»Janez Janša je v bunkerju.« Kratka pripomba o situaciji, v kateri se trenutno nahaja predsednik slovenske vlade, ki jo je te dni v pogovoru z novinarjem javnega švicarskega radia in televizije izrekel predsednik Državnega zbora v odstopu in predsednik Državljanske liste Gregor Virant res več kot odlično opisuje situacijo, v kateri se je znašel Janša – z njim pa posredno tudi vsa Slovenija.

Slovenija je trenutno res ujetnica iracionalnih potez Janeza Janše. Toda v bunkerju so predvsem Janša in njegovi partijski kolegi. Ta pripomba me je tudi spomnila na zabaven, nekoliko predelani odlomek iz znanega filma Propad (Der Unetergang, The Downfall), ki je po spletu zaokrožil takoj po predlanskih volitvah. Ta kratka filmska parodija se je pojavila v več različicah, toda najbolj zabavna je bila vsekakor tista, v kateri Janša izve, da je na volitvah zmagal Janković. V prizoru nato vidimo, kako si Hitler (oziroma Janša) s tresočo roko najprej sname očala, nato zahteva, da »naj v bunkerju ostanejo samo Keitel, Jodl, Krebs in Burgdorf« (Černač, Tanko, Grims in Matoz ). Hitler nato izbruhne, da je bil »izdan od vseh, ki jim je zaupal«, da je vojska samo »banda izdajalcev«, da se izdaja že dolga leta širi po vsej vojski ter da mu sedaj laže celo SS. In da je on sam, čeprav ni imel vojaške akademije, uspel zavzeti vso Evropo. Sedaj pa se vojaki ne želijo več boriti in protitankovska obramba Berlina ne deluje več. »Toda izdajalci bodo plačali. Plačali bodo z lastno krvjo,« kriči Führer in se na koncu zlomi ter s tihim glasom prizna, da so njegovi ukazi končali v vetru in »da je vojna izgubljena.« Slovenski podnapisi pod v parodijo predelanim odlomkom so seveda precej drugačni – neznani avtorji so dopisali, da je Hitler pravzaprav Janša, ki besni nad »komunajzarji« in se priduša nad napačnimi anketami, primerom Patria in svojimi nepremičninskimi aferami. Ob hlipanju Eve Braun za vrati bunkerja pa jo prijateljica potolaži, da naj ne joka, ker »bomo hitro zrihtali kak referendum.« Izseček iz filma je bil seveda »dopisan« še v času Pahorjeve vlade…

Točno to pa je položaj, v katerem se je znašel slovenski predsednik vlade. Janša je v svojem političnem bunkerju res ostal popolnoma sam. Kot njegova politična pribočnika v zadnjem času nastopata predvsem Vizjak in Tanko, s protitankovskimi pravnimi mnenji ga brani dr. Šturm, v vlogi do konca zveste Eve pa v tem filmu najverjetneje nastopa samo še predsednica NSi Ljudmila Novak. Toda tudi Ljudmila Novak se upravičeno ne navdušuje nad zadnjim Janšinim predlogom o večinskem volilnem sistemu, s katerim je Janša v besu in popolnoma nediskriminatorno pričel napadati vse majhne stranke okoli sebe in s tem tudi svojo edino in najtesnejšo zaveznico.

