Zeničin jekleni blues
Pred stavbo bosanskega parlamenta v Sarajevu so se na pobudo sindikata med sejo sveta ministrov zbrali delavci Nove železarne Zenice, da bi ponovno opozorili na možnost zaprtja tovarne podjetja in posledične izgube delovnih mest. Na seji so ministri sicer že drugič zavrnili predlog glede začasne uvedbe 30-odstotnih carin na celoten uvoz jekla v obdobju naslednjih 200 dni. Predlog je vložil Staša Košarac, minister za zunanjo trgovino in gospodarske odnose ter član stranke Zveza svobodnih socialdemokratov, krajše SNSD, ko je srbska vlada s prvim januarjem uvedla carinske kvote na uvoz rebrastega betonskega jekla za obdobje šestih mesecev in s tem ogrozila jeklarsko industrijo v Zenici. Proti predlogu so glasovali ministri iz stranke Hrvaška demokratska skupnost, krajše HDZ.
Predsednica sveta in članica stranke HDZ Borjana Krišto je zatrdila, da bi uvedba začasnih carin neposredno kršila pogoje Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma z Evropsko Unijo in pravila Svetovne trgovinske organizacije, izzvala protiukrepe drugih držav ter povzročila podražitev cen jekla na domačem tržišču, kar bi med drugim vplivalo na višanje cen stanovanj. Vladi obeh entitet sta predlog sicer podprli. Direktor prodaje Nove železarne Zenica Saša Božić, generalni direktor in solastnik Ahmed Hamzić ter predstavniki sindikata navajajo, da bo pasivnost bosanskih institucij glede uvajanja protekcionističnih ukrepov privedlo do zaustavitve delovanja visoke peči in posledično do stečaja povezanih podjetij in izgube več tisoč delovnih mest.
Tako uprava kot sindikat železarne so se torej zedinili glede ukrepov, ki so potrebni, da železarna nemoteno obratuje. Več o konkretnem povodu ter kontekstu, v katerem so nastale te zahteve, pojasni Gordana Katana, direktorica združenja Radnička solidarnost u Bosni i Hercegovini.
V železarni imajo torej zaloge koksa zgolj do začetka maja. Direktor prodaje Božić opozarja, da se bo zatem visoka peč ugasnila in dokončno ohladila ter pri tem poškodovala ognjevarno opeko, za njen ponovni zagon pa bi morali nakupiti novo opeko. Katana zato v nadaljevanju opisuje negativne posledice zaprtja visoke peči. Izpostavlja, da bo odpustitev 2700 delavcev povzročila verižni efekt na poslabšanje socialnega položaja njihovih družin ter ekonomskega položaja drugih podjetij in rudnikov po državi.
Na tem mestu je treba omeniti še ozadje lastništva železarne. ArcelorMittal, ki ima sedež v Luksemburgu, je nekdanji lastnik železarne, in sicer od leta 2007. Junija lani pa jo je prodal bosanskemu podjetju Pavgord. Več o menjavi lastništev in z njimi povezanih težavah pove Samir Lemeš iz združenja Eko forum Zenica.
Katana dodatno analizira problematičnost privatizacije državnega kapitala v državi, ki je vplival na postopen in sistematičen propad industrije v Bosni. Izpostavlja, da pri tem državne institucije dajejo prednost nacionalnim interesom, medtem ko so vsi državljani zgolj kolateralna škoda.
Delavci in sindikat se zavzemajo za nadaljnjo delovanje železarne, vendar ima ta poleg težav z upravljanjem in privatizacijo tudi veliko breme odgovornosti glede onesnaževanja okolja v Zenici. Lemeš pojasni, da se mesto sooča z več okoljskimi težavami, pristojne institucije pa so pasivne in dopuščajo, da se tovarna zapre, čeprav bo zaradi tega na tisoče ljudi izgubilo službe.
Novi lastniki železarne so sicer konec januarja predstavili svoje dolgoročne načrte o postopni tranziciji k bolj zelenemu produkcijskemu sistemu, vendar je položaj delavcev in njihovih delovnih mest izjemno nejasen. Lemeš kritizira njihove načrte za zeleni prehod.
V tem se razkrije absurd dane situacije, kjer se delavci borijo za boljše pogoje poslovanja za podjetje, ki že desetletja degradira njihovo okolje. Delavci so postavljeni pred prisilno izbiro med dostojnim delom in osnovnimi življenjskimi pogoji, kot je zdravo okolje. Več Katana.
Lemeš pa po drugi strani problematizira razkorak med delavskimi in okoljskimi gibanji ter predstavi alternative, za katere se zavzemajo v Eko forumu.
V Zenici lastniki tovarn težke industrije že desetletja onesnažujejo okolje in otežujejo življenjske pogoje prebivalcev, hkrati jih v vse večjo stisko spravljajo nestabilna delovna mesta in večanje življenjskih stroškov. Državne institucije pa s svojo pasivnostjo le še poglabljajo okoljsko in ekonomsko krizo v Zenici, ki jo najbolj občutijo prav tam živeči delavci.
Dodaj komentar
Komentiraj