Vračanja v puščavo
Evropska komisija vnovič dokazuje, da je diktatorji, kadar z njo sodelujejo, prav nič ne motijo. S tunizijskim predsednikom Kaisom Sajedom, ki je pred dvema letoma v državnem udaru odstavil vlado in parlament, je Komisija sklenila memorandum o »strateškem partnerstvu«. Sajed je oblast v lastnih rokah lani skoncentriral s spremembo ustave, po letošnjih volitvah, ki so jih državljani bojkotirali, pa je pospešil zapiranje političnih nasprotnikov, novinarjev in sindikalistov. A kaj zato, »če si delimo strateške interese«, kakor se je izrazila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ob podpisu memoranduma v Tunisu.
Memorandum, ki na petih področjih opredeljuje sodelovanje Unije s Tunizijo, sta podpisala evropski komisar za sosedsko politiko in širitev Oliver Várhelyi in tunizijski zunanji minister Munir Ben Rjiba. Poleg predsednice Evropske komisije in tunizijskega predsednika sta podpisu prisostvovala italijanska premierka Giorgia Meloni in nizozemski premier v odhajanju Mark Rutte. Na papirju gre za strateško partnerstvo, v katerem bo Unija Tuniziji pomagala na področjih izobraževanja, makroekonomske stabilnosti, investicij in trgovine, energetike ter – po vrstnem redu Ursule von der Leyen na zadnjem mestu – migracij. Skupno bo šlo za najmanj 700 milijonov evrov pomoči, od katerih je denimo 300 milijonov Unija že lanskega decembra obljubila za izgradnjo podmorskega kablovoda med Tunizijo in Italijo. 150 milijonov evrov bo Unija Tunziji namenila za financiranje državnega proračuna, ki krvavo potrebuje nove cekine, saj je Tunizija močno zadolžena v tujih valutah, predvsem v ameriških dolarjih.
Jasno je, da Unija ves denar Tuniziji namenja zaradi sodelovanja pri zadnji točki, torej razbitju tihotapskih mrež migrantov, kot se je izrazila predsednica Komisije. Uradno bo za zadnjo točko Tuniziji namenjenih 105 milijonov evrov. Torej za financiranje mejnega nadzora, iskanja migrantov na morju in njihovega vračanja na tunizijsko ozemlje. Eksternalizacija evropskih zunanjih meja seveda ni nič novega. Berfin Nur Osso, doktorska študentka na helsinški univerzi, v novem dogovoru s Tunizijo prepoznava podobnosti z dogovorom s Turčijo v letu 2016.
Tunizija je z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, znano kot Frontex, že leta 2013 sklenila dogovor, ki je migrantom prepovedal prehajanje med Tunizijo in Italijo. Naslednje leto je država s Frontexom sklenila dodatne dogovore: dogovorili so se o zbiranju in deljenju tajnih informacij o migrantih, zaostrili so kaznovanje trgovine z ljudmi in omejili pomoč migrantom na morju. Leta 2019 je nato Tunizija z Evropsko unijo sklenila še dogovor, po katerem lahko evropske države v Tunizijo vračajo ne samo tunizijske državljane, ampak tudi vse migrante, ki so na poti v Unijo Tunizijo prečkali.
Paolo Cuttitta z univerze v Genovi predstavi trenutno gospodarsko krizo v Tuniziji, ki je Sajeda motivirala za sklenitev okoli eno milijardo vrednega dogovora z Unijo. Tunizija je v začetku aprila zavrnila predlog Mednarodnega denarnega sklada za posojilo, vredno skoraj dve milijardi evrov. Kakor je tedaj dejal Sajed, se ne bo podrejal tujim diktatom, a ga je ponudba Unije sedaj vendarle premamila.
Medtem ko von der Leyen in Sajed gradita svoje čezmorsko sožitje, spomnimo na dosedanje ravnanje z migranti v Tuniziji. Iniciativa Alarm Phone, ki pomaga migrantom, ki prečkajo Sredozemlje, je izdala poročilo, ki razkriva ravnanje z migranti. Tunizijska vojska na mejah z Alžirijo in Libijo migrantom ne pusti vstopa in izstopa, s čimer jih izpostavlja visokim temperaturam v puščavi. V ponedeljek je iniciativo kontaktiral migrant, ki ga je tunizijska vojska deportirala v puščavo. Povedal je, da so vojaki migrante pretepali, spolno zlorabljali in nanje streljali.
Sajed je podsaharske migrante letos tudi že javno oklical za instrument zarote elite, ki da želi spremeniti populacijsko sestavo Tunizije. Podoben diskurz ni tuj niti italijanski premierki Giorgii Meloni, ki je osebno spremljala podpis novega memoranduma. Osso razloži, kaj ima Italija pri dogovoru med Tunizijo in Unijo.
Cuttitta ima o priložnostih Italije za vračanje migrantov v Tunizijo drugačne napovedi.
Zakaj Nizozemska?
Evropska unija se po rasističnem protimigrantskem govoru Sajeda ni pridružila vsesplošnemu obsojanju tunizijskega predsednika. A Unija ne le miži ob kršenju pravic migrantov. Novi dogovor vnovič dokazuje, da ga aktivno podpira.
Dodaj komentar
Komentiraj