Za uvod v komentar znanstvene redakcije o zeleni tranziciji preberimo definicijo evropskega zelenega dogovora s spletne strani Evropske komisije. Citiramo. Evropski zeleni dogovor je nova evropska strategija za rast, ki bo Unijo preoblikovala v sodobno, z viri gospodarno in konkurenčno gospodarstvo. Konec citata.

Zelena tranzicija je v zadnjem desetletju postala ena od pomiritvenih manter, ki jih je evropska birokracija posedla v malodane vsako dnevno sobo po stari celini. Po mnenju Evropske unije je ne samo možna, ampak je celo v polnem teku. Razvijajo se zelene tehnologije za zelene tovarne, zelene izzive pa moramo razumeti kot zelene priložnosti, s katerimi bomo zagotovili zelene zaposlitve. V današnjem komentarju bomo s primerom evropskega zelenega ekstraktivizma in litija razmišljale, ali se tranzicija v zeleni kapitalizem zares dogaja in v kolikšni meri naslavlja planetarne potrebe po razogljičenju.

Izraz energetska tranzicija je nastal med naftno krizo v 70. letih kot industrijski slogan. Promoviral je idejo, da je prehod z enega osrednjega energenta na drugega mogoč v sklopu kapitalističnih inovacij. Tehnološki napredek industrijskih revolucij je že dvakrat omogočil, da smo v relativno kratkem času presedlali z lesa na premog, kasneje pa s premoga na nafto in tako izboljšali naša življenja. Med naftno krizo v 70. letih je energetska tranzicija stopila v ospredje, ker so velika gospodarstva morala promovirati odmik od dragih fosilnih goriv k stabilnejšim alternativam, kot je jedrska energija. 

Tehnološke inovacije pa ne sledijo logiki tranzicije in manjšanja porabe energentov. Prihod vsakega novega energenta je zgolj omogočil razvoj industrijskih procesov ter nove načine pridobivanja energije, ki pred tem niso bili ekonomični ali sploh fizično mogoči. Poglejmo si primer zemeljskega plina. Nobeden vir energije pred ali po zemeljskem plinu ni omogočal industrijskih procesov pri temperaturi nad 2500 stopinjami Celzija. Zmotno je torej misliti, da novi energent nadomesti prejšnjega ali pa da ga nadomesti v bistveni meri. Nobeden od obnovljivih virov energije nam recimo ne more zagotoviti toliko toplote za proizvodnjo jekla, cementa, stekla ali gnojil kot gorenje fosilnih goriv. Zaradi tega sta tudi proizvodnja in poraba fosilnih goriv po svetu še vedno v porastu.

Zanesljivost fosilnih goriv pozna tudi industrija predelave litija. V preteklih mesecih je pri nas odmevala zgodba odpiranja rudnika litija na avstrijskem Koroškem v bližini kraja Volšperk, nedaleč od državne meje s Slovenijo. Pred začetkom imperialistične vojne v Ukrajini, ko je bil ruski plin poceni, je Avstrija načrtovala predelavo te rude celo v lastni državi. To bi zahtevalo postavitev predelovalnega obrata s pečmi na zemeljski plin, kar je skoraj čez noč postalo neekonomično. Novi načrt predvideva, da bi rudo pošiljali v Saudovo Arabijo, kjer je poceni fosilne elektrike na pretek, od tam pa bi se obdelan litij vračal evropskim proizvajalcem avtomobilov.

Čeprav sta v določeni meri tudi politika in gospodarstvo prepoznala nujnost in etičnost okoljevarstva, se zeleno tranzicijo danes prosto instrumentalizira za potrebe kapitala in rasti. To, da gre za dve nezdružljivi logiki akumulacije in omejevanja, je jasno. Eden od načinov, kako se kapital akumulira kljub zahtevam po omejevanju, je individualizacija ukrepov za omejevanje segrevanja na račun potrošnika, tudi preko plačevanja ogljičnih carin. Drugi primer je etična potrošnja, ki je industrijo zgolj prisilila v snovanje nebroja tehnik zelenega zavajanja oziroma greenwashinga, s katerimi lahko preložijo krivdo na druge. Poglejmo si, kako zavajanje poteka v rudarstvu.

Na individualni ravni se kot intuitivna rešitev za prispevek k reševanju podnebnih sprememb pojavlja menjava avtomobila z motorjem na notranje izgorevanje za električni avtomobil, ki med uporabo neposredno ne izpušča nobenih toplogrednih plinov. Za električne avtomobile so že desetletje standardna zahteva litijeve baterije. Povprečen električni avtomobil in njegovi pripadajoči deli vsebujejo približno 40 kilogramov litija, poleg tega tudi kopico drugih redkih kovin, denimo nikelj in kobalt. Za proizvodnjo zgolj ene litijeve baterije pa v atmosfero poženemo ekvivalent 35.000 kilometrom vožnje v avtomobilu z motorjem na notranje izgorevanje.

