar v skupni vrednosti nanese okoli 3 tisoč milijard evrov. Razlika se je pokazala tudi ob nedavni objavi številk o gospodarski aktivnosti. Ameriško gospodarstvo se je v prvem četrtletju letošnjega leta glede na enako četrtletje lani povečalo za več kot 6 odstotkov, evropsko pa zmanjšalo za 0,6 odstotka. Mramor meni, da tako kot v ZDA povratna sredstva ne bi smela biti del reševalnega paketa, in nadaljuje.

Izjava

Ob branju slovenskega načrta za okrevanje je opazna predvsem dvojnost med zelo nedefiniranimi usmeritvami in precejšnimi konkretnostimi, ki jih najdemo med projekti, ki naj bi te usmeritve in cilje zasledovali. Precej očitno je torej, da so konkretne želje prišle prve, nato pa so na vladi okoli njih spletli strategijo, katere namen ni začrtati prihodnji razvoj Slovenije, temveč upravičiti želje tistih, ki so bili povabljeni k mizi pri oblikovanju načrta.