Dobrodošli v oddaji Frequenza della scienza Znanstvene redakcije Radia Študent. Danes se bomo spopadli z enim manj znanih problemov modernega načina življenja - hormonskimi motilci. To so snovi, ki posegajo v delovanje hormonskega sistema. Njihova največja težava je, da so prisotni povsod ter se jim skoraj ne moremo izogniti. Za začetek se bomo seznanili z osnovnim delovanjem hormonskega sistema in nato predstavili položaj živih bitij ob izpostavljenosti hormonskim motilcem. Končali bomo s predlogi o tem, kako lahko vsak posameznik prispeva k izboljšanju te problematike.

 

Preden zabredemo v okolijsko problematiko hormonskih motilcev, se moramo seznaniti s človeškim hormonskim sistemom, prek katerega naše telo na prefinjen način uravnava raznovrstne procese in pomaga ohranjati nespremenjeno notranje okolje. Sestavljajo ga hormonalne žleze, ki v kri izločajo majhne količine kemijskih prenašalcev, imenovane hormoni. Ti po krvi potujejo do tarčnih celic, na katerih sprožijo točno določen odziv. Vežejo se na receptorje na celicah in sprožijo signalno pot, ki odziv ojača na podoben način, kot se denimo po vasi širijo govorice: ena molekula hormona poda navodilo enemu receptorju na celici, ta receptor pa navodilo poda naprej mnogim drugim molekulam znotraj celice. Tako se navodilo razširi po celotni celici. Pri steroidnih in ščitničnih hormonih je zgodba drugačna, in sicer za delovanje ne potrebujejo receptorja, temveč gredo sami v celico in izvedejo navodilo.

 

Narava navodila se razlikuje od hormona do hormona. Največkrat je to ukaz za izdelovanje beljakovine, ki poleg izvajanja ukaza onemogoči nastajanje novih hormonov. V nasprotju s prenosom informacij po živčnih celicah, ki traja nekaj milisekund, hormonski sistem deluje počasneje, lahko tudi več ur, toda zelo učinkovito.

 

Kot že rečeno, se preko kemijskih prenašalcev uravnavajo različni procesi. Hormoni, kot je melatonin, urejajo naš spalni cikel in razpoloženje, z nihanjem progesterona in estrogena se na primer ureja menstrualni cikel in spolni razvoj pri ženskah, z inzulinom in glukagonom pa se uravnava krvni sladkor.

 

Ta čudovit sistem je z evolucijo nastajal in se izboljševal milijone let. Kaj bi se pripetilo, če bi v ta do potankosti izdelan in učinkovit sistem uvedli nove igralce, ki bi bili podobni našim hormonom? Takšnih, ki bi jih oponašali ali  pa bi kako drugače spreminjali delovanje hormonskega sistema ljudi in živali? Dobrodošli v svetu hormonskih motilcev.

 

Poznamo več vrst hormonskih motilcev, ki jim s tujko pravimo endokrini disruptorji. Na hormonski sistem vplivajo na različne načine. Obstajajo takšni, ki v telesu posnemajo določen hormon, ali pa takšni, ki zavirajo delovanje naravno prisotnih hormonov. Drugi hormonski motilci vplivajo na izdelavo in predelavo hormonov v telesu ter tako spreminjajo njihove koncentracije.  Lahko pa prav tako spremenijo občutljivost telesa na hormone.

 

Vse to vodi v isti rezultat - moteno je delovanje sistemov, ki v našem telesu vzdržujejo ravnovesje, vplivajo pa tudi na telesni razvoj in delovanje razmnoževalnega sistema. Znane posledice delovanja teh motilcev so motnje v delovanju ščitnice, spremenjena presnova in povečana možnost za pridobitev prekomerne telesne teže. Povečajo pa lahko tudi tveganje za razvoj določenih vrst rakov, kot sta rak dojke in rak na prostati. Za povrh pa hormonski motilci negativno vplivajo še na plodnost tako pri moških kot pri ženskah. Poslušajmo, kaj nam o hormonskih motilcih in njihovem delovanju pove doktor Mihael Jožef Toman, raziskovalec s Katedre za ekologijo in varstvo okolja ter redni profesor na Biotehniški fakulteti.

