Statu Francese Assassinu*
*Francoska država morilka (prevedeno iz korzijščine)
Danes teden bo znano, kdo bo prihodnjih pet let vodil nekdanjo kolonialno in sedanjo nuklearno velesilo Francijo. V drugem krogu predsedniških volitev se bosta tako kot leta 2017 pomerila trenutni predsednik Emmanuel Macron in desničarska kandidatka Marine Le Pen. Javnomnenjske raziskave trenutno napovedujejo tesen izid, od zgolj dveh pa do 10 odstotkov razlike. Ob tem večina raziskav napoveduje tudi do dvajset odstotkov višjo volilno udeležbo kot pred petimi leti, ko je glas oddalo dobrih 40 odstotkov volilnih upravičencev. Macron svojo kampanjo poleg poudarjanja dosedanjih uspehov vodi v opoziciji do nacionalistične retorike protikandidatke. To lahko strnemo s tremi besedami: suverenizem, ekonomski protekcionizem in nacionalizem.
Posebej zanimivo bo tako opazovati rezultate volitev na Korziki, kjer je napad na korziškega separatista Yvana Colonno v začetku marca sprožil najštevilčnejše proteste v zgodovini. Separatistične zahteve staroselskega prebivalstva te francoske čezmorske regije, ki tradicionalno voli nacionalistične kandidate, bi lahko namreč opisali prav z geslom Marine Le Pen.
Korzika ima namreč med sredozemskimi otoki najbogatejšo zgodovino suverenizma v novem veku. Na začetku osemnajstega stoletja so se tamkajšnji separatisti pod vodstvom vojaškega generala Pasquala Paolija uspešno uprli italijanski republiki Genovi, ki je otok zavzela v šestnajstem stoletju. Separatisti so leta 1755 razglasili Korziško republiko. Komentira Marcel Farinelli, raziskovalec mediteranskih otoških nacionalizmov iz Barcelone.
Korziška republika je temeljila na predstavniški demokraciji, imela je svojo zakonodajno skupščino, pravice in dolžnosti pa je določala korziška ustava, ki velja za prvo ustavo nacionalne države na svetu. Ideje za ustavo, ki je vzpostavila univerzalno volilno pravico, je Paoli dobil v Rousseaujevih razsvetljenskih delih. Turbulentno zgodovinsko obdobje, ki je pomembno vplivalo na oblikovanje korziškega nacionalizma v začetku dvajsetega stoletja, pojasni Joseph Downing, raziskovalec nacionalizmov in profesor politike migracij na London School of Economics.
Paoliju je s spretno retoriko ter socialnimi in ekonomskimi reformami uspelo povezati urbano in kmečko prebivalstvo, ki je sobivalo v sožitju do francoske vojaške invazije in ponovne pokoritve otoka leta 1769. Napoleon Bonaparte, po rodu sicer Korzičan, je v izogib ponovnim uporom otočanov v času svoje vladavine, torej konec osemnajstega stoletja, na otoku namestil več vojaških garnizij in ga namerno prepustil ekonomskemu podrazvoju.
Korzičani so tako v iskanju boljšega življenja v velikem številu migrirali na celinsko Francijo ali pa se zaposlovali v francoskem kolonialnem aparatu, večinoma v severnoafriških kolonijah. Pojasnuje Hélène Constanty, korziška novinarka in striparka.
Po propadu francoskega kolonialnega imperija v 50. letih prejšnjega stoletja se začne ponovni vzpon korziškega nacionalnega sentimenta. Ta se oblikuje kot opozicija ekonomskim migrantom iz Alžirije, ki jim francoska država leta 1962, po alžirski neodvisnosti, ponudi zatočišče in podeli zemljiške pravice na Korziki.
Takrat še večinsko agrarno korziško prebivalstvo je razžaljeno. Dodatno pa ga razjezi ignoranca celinske Francije, ki v šestdesetih letih poskuša v korziškem sredogorju odpreti skladišče nuklearnih odpadkov v opuščenem rudniku srebra.
Korziški separatisti tako v začetku 70. let ustanovijo prvo politično gibanje, imenovano Korziška regionalna akcija. Tej uspe z vrsto protestov doseči, da se načrt za odprtje skladišča radioaktivnih odpadkov opusti. A to je zgolj pirova zmaga, saj Francija še naprej izvaja politiko podrazvoja, ugodnosti pa uživa predvsem frankofono prebivalstvo. Da bi opozoril na nerešene ekonomske in socialne izzive, vodja Korziške regionalne akcije Edmond Simeoni, s somišljeniki avgusta 1975 zavzame vinsko klet v Alérii.
