Vsi smo bratje v človečnosti
Drage poslušalke in poslušalci …
Drage poslušalke in poslušalci. Tako kot se pastirji drobnice niso zbali zvezde repatice, ki je zasijala na nebu tedanje Judeje, tudi vi nimate nikakršnih razlogov za strah. Današnji prispevek namreč ne bo poveličeval praznika učlovečenja krščanskega boga Jezusa Kristusa, kot ga izpričuje drugo poglavje Lukovega evangelija. Eden izmed temeljnih zapisov Nove zaveze, ki ga je v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Stični sinoči odpel tamkajšnji župnik Izidor Grošelj, sporoča nekaj povsem drugega. Veselje in ljubezen do bližnjega ter bratstvo. Temeljne vrednote, ki niso lastne le krščanskemu verskemu nauku, temveč skoraj vsem religijam sveta. To je včeraj opoldne v Vatikanu v božični poslanici “Urbi et orbi” izpostavil tudi papež Frančišek.
Jedro letošnje papeževe poslanice govori o naši skupni poklicanosti, da gradimo bratstvo, kot nam ga podarja Jezus Kristus. Ali če zadevo aktualiziramo, gre za sloviti nauk o krščanski enakosti pred bogom, poudarja sodelavec Radia Študent Vid Bešter.
Vsi ljudje smo namreč povezani v nekem občem skupnem oziroma človeškem. Gre pa pri tem po Beštrovih besedah za dve stvari. Za mišljenje povezanosti v rodu na eni strani in za vprašanje razdelitve posvetne oziroma materialne oblasti na drugi strani.
Pomembno vprašanje, ki si ga ob božiču zastavljajo verujoči, je, zakaj se pravzaprav spominjamo Kristusovega rojstva. Zgodnji kristjani so namreč nasprotovali običaju praznovanja rojstnih dni, izpostavlja Stanko Gabor, medijski predstavnik Jehovovih prič.
Jehovove priče ne obhajajo spomina na Kristusovo rojstvo. Še več, zdi se jim, da to praznovanje ne ustreza Kristusovemu nauku. Kot izpostavlja Stanko Gabor, je katoliška cerkev božič kot dan spominjanja Kristusovega rojstva uvedla šele v četrtem stoletju. To je storila zato ...
Slovenski etnolog in antropolog dr. Janez Bogataj to tezo potrjuje. Kot nam je povedal v pogovoru, petindvajseti december nima temelja v Svetem pismu, temveč v rimskih poganskih praznikih ob koncu leta, približno ob zimskem solsticiju na severni polobli. Med te praznike so spadale saturnalije, v čast Saturnu, bogu poljedelstva. Stari Rimljani so vsako leto 25. decembra praznovali rojstni dan nepremaganega Sončnega boga. Ta poganski praznik je Cerkev pokristjanila s tem, da ga je nadomestila s krščanskim božičem. Poleg tega so pogani 25. decembra praznovali rojstni dan boga Mitra in krščanski svet se je zelo potrudil, da je prav na dan mitraističnega čaščenja nepremagljivega Sonca postavil praznik Kristusovega rojstva – božič.
Pokristjanjevanje teh praznikov se je začelo leta 350 našega štetja, ko je papež Julij I. razglasil 25. december za Kristusov rojstni dan. Simbol sonca je vse pogosteje predstavljal obujenega Kristusa. Sol invictus oziroma ‘stari sončev disk’ pa so sprejeli za svetniški sij krščanskih svetnikov, več Bogataj.
Tudi tradicija okrašenega božičnega drevesca, lučk in postavljanja jaslic ne temelji v poganskih obredjih, temveč v kasnejših verskih tradicijah. Prva poročila o okrašenih drevesih segajo v 17. stoletje, ko naj bi meščani ob meji med Nemčijo in Švico krasili drevesa z jabolki. Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča pa naj bi vpeljal protestantizem, natančneje naj bi to tradicijo začel kar njegov najpomembnejši predstavnik Martin Luter. Geza Erniša, evangeličanski škof v Sloveniji.
Vprašanje, ki so si ga včeraj morebiti zastavili nekateri neverujoči, pa je, zakaj je božič pravzaprav praznik. Odgovarja dr. Janez Bogataj.
Da bi se ob množici vsakdanjikov slovensko ljudstvo lahko dodobra nasitilo, je prva slovenska vlada dan uradne razglasitve plebiscitarne odločitve slovenskega naroda o samostojni državi določila za slovenski državni praznik. Kot se je v nagovoru na petkovi državni proslavi tistih časov spomnil predsednik vlade Marjan Šarec, sta za današnji praznik pomembni predvsem dve zadevi. Spomin na vse dogodke, ki so pripeljali do samostojne države, ter domoljubje, ljubezen do svojega jezika, kulture in ozemlja in navsezadnje države. To moramo nositi v svojem srcu.
Božič ter dan samostojnosti in enotnosti vsekakor nista vsakdanjika. Sta priložnost, da se v krogu bratov in sestra, družine, prijateljev in tovarišev odpočijemo od vsakdanjikov. Da se razveselimo, da živimo v neodvisni in samostojni državi, ki jo goreče ljubimo. Oba praznika, ki se v današnjem večeru iztekata, sta tudi priložnost za medsebojno sprejemanje in spoštovanje ter čas, da prisluhnemo drug drugemu. S sklepnimi željami Geze Erniša vas, drage poslušalke in poslušalci, prepuščamo zaključku teh dveh prazničnih dni.
Dodaj komentar
Komentiraj