 

IZJAVA

 

Da ne bomo mlatili prazne slame, se bomo v nadaljevanju posvetili konkretnim snovem, ki jih opredeljujemo kot motilce hormonskega sistema. Naj omenimo še, da je večino teh snovi ustvaril človek, zato govorimo o umetno ustvarjenih hormonskih motilcih. Mednje uvrščamo razne fungicide in snovi, ki se v farmaciji uporabljajo kot zdravila. Primer zdravila je denimo DES, ki se je v preteklosti uporabljal pri ženskah s prenizko ravnjo naravno prisotnega estrogena. V 70. letih prejšnjega tisočletja so ugotovili, da to zdravilo viša tveganje za razvoj redke oblike vaginalnega raka in ga tudi prepovedali. Ni presenetljivo, da hormonske motilce najdemo tudi v plastiki. Takšni so ftalati in bisfenol A, katerim se bomo posvetili pozneje v oddaji.

 

Znani endokrini motilci so tudi pesticidi, kot sta DDT in atrazin. Precej zloglasen je v 60. letih prejšnjega stoletja postal prav DDT, ki se kopiči v maščevju živali in ljudi. Pri ljudeh DDT vpliva na delovanje ščitnice, spolnih hormonov in inzulina, zelo znan pa je tudi učinek na ptice ujede. DDT je pri pticah povzročil tanjšanje jajčne lupine do te mere, da je beloglavemu orlu, ikoni Združenih držav Amerike, grozilo izumrtje. Na srečo orlov in ljudi so se ameriški zakonodajalci enkrat za spremembo podvizali in uporabo pesticida prepovedali. Sledile so prepovedi uporabe tudi drugje po svetu, toda vseeno je  DDT v nekaterih državah še vedno v uporabi.

 

Naj omenimo, da obstajajo tudi hormonski motilci naravnega izvora. Takšni so na primer živo srebro, svinec, težke kovine in pa fitoestrogeni, ki se naravno pojavljajo v rastlinski hrani. Težke kovine se nabirajo v telesu in posegajo v hormonski sistem. Kadmij denimo sproža zgodnjo puberteto in povzroča zgodnji porod. Najškodljivejši učinek živega srebra, arzena in svinca pa je zmanjšanje količine spermijev v semenski tekočini pri moških, torej neposredno zmanjšujejo plodnost. Čeprav pravimo, da so težke kovine naravnega izvora, jih ljudje v hrano dodajamo nenaravno, predvsem v obliki embalaž.

Na Radiu Študent smo o vseh okolijskih kontaminantih dobro osveščeni, zato vas med odmorom, ki sledi, ne bomo izpostavljali heavy metalu oziroma težkim kovinam.

 

Pozdravljeni, poslušate oddajo Frequenza della scienza na 89,3 MHz. Danes govorimo o hormonskih motilcih. Spoznali smo se že z delovanjem hormonskega sistema in izvedeli, kaj za vraga sploh so hormonski motilci. V nadaljevanju oddaje vam bomo predstavili še katerega od hormonskih motilcev, vam povedali, kako pridejo v naše telo in jih poskušali odstraniti iz našega okolja.

 

Prej smo med naravno prisotnimi hormonskimi motilci omenjali tudi fitoestrogene. To so hormoni, ki so naravno prisotni v rastlinah, zaradi vsebnosti le-teh pa je nečeden sloves na zahodni polobli pridobila soja. Zaradi lastnosti in zgradbe fitoestrogenov, naj bi namreč obstajala možnost, da delujejo škodljivo. Skrb o potencialnih negativnih učinkih fitoestrogenov narašča tudi zaradi tega, ker narašča število predelanih prehranskih izdelkov iz soje, kot so sojini proteini in prehranski dodatki ter formule za dojenčke na osnovi soje.

 

V bran tej nedolžni stročnici naj najprej omenimo, da je uživanje soje povezano s celo vrsto pozitivnih učinkov za zdravje - od zmanjšanega tveganja za srčnožilne bolezni do zmanjšanega tveganja za nastanek raka na debelem črevesju. Prav tako naj bi imeli tudi fitoestrogeni v soji pozitivne učinke na zdravje ljudi. V Vzhodni Aziji, kjer je uživanje soje veliko bolj razširjeno kot na zahodu, so študije prehrane ljudi ugotovile, da imajo populacije, ki zaužijejo več soje, zmanjšano tveganje za razvoj raka na dojkah in raka na prostati ter nižjo stopnjo osteoporoze. Poleg tega ženske iz teh populacij manj poročajo o simptomih menopavze, kot so denimo navali vročine. Te učinke druge študije pripisujejo prav fitoestrogenom. 