Francija se na to odzove s silo, pri čemer so ubiti trije pripadniki regionalne akcije. Takrat se pacifistično gibanje z ustanovitvijo Nacionalne osvobodilne fronte Korzike, krajše FLNC, spremeni v militaristično. FLNC četrtega maja 1976 izvede 21 bombnih napadov na francoske institucije na Korziki.
Sledi skoraj štirideset let nasilnega odpora proti francoskemu centralizmu z močno podporo korziškega ljudstva. V tem času FLNC izvede več kot štiri tisoč napadov na institucije francoske države.
Nasilje doseže vrhunec leta 1998, ko je po povratku iz opere v prestolnici Bastia ubit korziški prefekt Claude Érignac. Za napad obdolžijo mladega upornika Yvanna Colonno, ki se skoraj pet let uspešno skriva pred policijo v planšarskem visokogorju.
Francoska država Colonno in njegove domnevne sostorilce v razvpitem procesu obsodi na dosmrtno zaporno kazen, ki jo bo moral prestati v Toulonu v celinski Franciji. Zaton nacionalističnega gibanja lahko tako razumemo predvsem kot posledico nezadovoljstva prebivalstva nad nasiljem, ki močno vpliva na sezonski turizem, od katerega je v začetku 21. stoletja odvisna že skoraj polovica prebivalstva, meni Constanty.
Da nasilje onemogoča delovanje demokratičnih institucij, pa pokaže referendum o neodvisnosti leta 2003, na katerem se prebivalstvo z majhno razliko nekaj tisoč glasov izreče proti avtonomiji otoka. Različne militantne frakcije se v naslednjem desetletju preoblikujejo v politične stranke in FLNC se leta 2014 uradno demilitarizira.
Na regionalnih volitvah leta 2015 koalicija avtonomistov in separatistov, združenih v stranki Pe a Corsica, ki jo vodi Gilles Simeoni, sin Edmonda Simeonija, dobi 24 sedežev v 51-članski regionalni skupščini, dve leti kasneje pa z 41 poslanci prevzame večino. Med prvimi dekreti sta združitev severne in južne Korzike v eno upravno enoto ter predstavitev političnih zahtev centralni Franciji. Te predvidevajo omejitev turizma in turističnih nastanitev, vzpostavitev korziškega jezika kot uradnega v upravnih postopkih, politično suverenost in premestitev političnih zapornikov s celine na otok. Francija te zahteve seveda gladko ignorira. Podelitev tovrstne oblike avtonomije bi bila namreč v evropskem okviru precedenčna.
Ob tem velja opozoriti na dve značilnosti, ki definirata korziški nacionalizem. Na eni strani so to migracije …
… in na drugi strani otoški status in katoliška veroizpoved.
To nas naposled pripelje do marčevskih protestov, ki so vzniknili po napadu kamerunskega džihadista na korziškega separatista Yvana Colonno, ker naj bi ta razžalil islam. Na večdnevnih protestih je bilo med stotimi poškodovanimi kar 77 policistov. Predvsem mladi otočani so francoskim oblastem očitali, da so odgovorne za napad na Colonno, ker ga kljub večkratnim prošnjam niso premestile v zapor na Korziki. Radikalizacijo mlade generacije tako lahko razumemo kot posledico političnih neuspehov korziške avtonomistične politične elite, meni Farinelli, ki trenutno situacijo primerja s katalonskimi prizadevanji za suverenost.
Korzičani bodo v primeru, da v nedeljo zmaga Macron, pozorno spremljali njegove poteze. Macron, ki je v poskusu, da bi pomiril strasti, omenjal možnost korziške avtonomije, bo moral ravnati posebej previdno. Prav takšno pozornost bo morala Korziki v primeru zmage nameniti Le Pen.
Regija, kjer je skoraj polovica nepremičnin na stanovanjskem trgu počitniških, si namreč težko spet privošči nasilje, ki je tam divjalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja in s katerim so zagrozili nekdanji gverilci Nacionalne osvobodilne fronte, ki izhajajo iz zgodovinskih izkušenj. Celinska Francija bo morala po več desetletjih ignorance temeljito premisliti, ali je smiselno nadaljevati centralistično politiko v razmerju do Korzike ali pa je bolje, da ji podeli neke vrste avtonomijo.
Pa vendar, bi Korzika sploh lahko preživela brez Francije? Zaključuje Downing.
V podlagi prispevka smo poslušali neuradno korziško himno Diu vi salvi regina, glasbene skupine I Muvrini, po izboru Hélène Constanty, sicer avtorice stripa Zgodovina korziškega nacionalizma.
Dodaj komentar
Komentiraj