S tem se Janševa politična pot dejansko bliža svojemu vrhuncu, oziroma zatonu. Po svoje je to, kar se dogaja seveda logično. Janševa politična filozofija je bila zmeraj zelo blizu tistemu razmišljanju Carla Schmitta, ki je dejal, da je bistvo umetnosti razlikovanje med lepim in grdim, bistvo morale razlikovanje med dobrim in slabim, bistvo politike pa razlikovanje med sovražnikom in prijateljem. Janša je v skladu s to politično filozofijo zmeraj iskal – in tudi našel – sovražnike. Politike je zmeraj delil na tiste, ki so z njim in na tiste, ki so proti njemu. To so bili najprej zunanji sovražniki, za boj zoper katere se je šolal v času svojega študija obramboslovja na FSPN, nato resnični »zunanji« sovražnik v obliki JLA, nato pa so ti sovražniki postali razni preostanki nekdanjega sistema, tako kot jih je pač videl Janša – komunisti, ki jih je neuspešno poskusil lustrirati, rdeči tajkuni, izbrisani, pripadniki drugih narodov nekdanje Jugoslavije in na koncu celo pripadniki zveze borcev ter zaposleni v zveznih institucijah. Slovenska ombudsmanka ne razume, zakaj se je vlada s tako gorečnostjo spravila nad majhno skupinico sodržavljanov, nekoč zaposlenih v JLA, ki so kljub vsem popravkom zakona o stabilizaciji proračuna - še vedno diskriminirani. Odgovor je en sam – Janša se proti tem ljudem, civilistom, še 22 let po koncu vojne še vedno bori z vsemi sredstvi. Zanj je to totalna vojna. S to svojo logiko nediskriminatornih napadov na civiliste je Janša začel že takoj, ko se je vojna v Sloveniji končala in to z diskriminatorno interpretacijo Jazbinškovega stanovanjskega zakona, ki je družinam nekdanjih častnikov JLA prepovedoval odkup družbenih stanovanj. Ko sem o tem v Mladini pisal v začetku devetdesetih je takšno pisanje veljalo za dokaz »jugonostalgije« podpisanega, čeprav je bila kritika Janševega ravnanja podana zgolj zaradi obrambe temeljnih vrednost, v imenu katerih je nastala nova država – enakosti pred zakonom in spoštovanja vseh, ne glede na nacionalno poreklo ali kakršnokoli drugo posebnost. V začetku devetdesetih je večina medijev takšne Janšine izpade opazovala spravljivo, z nekakšnim razumevanjem in dobrohotnostjo. Pri tem pa mnogi niso opazili, da gre samo za prve simptome veliko hujših bolezenskih znakov ter da bo ta rak nacionalizma, nestrpnosti in šovinizma na koncu pokopal vso družbo. In točno to se je zgodilo. Dvajset let pozneje smo soočeni z Janšo, za katerega so vsi, ki niso z njim, izdajalci in inkvizicija. Protikorupcijska komisija, novinarji, soprog odvetnice, ki ga je več let branila in uspešno zastopala na sodiščih in celo njegovi lastni koalicijski partnerji – vsi so odpadniki in sovražniki, vsi neprestano kujejo zarote zoper njega, Janša pa vsem dokazuje, da lahko vlada tudi brez njih. Ali res ?

Vendar prav sedanji položaj, v katerem se je znašel Janša, tako do obisti razgalja temelje njegove politike, da je to kljub vsem težavam in visoki ceni, ki jo prinašajo nove volitve, v resnici neprecenljivo. Janša, ki ves čas trdi, da so zanj najpomembnejši »interesi države« sedaj pred vsemi državljani nazorno kaže, kako zelo mu je pomembno in sveto samo eno – njegova lastna oblast. Podpora večine ljudi v tej državi ga ne zanima, sam je povedal, da je zanj najpomembnejša samo podpora njegove stranke, bistveno bolj kot pa na primer »kanala A«. Ali pa kateregakoli medija, stranke ali kogarkoli drugega. Janša je imel ne nazadnje priložnost, da kljub poročilu protikorupcijske komisije mirno vlada še naprej, iz sence, z drugo osebo na mestu predsednika vlade, da še naprej ostane na čelu največje koalicijske stranke in ohrani to, kar mu je menda najbolj sveto – sedanjo koalicijo in stabilnost vlade. Toda ne. Janša soočen s to izbiro raje vztraja v nemogočem položaju, raje gleda, kako mu vlada razpada in se krčevito oklepa svojega vladarskega stolčka. Kaj nam s tem dokazuje ? Če je trdil, da mu je država vse, potem s tem jasno kaže, da je to velika laž. Država in njeni interesi za Janšo v resnici niso vse. So nič. Vse in nadvse je pomembno nekaj drugega – Janez Janša sam. Janez Janša in njegova oblast sta torej za predsednika vlade »über alles«. Čez vse drugo.

Le kako je mogoče, da smo prišli v takšen položaj ? Analiza tega, kako se je Janša, pronicljivi kritik koncepta SLO in DSZ, kot sem ga osebno spoznal pred četrt stoletja, spremenil v samopašnega in arogantnega samodržca bi zahtevala nek drug komentar. Na tem mestu lahko samo obžalujemo, da tisti, ki smo jih opozarjali na prve simptome Janšine iracionalnosti niso storili ničesar, da bi še pravočasno ustavili metastaziranje njegove zgrešene politične prakse. Dober del zapisanega pa ob tem, da ne bo pomote, velja tudi za drugega padlega politika, Zorana Jankovića.

Pričakovati, da bo Janša v sedanjem položaju storil karkoli v korist države je zato iluzorno. Protitankovske ovire ne delujejo več, Janševi ukazi končujejo v vetru. Keitel, Jodl, Krebs in Burgdorf  (Černač, Tanko, Grims in Matoz ) bodo ukaze vodje seveda izpolnjevali do konca, toda vsi razen vodje jasno vidimo, da je njegova vojna izgubljena. Prej kot Janša to spozna, bolje bo za vse nas. Na vseh drugih strankah je zato velika odgovornost – da stopijo skupaj, predlagajo drugega mandatarja ali pa čimprej spremenijo zakon o vladi in Sloveniji in Janši pomagajo iz bunkerja, v katerega se je zaprl odhajajoči slovenski predsednik vlade.

Terminal je pripravil Igor Mekina