 

Nazadnje bi omenili še, da lahko tudi ženska hormonalna kontracepcijska sredstva uvrstimo med hormonske motilce, vendar je v tem primeru motnja delovanja hormonskega sistema želen učinek. Toda danes nas zanimajo hormonski motilci, ki smo jim izpostavljeni na dnevni ravni, ampak si tega ne bi želeli.

 

Sedaj, ko smo se malo bolje spoznali s snovmi, ki delujejo kot hormonski motilci, prisluhnimo še doktorju Mihaelu Jožefu Tomanu, ki nam pove, iz katerih virov v telo vnesemo največ teh snovi.

 

IZJAVA

 

Najbolj problematična je torej izpostavitev s hrano in vodo, saj se hormonski motilci nahajajo v plastičnih embalažah. Kot je omenil že doktor Toman, je najbolj zloglasen predstavnik hormonskih motilcev v plastiki, ki obdaja našo hrano, prav bisfenol A oziroma BPA. Ta se pogosto uporablja za izdelavo trše oblike plastike, iz katerih so narejene na primer prenosne posode za hrano, motoristične čelade in igrače. BPA vsebujejo tudi umetne plastične smole, s katerimi se prekrivajo notranjosti pločevink in konzerv, kar shranjeni pijači ali hrani podaljša rok trajanja.

 

BPA je hormonski motilec, ki v telesu posnema ženski spolni hormon estrogen, v preteklosti pa so ga znanstveniki in znanstvenice uporabljali celo kot nadomestek estrogena pri poskusih na živalih. Ko so v devetdesetih učinke te snovi podrobneje preučevali, so ugotovili, da imajo že manjše količine snovi negativne posledice na razmnoževanje in razvoj živali. Pri miših denimo BPA zmanjšuje število spermijev v semenski tekočini, napake pri razvoju jajčnih celic ter sproža zgodnjo puberteto. Podobne rezultate so zabeležili tudi pri primatih.

 

Molekule BPA so v plastiki medsebojno povezane in takrat za nas niso škodljive. Težava nastane, ko se sčasoma kemijske vezi med njimi prelomijo. To povzroči nastajanje manjših molekul, ki delujejo kot hormonski motilci. Ti delci iz embalaže prehajajo v okoliško hrano in pijačo. BPA je tako razširjen, da ima po podatkih raziskave iz leta 2008, 95 odstotkov ljudi iz ZDA in Japonske v urinu prisotno zaznavno količino substance.

 

Vir BPA je tudi termalni papir, ki se uporablja za račune. Ko se jih dotaknemo, BPA prehaja skozi kožo, prav tako pa ga v telo vnašamo z neumitimi rokami. Na računih je še posebej problematičen, saj je že prisoten v obliki, ki moti delovanje hormonalnega sistema. Izkazalo se je, da ta papir predstavlja drugi največji vir BPA za ljudi, takoj za konzervirano hrano.

 

Evropska agencija za varnost hrane ocenjuje, da je trenutna izpostavljenost ljudi bisfenolu A prenizka, da bi lahko negativno vplival na zdravje ljudi. Kljub domnevni neškodljivosti snovi je bil leta 2008 sprejet zakon, ki je prepovedal prodajo otroških stekleničk z vsebnostjo BPA. Žal je takšno vrsto plastike brez bisfenola A nemogoče proizvajati, zato so proizvajalci BPA preprosto zamenjali z drugimi bisofenoli, kot sta BPF in BPS. Novejše študije so odkrile, da imajo te analogne snovi v telesu podobne estrogene učinke kot bisfenol A.

 

Pozdravljeni na frekvenci 89,3 MHz, kjer smo sredi spoznavanja hormonskih motilcev in njihovega negativnega vpliva na zdravje ljudi. Vračamo se k hormonskim motilcem, prisotnih v plastičnih materialih, v nadaljevanju se bomo posvetili še ftalatom.

 

Ftalate, podobno kot že prej opisani BPA, najdemo v plastičnih igračah in plastičnih embalažah prehrambenih izdelkov. Sestavljajo tudi zunanjo plast tablet, ki jih jeste, nahajajo se v detergentih in kozmetiki, kot so parfumi, kreme za obraz, laki za nohte in mila. Trenutno so v tako široki uporabi, da se jim je praktično nemogoče izogniti. Pred njimi niso varni niti dojenčki, ki jih zaužijejo z materinim mlekom. Ftalati delujejo po principu “Ženski proti moškim.” Hormonom, seveda. V tej bitki zmagajo ženski hormoni, predvsem estrogen. Ftalatom se lahko zahvalimo za nepravilen razvoj testisov in številna obolenja rodil, vse od raka na modih do neplodnosti pri moških. Nekatere raziskovalne skupine so že poročale o povezavi med ftalati in spremembah v semenski tekočini.

 

Pravi izziv področja teh snovi je, da so v okolju največkrat prisotne v zelo nizkih koncentracijah. Količine so tako nizke, da jih današnji monitoring okolja včasih sploh ne zazna. Če so koncentracije tako nizke, zakaj so potem sploh pomembne? V jezerih je lahko koncentracija DDT pod enim delcem na milijardo in takrat ga zaznamo le s težavo. Toda alge, ki v jezeru rastejo, lahko vsebujejo tisočkrat več snovi. Živali, ki omenjene alge pojedo, bodo motilce kopičile v telesu in jih vsebovale vedno več. Tako se količina hormonskih motilcev veča, ko se premikamo po prehranski verigi navzgor, dokler v človeškem materinem mleku ne dosežemo tudi sto delcev na milijon. Za nekatere hormonske motilce so koncentracije lahko tudi nižje, toda, kot smo povedali že v začetku, hormoni učinkovito delujejo v nizkih koncentracijah in prav nič drugače ni z njihovimi motilci.

 

Dodaten izziv predstavlja njihova strukturna raznolikost, zaradi katere je težko določiti povezave med njimi in delovanjem v telesu. Pogosto se snovi med potovanjem po telesu spremenijo in včasih imajo vpliv šele v drugačni obliki, ki je lahko bolj nevarna od prvotne osnovne. Zaradi njihove raznolikosti zgolj z opazovanjem strukture ne moremo določiti, če je neka snov hormonski motilec. Njihova majhna masa nam preprečuje, da bi jih iz okolja učinkovito odstranjevali. Kaj se zgodi ob dolgotrajni izpostavljenosti manjšim koncentracijam teh snovi, nam bo povedal profesor Biotehniške fakultete, Mihael Jožef Toman.

 

IZJAVA

 

Posledice izpostavljenosti endokrinim motilcem so lahko bolj ali manj izrazite. Večji del znanja s tega področja smo pridobili s poskusi na celičnih kulturah, miših in podganah ter nekaterih vodnih živalih, kot so vodne bolhe ali cebrice. Te lahko izpostavimo točno določenim snovem in opazujemo, kaj se z njimi dogaja. Po izpostavitvi endokrinim motilcem lahko raziskovalci na različnih modelnih organizmih opazujejo prezgodnjo puberteto in spolni razvoj, porast tumorjev ter rahle spremembe barve organizmov.

 

IZJAVA

 

Rezultate raziskav delovanja hormonskih motilcev na živalih lahko do neke mere prenesemo na človeka. Največ prahu dviga dejstvo, da se z neplodnostjo srečuje vedno več parov. Mnogo več žensk se spopada z motnjami v ovulaciji, s težavami pri laktaciji ali hormonsko odvisnimi oblikami rakov, kot je rak na dojki, pri moških pa rak na prostati. Raziskovalne skupine, ki so spremljale zmanjšanje števila spermijev v semenski tekočini in proces razmnoževanja, so predvidele, da so za to krivi kontaminanti v okolju. Na žalost je praktično nemogoče določiti direktne povezave med takšnimi opazovanji in izpostavljenostjo omenjenim kemikalijam. Učinek hormonskih motilcev je največji, ko je telo v obdobju zarodka. Takrat telo še ni spolno zrelo, zato ne moremo določiti, kakšen je vpliv na razmnoževalno sposobnost kasneje v življenju. V kolikšni meri so to res posledice hormonskih motilcev, nam pojasni profesor Toman.

 

IZJAVA

 

Hormonski motilci so torej obširno in kompleksno področje, ki še zdaleč ni dokončno raziskano. Kljub temu se moramo s težavo soočiti, preden bo prepozno. Če lahko kaj storimo tudi sami, bomo izvedeli po premoru. Ostanite z nami na frekvenci znanosti.

 

Poslušate oddajo Frequenza della scienza, kjer se danes ukvarjamo s hormonskimi motilci. Povedali smo že, kaj so hormonski motilci in kako delujejo, nadaljevali pa bomo s problemi pri odstranjevanju teh snovi iz vode in okolja.

 

Dandanes v trgovinah najdemo raznorazne filtre vode, ki obljubljajo vodo brez teh snovi, vendar moramo do takšnih obljub ostati skeptični. Hormonski motilci so majhne in raznolike snovi, zato je izdelava filtrov primerno draga. Poleg tega s filtriranjem redko odstranimo prav vse delce, temveč zgolj znižamo njihovo koncentracijo. A prav tega si v našem primeru ne želimo, saj je učinek endokrinih motilcev pri nižjih koncentracijah pogosto še močnejši. Vprašanje, ki sledi, je seveda, zakaj so te snovi v naši hrani in vodi sploh prisotne. Naša odpadna voda se namreč na čistilnih napravah čisti, v kolikšni meri pa se te snovi res odstranijo? Več o tem nam pove doktor Toman.

 

IZJAVA

 

Doktor Toman torej predlaga, da zmanjšamo vnos škodljivih snovi v okolje, namesto da vlagamo v drage metode čiščenja odpadnih voda. Na individualni ravni se tem snovem najbolje izognemo, če se izogibamo predpakirani hrani, tudi konzervam in namesto pločevink in plastenk kupujemo steklenice. Uporabljamo lahko izdelke za osebno nego brez ftalatov in raznih konzervansov, po možnosti pa še brez plastičnih embalaž. Le tako lahko kot posamezniki zmanjšamo vpliv na okoljsko katastrofo.

 

Hormonski motilci so zanka, v katero smo se zapletli ljudje sami. Postati moramo bolj kritični do snovi ki jih vnašamo vase in v  okolje, predvsem pa bolj kritični do potrošniškega načina življenja, v katerega smo ujeti s kapitalizmom in korporacijami. Masovno proizvajanje nerazgradljive embalaže za enkratno potrošnjo ni le neekonomično, ampak povzroča obširno okoljsko škodo, med katerimi je vnašanje hormonskih motilcev le ena izmed mnogih posledic. Prepričani smo lahko, da se brez potiska v pravo smer ne bo nič spremenilo. Potrebujemo torej strožjo zakonodajo in v družbi širše prisoten občutek odgovornosti do okolja in navsezadnje sebe. To je naše maslo, iz te godlje se bomo morali izvleči sami.

 

Dragi poslušalci in cenjene poslušalke. Veseli nas, da ste se nam danes pridružili. Če ste pozorno poslušali, ste se lahko poučili o delovanju hormonskega sistema in kako naše telo s hormonskimi motilci zmedemo, lahko pa povzročimo tudi hujše tegobe, kot so neplodnost, tumor ali rak. Izvedeli smo, da slogan “vklopi razum, zahtevaj račun” zaradi prisotnosti BPA ni vedno optimalna računica, sicer pa največ motilcev v telo pridobimo z vodo in hrano. Spoznali smo, da je največja težava to, da se snovi, ki vsebujejo hormonske motilce, sploh izdelujejo, saj je prehajanje teh snovi v okolje neizogibno. Četudi bi bilo treba v prvi vrsti pritisniti na proizvajalce takšnih in drugačnih embalaž ter drugih onesnaževalcev okolja, pa lahko nekaj spremenimo tudi pri sebi. To lahko storimo s preudarnim življenjem in seveda s poslušanjem Radia Študent.

 

Oddajo sta pripravili Kaja in vajenka Živa, ki sporočata, da od sedaj naprej pivo pijeta le še iz stekenic.

 

Oddajo sva s papirja brez BPA brala AMG in Lovro.

 

Urednikoval je Arne.

 

Tehniciral je Linč.