Razfarbana črna
V nedeljo so v nemških zveznih deželah Baden-Württemberg in Porenje-Pfalška potekale volitve, uvodno dejanje v tako imenovano super volilno leto, ki ga bodo septembra zaokrožile parlamentarne volitve v Bundestag. Te bodo prelomne predvsem v tem, da na njih ne bo kandidirala kanclerka Angela Merkel, ki se po koncu mandata umika iz politike. Ker je šlo za prvo pravo, merodajno ugotavljanje javnega mnenja pred le-temi, so rezultati volitev v omenjenih zveznih državah, kjer živi skoraj petina Nemcev, doživeli velik odmev, resno pa so jih vzele tudi politične stranke, ki bodo na podlagi izkazane podpore vlekle nadaljnje poteze v svojih kampanjah.
Preletimo izide. V obeh zveznih deželah sta slavili stranki, ki sta že do sedaj vodili koaliciji, to so Zeleni v Baden-Württembergu, ki so dobili 32,6 odstotka glasov, in socialni demokrati, poznani pod kratico SPD, v Porenje-Pfalški, ki so prejeli 35,7 odstotkov. Povolilne analize so se kljub suverenima zmagama omenjenih strank vrtele predvsem okoli osrednje poraženke, to je stranke krščanskih demokratov, poznane pod kratico CDU. V obeh zveznih deželah je zabeležila zgodovinsko nizko podporo, v Baden-Württembergu 24,1 odstotka, skoraj tri odstotne točke manj kot na zadnjih volitvah, v Porenje-Pfalški pa 27,7 odstotkov, štiri manj kot pred petimi leti. Ker sta deželi nekdaj veljali za “črni trdnjavi” - poimenovanje izhaja iz barve, s katero se predstavlja CDU - je poraz za Armina Lascheta, ki je bil januarja na virtualnem kongresu izvoljen za naslednika Annegret Kramp-Karren bauer, trenutne obrambne ministrice, na čelu stranke, še toliko hujši.
Na neuspeh CDU je močno vplival izbruh Masken-Affäre, v kateri sta se znašla njihov poslanec Nikolas Löbel in poslanec sestrske krščansko socialne unije, poznane pod kratico CSU, Georg Nüsslein, ki je - oba sta že odstopila z vseh političnih funkcij - deloval tudi kot podpredsednika poslanske skupine CDU/CSU. Löbel in Nüsslein sta se lani spomladi, v času največje zdravstvene krize po drugi svetovni vojni, okoristila s posli, povezani z zaščitnimi maskami; podjetje prvega je za posredovanje pri dobavi zaslužilo 250 tisoč, drugi pa je kot posrednik med kitajskimi proizvajalci in nemškimi podjetji prejel provizijo v višini 600 tisoč evrov. Za njima je odstopil še en poslanec CDU, Mark Hauptmann, ki se je znašel pod plazom obtožb zaradi kar dveh afer. Prva je bila podobna kot pri Löbelu in Nüssleinu, se pravi posredovanje pri nakupu dragih zaščitnih mask. Poleg tega naj bi prek svojega strankarskega časopisa Südthüringer Kurier iz Azerbajdžana in Vietnama prejel finančna sredstva za svojo politično kariero, kar naj bi vplivalo na njegovo politično delovanje. CDU tako pretresajo afere, ki so jo pahnile v največjo krizo po korupcijskih škandalih Helmuta Kohla v 90. letih prejšnjega stoletja. Kljub temu je razloge za nizko podporo težko enostavno zvesti le na en sam dejavnik, pravi Laurenz Gehrke, novinar in politični komentator spletnega portala Politico.
Ob skorajšnjem odhodu Merkel, ki je CDU vodila med leti 2000 in 2018, se v stranki - ali vsaj pri njenem vodstvu - nakazuje kriza identitete, ki je še toliko očitnejša pri izbiri kandidata za njenega naslednika na kanclerskem položaju, ki ga sama opravlja že šestnajsto leto. Laschet namreč še ni potrjen izbor za kanclerskega kandidata naveze CDU/CSU, ob njem pa se ponuja Markus Söder, vodja CSU, ki zveznega kanclerja iz svojih vrst še ni imela.
Težavam CDU tu še ni videti konca. Čeprav se v obeh zveznih deželah obeta sodelovanje že sklenjenih koalicij - to v Baden-Württembergu sestavljajo Zeleni in CDU, v Porenju-Pfalškem pa SPD, Zeleni in liberalci, poznani pod rumeno barvo in kratico FDP, skupaj tvorijo tako imenovano koalicijo semaforja - se je glede na izide že pojavila ideja, da bi na zvezni ravni lahko formirali vlado brez CDU. Lansiral jo je sam kanclerski kandidat SPD, trenutni podkancler in finančni minister Olaf Scholz, ki očitno želi izkoristiti praznino, ki bo zazevala v post-merkelskem času.
Mimo afer je prvi par zveznih deželnih volitev seveda zaznamovala tudi pandemija novega koronavirusa, ki ne bo izzvenela niti do parlamentarnih volitev jeseni. Ugotovitev, ki bi jo na sicer omejenem vzorcu lahko potegnili, je, da se uveljavljenim strankam, kar, kot se zdi, postaja tudi skrajna desničarska Alternativa za Nemčijo, načeloma ne splača graditi na glasnem nasprotovanju vladnim ukrepom za preprečevanje širjenja okužbe. Ta med določenimi frakcijami stranke mestoma prehaja celo v zanikanje pandemije.
Če sentiment nasprotovanja ukrepov med državljani ne prijemlje, pa to še ne pomeni, da so ti z vladnim soočanjem s pandemijo zadovoljni, kar se kaže na padcu priljubljenosti izpostavljenih politikov, pa tudi vladnih strank.
Da bi negativno pozornost, ki se je prijela CDU, čim prej preusmeril drugam, je generalni sekretar CDU Paul Ziemiak razlog za slab rezultat med drugim iskal v priljubljenosti predsednikov deželnih vlad Baden-Württemberga in Porenja-Pfalške, zelenega Winfrieda Kretschmanna in socialdemokratke Malu Dreyer. Če v njunem primer sicer lahko govorimo o politiki, ki je do neke mere personificirana, je na zvezni ravni ta vseeno manj prisotna, bolj opazne pa so tudi razlike v podpori obeh strank.
Do parlamentarnih volitev v Nemčiji je še natanko 193 dni. Pred tem se bodo zvrstile še zvezne deželne volitve v Saški-Anhalt, na “veliki volilni dan” 26. septembra pa bodo volitve potekale še v zveznih deželah Mecklenburg-Predpomorjanska, Turingija in Berlin. Po mnenju sogovornika bi bilo na podlagi volitev v danes predstavljenih zveznih deželah preuranjeno delati zaključke, so pa te vseeno pokazale, na katerih področjih se bodo politične stranke morale izkazati, da bodo dobile podporo volivcev.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj