Not Two, 2014

Do nedavnega smo se lahko nadejali rednih izdaj izbranih koncertnih večerov ljubljanskega jazz festivala v katalogu založbe Clean Feed, s čimer sta pravzaprav obe instituciji zaznamovali določeno prelomnico v svojem delovanju. Posnetek, ki ga poslušamo nocoj, ni plod tega dogovora, a je za nas vseeno lahko zanimiv z dveh plati – kot del festivalske izkušnje, in seveda vsebinsko, kot del diskografije tria Side A. Sam posnetek pa je dovolj izčiščene kvalitete, da nam v njem ni treba iskati več 'živosti' in neposrednosti, kolikor jo je trio položil v svojo glasbo že v izhodišču.

Glede prve plati moramo priznati določeno zmedo. Pišoči se na svoj spomin koncerta ne more zanašati, kar o samem koncertu še ne pove kaj dosti. Na ovitku pa sta navedena dva datuma, četudi je zasedba na festivalu igrala le en večer. To pa ne velja tudi za bobnarja Chada Taylorja in saksofonista Kena Vandermarka, ki sta si del festivala rade volje tudi ogledala in v neki drugi zasedbi tam zaigrala večer poprej. Te zmede ne bomo razrešili, ostane pa zapisano poročilo kolega pisca, ki je ravno pričujoči nastop zasedbe Side A označil za enega boljših svojega večera kot tudi glede na druge nastope omenjenih na istem festivalu. 

Posnetek njihovega ljubljanskega nastopa je že druga izdaja tria Side A, prvenec je v eminentnih terminih tega radia izostal. S svojim komponiranim pristopom, ki ima bolj kot brzdanje intenco iskanja najboljšega, kar lahko neka zasedba spravi iz sebe, bi Side A površno sicer lahko postavili ob bok drugim Vandermarkovim bendom, a s to poglavitno pripombo, da trio ni zasedba enega od svojih članov. Zato najbrž velja opazka prej omenjenega recenzenta, da raznolikosti članov tria ustreza tudi raznolikost njihovega materiala. 

V triu poleg Chada Taylorja in Kena Vandermarka, ki sta kolikor je piscu znano, ostala večji del svojega glasbenega snovanja na ločenih poteh, nastopa še pianist Håvard Wiik, ki z Vandermarkom sicer že tvori trio Freefall. Sicer pa v triu pod izmeničnim vodstvom vsakega njegovih članov ti kot igralci nastopijo v različnih vlogah, izogibajoč se goli kombinatoriki različnih solistov ali parov. 

Demonstrativno so Side A koncert otvorili z udarnim posvetilom Manu Rayu, ki se v drncu k minimalistični tritonski temi in njeni variaciji vrača le zato, da bi se od nje zagnal v prosti tek višjih registrov. Če se tu vsak član nekako predstavi v prostem teku, pa na primer že nekaj komadov kasneje pianista slišimo že v precej drugačni, virtuozni drži sicer nalomljenega komada 29. Abstraktna igra tria, ki tako med brzenjem kot bolj zasanjanimi kompozicijami ohranja nepredvidljivost posameznih prispevkov, zadobi všečnejšo podobo šele nekako v drugem delu, ko se s komadom Virano in še enkrat ob zaključku špila premakne v bolj ritmizirano, melodično prepoznavnejšo in tudi že plesno igro. A sicer so tovrstni premiki, ki bi jih lahko prepoznali še več, le splošne usmeritve posameznih kompozicij, pri čemer nas nenazadnje najbolj zanimajo tisti momenti, kjer se trio na golo formalno raznolikost noče zanesti. Posnetek In the Abstract brez večjega preloma znotraj novejšega jazza prinaša dovolj obojega: formalne nastavke, ki omogočajo različne orientacije igre skozi celoten koncert, kot tudi svobodnejše interpretacije, ki so tu okleščene najbolj standardnih prijemov tema – impro – tema.