Večina litija, tudi tega, ki ga danes uporabljamo znotraj Evropske unije, je izkopana v Avstraliji ali v Južni Ameriki na območju litijevega trikotnika, skoraj dve tretjini ga predeluje Kitajska. V želji po večji samooskrbnosti oziroma v izogib odvisnosti zgolj od nekaj držav se je Evropska unija s sprejetjem Akta o kritičnih surovinah usmerila v odpiranje novih rudnikov na evropskih tleh. Tako naj bi do leta 2030 vsaj 10 odstotkov litija na evropskem trgu prihajalo iz domačih rudnikov. Akt o kritičnih surovinah je dodatno spodbudil podjetja, kot sta Savannah Resources in European Lithium, da hitro začnejo z izkopavanji na Portugalskem in v Avstriji.

Evropska unija v želji po izkopavanju na lastnih tleh posega tudi preko svojih meja. Priča smo na primer boju med množico naravovarstvenih organizacij in prebivalcev doline Jadar na eni ter srbsko vlado z rudarsko multinacionalko Rio Tinto na drugi strani. Skozi leta je rudnik litija v Jadarju za Srbijo celo postal neuradna vstopna točka v EU – srbska oblast in Evropa sta torej pripravljeni žrtvovati dolino in njene prebivalce za nekaj milijonov ton litija ter večjo odvisnost države od evrokapitala. 

Za predstavo naj navedemo, da iz količine litija, ki ga bodo predvidoma izkopali v Jadarju, lahko izdelamo okoli 10 do 20 milijonov električnih vozil. V letu 2023 je bilo na novo registriranih dobra dva milijona vozil, torej bi, če bi ves litij porabili za električne avtomobile, zaloga iz tega rudnika zdržala zgolj nekaj let. Ob navedenih številkah postane jasno, da rudnik v Srbiji ni nikakršen ključ do zelene Evrope, temveč golo politično orodje, ki vodi v kratkotrajni dobiček multinacionalke.

Vzpostavljanje alternativnih načinov pridobivanja energije in transporta se vsepovsod kiti z nazivom zelen kot okolju prijazen: v primeru izkopavanja redkih kovin je tu na mestu izraz zeleni ekstraktivizem. To je izraz, ustvarjen v kontekstu zelenega prehoda in pomeni za zeleni prehod nujno oziroma kar imanentno izkopavanje rudnin. V tem ideološkem okviru lahko vsako zavračanje rudarjenja označimo kot upiranje zelenemu prehodu, nazadnjaško in skregano z logiko okoljevarstva. Postopke pridobivanja in predelave surovin povečini poganjajo konvencionalne oblike energije, zaloge litija pa še zdaleč niso neomejene.

Ena pomembnejših rešitev krize toplogrednih plinov so obnovljivi viri energije: veter, voda, sonce. Evropska statistika zadnjih let tudi kaže, da bo Uniji uspelo dobršni del elektrike ozeleniti in celo zmanjšati porabo elektrike v skladu s časovnico zelenega dogovora. Grafi pa so preveč enostavni, da bi pojasnili celotno ozadje zelene tranzicije. Večji del upadanja porabe namreč pripisujemo deindustrializaciji in preseljevanju dejavnosti iz Evrope. Obnovljivi viri razen jedrske energije tudi ne zagotavljajo dovolj zanesljive energije za poganjanje nekaterih intenzivnih industrij. Celokupna raba fosilnih goriv se torej ne zmanjšuje, po enostavni neokolonialni gesti se zgolj pretoči na periferijo, kjer lahko zahodne ekonomske elite še naprej žanjejo dobičke.

Porast zahtev po litiju se bo v prihodnjih letih nadaljeval in tudi zasebnega avtomobilstva kmalu ne bomo porazili. Projekcije kažejo, da bo skoraj 90 odstotkov nakopanega litija do 2050 namenjenega vozilom. Ta trend spodbujajo rekordno nizke cene litija pri 10 evrih na kilogram litija in odpiranje novih rudnikov po svetu, pa tudi konkurenca na trgu električnih avtomobilov. Čeprav nekateri proizvajalci že resno razmišljajo o uvajanju denimo natrijevih baterij, ki so z vidika rudarjenja veliko manj sporne, nizke cene litija vse prej kot spodbujajo razvoj in implementacijo alternativ na nivoju industrij.

Litijeve baterije so zgolj eno izmed kolesc veliko kompleksnejšega stroja zelene tranzicije, od koder jih ne moremo odstraniti in proučiti izolirano. Pozornost je morda vredno usmeriti tudi v izgradnjo infrastrukture za reciklažo materialov, ki zaenkrat ostaja le teoretična. Poraba energije se veča, novih donosnih rudnikov pa ne bomo zlahka odpirali, tudi zaradi vse bolj pogostih in upravičenih pomislekov lokalnega prebivalstva. 

Komentirala sta Boža in LukaS.