Osmo/za, Ljubljana, 28. 2. 2023

Še preden so se Rdeče Zore v polnosti prelile čez kotlinsko meglo, je izza megle pokukal predfestivalski dogodek Relativna tišina ob zori v sodelovanju s ciklom FriFormA\V Kulturnega umetniškega društva Mreža oziroma KUD Mreža. Multidisciplinarni performans treh eksperimentalnih umetnic se je premierno zgodil že davnega decembra leta 2021 v prostorih Cirkulacije2 in se sedaj drugič predstavil v torek zvečer v sklopu kvirovsko-feminističnega festivala Rdeče Zore. 

Odpravili smo se čez turobno sivino in prometni trušč Bavarskega dvora v prostore Osmo/ze, v katerih se je v intimno atmosfero, naravno za ta prostor, zgužvalo čezkapacitetno število navdušenk eksperimentalnih zvočenj. Občestvo je poleg stolov zavzelo tudi tla in medstolne prehode, frontalno pa so bile ob mizi posedene glasbenica beepblip, vokalistka Tisa Neža Herlec in vizualna umetnica Lina Rica. Vsi skupaj pa smo bili prostorsko zamejeni z oktafonično postavitvijo zvočnikov. Multidisciplinarni performans je bil sestavljen iz štirih osnovnih komponent: zvoka, glasu, slike in ideje, ki so vezale ustvarjalke med seboj in njih z nami. Najprej se bomo osredotočili na idejo, ki bo pomagala razumeti vloge nastopajočih umetnic. 

Osrednja tematika je bila tišina. Vendar ne absolutna tišina kot nezvočna situacija, saj bi jim to gotovo spodletelo, ker bi zvoke proizvajale udeleženke z majhnimi premiki, posedanjem na stolih in vzdihi, pa še kaj. Raziskovale in ponazorile so ta spodrs, torej iz česa je sestavljena tišina, ki je zaznana v dejanskem prostoru in času – proizvajale so zvoke nižjih frekvenc, monotonih in daljših sekvenc, brnenj, hreščanj, šumov in piskov, ki sestavljajo našo percepcijo tišine.

Ta tišina je bila sicer precej glasna in večplastna, pri čemer je za prelivanje zvočnih krajin skrbela Ida Hiršenfelder oziroma beepblip, ki je uporabljala ter modulirala dejanske zvočne posnetke iz jame in brezodmevne komore, da bi čim bolj poglobila razumevanje raznovrstnih komponent tišine. Terenskim posnetkom je pridružila še glas Tise Neže Herlec, eksperimentalne improvizacijske vokalistke novega vala sodobne kompozicije. Herlec je z minimalističnimi vokalnimi vložki petja, izdihov in drugih vokalnih oblik dodala konceptu tišine še njegovo utelešenje. V neskladno usklajeni ritem beepblip in Herlec pa je Lina Rica vlivala vizualne podobe, ki so prav tako izhajale iz določene vizualne motivike raznih tišin, kot sta na primer bel šum na pokvarjeni televiziji in črna gmota, ki se preriva skozi senzorično saturirano krajino. Na eni strani je bila umirjena, konstantnejša in bolj monotona zvočnost, ki jo je Lina Rica interpretirala v hitro migetajoče, utripajoče in pravzaprav že hipnotične animacijske podobe. Popolna preplavitev naših čutil nas je peljala v subjektivizirana potovanja lebdečih misli, ki so se, vsaj recenzentki, na določenih trenutkih uspele že skoraj meditativno ustaviti in se prepustiti le izkušnji sami. Ob tem pa je nekako nepravično ločeno opisovati aspekt vsake individualne umetnice, saj so se njihovi posamični elementi holistično spojili v novo celoto. Njihova dedukcija izpusti samo bistvo doživetega.

Zasanjano, upočasnjeno in umirjeno možgansko delovanje je prekinil konec performansa, ki pa se mu je resnično prehitro pridružil vklop belih in ostrih stropnih luči. Oslepil nas je s pogledom na soposlušalke in nas prisilil v prezgodnjo vrnitev v socialne interakcije. Časa, da se nam izgradi izkustvena usedlina, nam na žalost niso dali, kar je onemogočilo nežen comedown hipnotične izkušnje.

Dogodek Relativna tišina ob zori nas je popeljal skozi modulacije in variacije tistih zvokov tišine, od katerih pogosto bežimo. Monotoni šum, pisk in hrešč niso dovolj stimulativni dražljaji, da bi nas dopaminsko zadovoljili. V urbanih okoljih in zaradi pametnih naprav imamo ves čas na dosegu ta dopaminski fiks nasičenih informacij eksternega okolja – barv, melodij, hrupa in govorjenja in tako dalje, ki preglasijo tako tiste subtilne, tihe zvočne vibracije kot tudi naše lastne, notranje. Tudi ta avdiovizualni koncept ni bil pomiritven in senzorično blagodejen sam po sebi, temveč je predstavljal nasičenost z nenasičenimi elementi. Lina Rica, beepblip in Tisa Neža Herlec so brezhibno spojile lastne interpretacije v sinergično celoto, ki je predstavila tako kritično idejo kot tudi poglobljeno raziskovanje odnosov med zvokom, tišino, njihovimi podobami ter interakcijami.

Odsek s premiere v Cirkulaciji 2, december 2021: