Naslovi spletnih novic o uspehih gozdnih vrtcev, se berejo takole: “Prvi dan v vrtec v roza obleki, čez dva tedna pa že s polži in črvi v žepih!” in “Otroci svobodno tekajo v gozdnem vrtcu”. Ob naslovih se lahko sprašujemo, ali v vrtec v roza obleki prihajajo vzgojitelji ali otroci, lahko pa se, nekoliko bolj tehtno, vprašamo, ali je res, kar implicira naslov, da otroci v drugih oblikah predšolske vzgoje nimajo priložnosti tekati svobodno.

Gozdni vrtci so oblika predšolske vzgoje, pri kateri otroci velik del dneva, včasih pa ves dan, preživijo v gozdu ali v parku oziroma neki obliki narave, ki jim je na voljo. Otroci so stopljeni z naravo, jo spoznavajo, gradijo navdušenje in spoštovanje do naravnih pojavov.  Koncept prihaja iz temperaturno manj prijaznih delov Evrope, in tako imenovanim “naprednim idejam” bolj prijaznih delov Evrope. Gozdni vrtci so, kot gobe po dežju, začeli vznikati po Nemčiji in Danski v petdeseth letih prejšnjega stoletja, seme pa sta v vlažno in mrzlo zemljo zasadili socialistični politični aktivistki Rachel in Margaret MacMillan že pred drugo svetovno vojno.

Skupaj z razcvetom ideje o pomenu gozdne pedagogike, se razvijajo še druge ideje o vzgoji v zgodnjem otroštvu. Začne se poudarjati pomen “naravnega” otroštva, pri katerem je pomembno, da dopustimo otroku, da zgolj z raziskovanjem in opazovanjem okolice prihaja do spoznanj ter resnic o tem, kako delujejo narava, fizikalni in pravni zakoni, družba in človeštvo nasploh. Zgodi se vzgojna filozofija, pod imenom “free range vzgoja”, pri kateri starši izvajajo malo nadzora in vzgojnih dejavnosti nad otrokom in, kot pri naravni vzgoji, računajo na to, da bodo  otroci samostojno, glede na značilnosti starostnega obdobja, obvladali svoje delovanje v svetu. S porastom gozdnih šol pa se začne se opozarjati na nekatere, domnevno škodljive, učinke tradicionalne šole, spojene s sodobno družbo, na primer, porast pojavnosti sindroma pomanjkanja udejstvovanja v naravi, oziroma; nature deficit disorder. Do tega pripelje pretirano udejstvovanje v človeških institucijah.

Ob pregledu programov gozdne pedagogike, pisanih za tujino, se zdi, da se v sodobnosti gozdna pedagogika malo odmika od začetnih idej o tem, kakšni so pravi načini skrbi za otroka. Ob študiranju programov gozdne pedagogike lahko ugotovimo, da se fokus premika z vdružbljanja otroka s pomočjo narave, na drugo družbeno polje. Danes se gozdna pedagogika skozi poudarjanje trajnostnih oblik vzgoje in izbraževanja ter ekologije, vsaj v tujini bolj ukvarja z zdravljenjem in ohranjanjem planeta.

Ob pogledu programov gozdne pedagogike za domače polje, vidimo, da so tudi zastavljeni tako, da strokovne delavce pripravijo na to, da otrok spoznava in raziskuje naravo, pominjajo na pomen svobodnega gibanja na prostem, “ustvarjalnosti” in “aktivnega učenja”. Zapisi s spletne strani mreže gozdnih vrtcev in šol Slovenije, nas tudi opomnijo na to, da otroci potrebujejo gibanje v zdravih naravnih okoljih, ker lahko le tam s prijatelji gradijo, čutijo, doživljajo, se pri tem največ naučijo, njihove glave pa bodo boljše razmišljale. Avtorji omenjene spletne strani nas tudi podučijo, da bodo, citiram, “ekologijo, kotne funkcije, fotosintezo, števila, simetrijo, oblike in življenje nekoč razumeli prav zato, ker so se kot otroci igrali, odraščali in učili v naravnih okoljih”.

Koncept gozdne pedagogike deluje privlačno, tudi za avtorico tehle besed, saj potrka na čustva. Otroci naj se gibljejo samostojno in samostojno raziskujejo, uživajo v naravi, dihajo svež zrak, posvetujejo se kot otrok z otrokom, naj vendarle ne sedijo na riti, naj se gibajo in uživajo. Poleg idej o otroku se gozdna pedagogika eksplicitno spoji z idejami ekologije, varovanja in raziskovanja narave, ki se avtorici zdijo že same po sebi pozitivne. Ideje, ki ji propagira, so romantične in obujajo vtis, da je otroštvo posebno obdobje, ko moramo otroku le dopustiti, da se zraste s samim seboj in svojo resnično naravo.Tudi v drugih konceptualnih pogledih na otroka in obdobje predšolske vzgoje, je jasno, da gre za resnično pomembno obdobje, a ne iz striktno romantičnih razlogov, pač pa, ker je osnova za nadaljnje odraslo življenje.

Idej o tem, da je narava pomembna za otrokov razvoj, torej ne najdemo samo v konceptu gozdne pedagogike. Kljub temu, da je v zapisih, ki prikazujejo rednosti gozdne pedagogike, najti implicitni očitek programom javnih vzgojno izobraževalnih institucij, da se ne posvečajo dovolj raziskovanju naravi, zlahka ugotovimo, da to enostavno ni res.

Kurikulum za vrtce, ki je javno veljavni dokument, usmerja aktivnosti vzgojiteljev in vzgojiteljic v vrtcih. Aktivnosti so razporejene po področjiih in eno pomembnih področij je tudi narava. Kot navaja kurikulum, je, citiram, “narava posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno vključevanje v obdajajoče fizično in družbeno okolje, ter ustvarjanje zdravega in varnega življenjskega okolja in navad”. In, “poudarek je na pridobivanju izkušenj z živimi bitji, naravnimi pojavi in veselju v raziskovanju in odkrivanju”. Med primeri dejavnosti pa naletimo na prav tiste dejavnosti, ki sodijo v domeno “gozdnega vrtca”:, citiram “otrok biva v naravi, jo doživlja v različnih okoljih, dnevnih in letnih časih, vremenskih razmerah” konec citata. Otroci se spoznavajo z biološkimi prvinami naravnega okolja, ko se igrajo z različnimi predmeti živalskega, rastlinskega in neživega izvora, spoznava fizikalne prvine, ko se igra z vodo, presipava sipke snovi, opazuje spremembe vremena. Otroci se, glede na primere dejavnosti, predstavljene v Kurikulu, udejstvujejo tudi pri ločenem zbiranju odpadkov ali ponovni uporabi le-teh, recikliranju, pogovoru o posledicah kopičenja odpadkov za okolje in zdravje.

Torej, predlogov za spoznavanje pomena ekološke ozaveščenosti, raziskovanja narave, ugotavljanje povezave med otrokovim dobrim počutjem in udejstvovanjem v naravi, je v kurikulu toliko, da bi poslušalca prav gotovo zdolgočasili, če ga nismo že. Glede na to, da je primerov dejavnosti, pa tudi z naravoslovjem in ekologijo v kurikulu za vrtce toliko, se postavlja vprašanje, zakaj je pravzaprav potrebno razmišljati o uvajanju dodatnih pedagoških dejavnosti za vzgojitelje in vzgojiteljice. Takšni projekti lahko v javnosti  ustvarijo vtis, da je področje predšolske vzgoje nedodelano področje, podvrženo kapricam strokovnih delavcev, kar pa je daleč od resnice. Kurikul za vrtce je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah, predlogih in rešitvah, ki so uokvirile koncept predšolske vzgoje v vrtcih. Kurikul pomeni strokovno podlago za delo v vrtcih, za doseganje ustrezne ravni kakovosti predšolske vzgoje. Že sam obstoj in oblika kurikula za vrtce daje vtis, da med snovalci predšolske vzgoje obstaja zavedanje o vlogi predšolske vzgoje in izobraževanja za otrokovo nadaljnje življenje.

Dejavnosti, ki so predstavljene na spletni strani gozdnega vrtca in šol so dejavnosti, ki se smiselno povežejo s kurikulom za vrtce, ker iz kurikula verjetno tudi izhajajo. Opisi dejavnosti pričajo o tem, da gre za spoznavanje in skrb za okolje, spoznavanje živali, skrb za telo … Zalomi pa se pri utemeljitvi in izvedbi dejavnosti za osnovnošolce. Ti, ključni koncepti, ki spremljajo gozdno pedagogiko, so, kot je prej v članku že bilo nakazano, ideja o pomenu otrokovega “naravnega interesa” in “aktivnih učnih oblik”. Tudi na spletni strani Mreže gozdnih vrtcev in šol, v predalu idej, so med cilji projekta navedeni naslednji, ki lahko zmotno prepričujejo, da gre za domnevno boljše, na nek način višje oblike učenja. Ti cilji, so aktivnejše učenje, učenje v avtentičnem okolju, bolj zdrav način poučevanja, boljši rezultati ocenjevanja znanja pri matematiki in naravoslovju.

Gre za v pedagogiki že dolgo prisotne, progresivistične ideje o učenju, ki izhajajo iz dela in časa Herberta Spencerja. Ideje gredo z roko v roki z že prej omenjenimi predstavami o otroku kot naravnem bitju, ki najbolje uspeva sAmo in neovirano, ki kot roža raste k soncu, to pa je tudi edino, kar potrebuje za poln razcvet svojega človeškega potenciala. Sklada se še s prepričanjem, da otrokom najbolje ustreza nek naravni način učenja. V dvajsetem stoletju je progresivistično gibanje porabilo veliko časa in energije, da bi bilo učenje v šolah podobno spontanemu učenju doma in na ulicah, z vrstniki. A poskusi, da bi našli načine učenja brez napora, so se izjalovili.

“Aktivnejše učenje”, je finta in pedagoška floskula, s katero poskušamo na finto vreči sebe in poslušalce, ko jih prepričujemo, da se otroci naučijo več, če jih preprosto postavimo v pestro okolje, kjer so bolj aktivni. Ta aktivnost se pogosto pojmuje kot fizična, zunanje vidna aktivnost. Ampak, kot ve vsakdo, ki je že kadarkoli gledal dokumentarni film, vneto poslušal predavanje ali se poskušal prebiti skozi zapleteno literarno delo, zunanja aktivnot ni enaka “notrnji” aktivnosti možgana. Verjetno so zato študijske čitalnice zgrajene tako, da se človek lahko s telesom umiri, z umom pa giblje.

Ideja avtentičnega okolja je ta, da otroci, ki se igrajo v gozdu, hitreje, lažje, že skoraj kot po principu osmoze, sprejemajo in razumejo fizikalne, biološke, naravoslovne zakonitosti. Po tej analogiji je, če pretiravamo, vsak od tekačev, ki se znoji na Cankarjevem vrhu, arborist, saj teče skozi gozd, poln dreves; klimatolog, ker vendar teče ob različnem vremenu, ali pač ne, saj se gotovo spozna, kdaj je podnebje nenaklonjeno športu; fizioterapevt, saj se vendar redno giblje in pozna zakonitosti telesa … Otrokom svet posredujemo, ker ni samoumeven. Samo s tem, da v svetu obstajamo, ne razumemo vzvodov in zakonitosti.

Tudi drugi cilji in prepričanja se povezujejo s prepričanjem o aktivnega učenja. Vendar pa smo lahko prepričani, da otroci pri matematiki in naravoslovju ne bodo bolje ocenjeni samo zato, ker bodo del dneva preživeli v gozdu.  

Zdi se, da je gozdni vrtec, še bolj pa gozdna šola, le še en poskus v nizu poskusov uvajanja novopedagogik, ki se postavljajo v opozicijo tako imenovanim tradicionalnim pedagoškim prijemom. Torej - z novimi, prijaznimi prijemi, poskrbimo, da je otroku v šoli bolje. Je to samo še ena fama, gozdni vrtec kot način zmanjševanja ogljičnega odtisa? Starši, ki pripeljejo otroke z avtomobilom in, ko čakajo, da se otroci razpodijo po gozdu, pijejo eko-kavo iz eko-skodelic.

Ideja, da otrok preživi dan v gozdu je neverjetno privlačna, saj nam naslika podobo dotičnega otroka kot srečnega, sproščenega, met v mitično preteklost, kjer je vse bilo, kot bi na videz mora biti. A naj nas ta mitična podoba ne zavede - samo zato, ker se sliši lepo in romantično, ne pomeni, da je za otroka na dolgi rok dobro. Uveljavljanje načel ekologije, poznavanje naravoslovja in vcepljanje ljubezni do okolja so vse nujni cilji pedagogike. Ne pozabimo, so ta načela že upoštevana in, da se morajo glede na kurikul za vrcte smiselno izvajati med predšolskim in šolskim izobraževanjem.

Ne pozabimo tudi, da je čas, ko otrok hodi v vrtec čas, ko se skozi kakovostno predšolsko vzgojo otrok razvija na govornem, socialnem, gibalnem, področju tako intenzivno in pomembno, da je od tega obdobja pogosto odvisen otrokov nadaljnji uspeh pri šolanju. Vrtčevski kurikul so sestavili strokovnjaki z različnih področij, zato je ta gotovo strokovno utemeljen, vsebine in cilji pa pokrivajo prav vsa za otroka pomembna področja.

Seveda šolski sistem, tako na področju predšolskega, kot na področju obvezne vzgoje in izobraževanja ni brez napak, a sistem se ne popravlja skozi razdrobljeno, nepovezano spreminjanje in dodajanje vsebin, ampak s pomočjo dobro premišljenih in strokovno argumentiranih posegov.

Za naravo je Zala