Ment, 3. dan
Več lokacij, Ljubljana, 20. 2. 2026
S to RŠ recenzijo vstopamo v tretji dan programa letošnjega festivala Ment, v festivalski dan, ki vsako leto zajame kar največje število različnih prizorišč po Ljubljani. Naša recenzentska odisejada se je začela v kapeli sv. Jurija na Ljubljanskem gradu, ki je kot sardine v konzervi stisnila gručo zgodnjih nadobudnežev, da bi ujeli samosvoj vokal Irene Tomažin. Tomažin se nam je pridružila v tandemu z glasbenikoma, ki sta sodelovala tudi pri snovanju albuma; Andražem Mazijem s kitaro, chaturanguijem in klaviaturami ter Samom Kutinom s hurdy-gurdyjem, bobni in setom drugih manjših naredi sam inštrumentalij. Trio se je inovativno lotil izvedbe albuma Še ena igra solz, ki je v živo zazvenel v drugačnih, preprostejših barvah. Seveda smo v več trenutkih pogrešali vokalne harmonije in eksperimentacije, ki so integralen del studijskega posnetka, toda v živem nastopu so inštrumenti dobili glasu enakovrednejšo funkcijo in prevzeli veliko teže, ki jo je prej nosil glas Tomažin. Z odmevajočo kvaliteto majhnega prostora kapele je aranžma torej učinkovito zaživel v živi izvedbi. Ob tem ne moremo zaobiti omembe posebne specifike, ki jo nosijo živi nastopi Irene Tomažin. Zdi se namreč, da njeno telo na odru iskreno korespondira s premiki njenega glasu. Odskoki, tresljaji, zamahi – vse izgleda kot plod tiste prave telesne intuicije, ki ne izhaja iz prekomernega premisleka. Spremljanje njenih nastopov je za gledalca in poslušalca zato toliko zanimivejše in tudi njega na novo usidra v občutenje lastnega telesa.
V Hribarjevi dvorani, nekaj nivojev stopnic višje, je večer nadaljevala domača eksperimentalna zasedba Sujevera. Dvorano so glasbeniki zavzeli s postavitvijo v njeno sredino, kar je prisostvovanju koncertu vlilo veliko bolj ritualen občutek, kljub prostemu toku prihodov in odhodov obiskovalcev pa se je pozornost lažje zadržala v prostoru. Prenosnik, elektronska harfa, niz majhnih naključno najdenih predmetov. Škatla shruti, s katero je Nina Rosenbluth Orlić zaokrožila po prostoru, jo med hojo odpirala in zapirala. Katera dejanja glasbenikov bo ujelo naše oko, je bila prva stvar, predpostavljena z našo umestitvijo v prostor, hkrati pa je tudi zvok postal bolj specifična osebna izkušnja, odvisna od postavitve gledalca. Zvok pred nami je bil razplasten, poln svežih struktur, predvsem pa se je zdelo, da ga zasedba nikoli ni izpustila z vajeti. Pognala ga je v kas, v galop, nato nazaj v drnec, v pravih trenutkih pa tudi na hitro povlekla za uzdo in ga pripeljala do dokončnega mirovanja.
Po razpustitvi te razvejane mase zvoka zasedbe Sujevera se je težišče dvorane ponovno premaknilo k odru. Publika se je v naslednjih petnajstih minutah v dvorano vsula kot visok bučeč val. Ljubljanska publika je očitno seznanjena s perkusionistko Valentino Magaletti in jo je tudi nestrpno pričakovala. Nekateri obiskovalci so jo ujeli že oktobra 2025 v Cukrarni na festivalu Indigo v duu s producentko Nídio, drugi letos na Mentu, le dan prej v Kinu Šiška kot del zasedbe Holy Tongue, spet tretji jo poznajo kot del britanskega tria Moin, ki je bil sprva prav tako napovedan za letošnji Ment. Nekateri obiskovalci pa so zgolj sledili svojim prijateljem ali skupinskemu nagonu v široko ustje dvorane. Magaletti je, kot je v recenziji njenega najnovejšega eksperimentalnega sodelovanja opozoril tudi kolega Žiga Pucelj, hiperproduktivna in preplavljena z maso projektov, ki jih bolj ali manj uspešno drži v ravnotežju. Pred začetkom njenega nastopa se je tako porajala skrb, da bomo morda priča rutiniranemu nastopu preizčrpane ustvarjalke.
Toda Magaletti se je v prvih minutah urno lotila upravičevanja polne dvorane. Sklonjena na robu odra se je začela igrati z zvenom činele tako, da je nastali zvok spominjal na drsenje peska med prsti. Sledilo je poigravanje s pedali. Premik na prvi set perkusij. Na drugi. Na tretji. Nazaj na drugi. Vsi premiki in spremembe so v sebi nosili težo premisleka. Palčka je za trenutek obvisela zgolj v dotiku s činelo, preden se je bobnarka ponovno premaknila na ksilofon. Mojstrstvo nastopajoče se je izrisalo v občutku, da ni več važno, kakšno perkusijo ali zgolj običajen predmet postavimo prednjo, izcimil se bo kompleksen, morda tudi distorziran, nenavaden ali nenaraven, toda ritmičen in priljuden zvok.
Tristwch y Fenywod je čarovniški trio, ki se nam je predstavil naslednji. Glasbenice v osnovi ustvarjajo precej preprost zvok z enostavno in trans vzbujajočo, ponavljajočo se linijo na bobnih in kitari, čez katero je plasiran z efekti raztopljen vokal, podprt z zvenom ruskih citer. Zven valižanskega jezika in tekstura opisanega zvoka sta nas zapeljala v mračnjaško pravljico za odrasle. Kot bi se pred nami odprl poseben časovno-prostorski žep, temnozeleni gozdovi in vijolično večerno nebo, ki jih slutimo v barvah, v katere so odete nastopajoče. Glasbenice so svoj svet razprle kljub temu ali pa morebiti predvsem zato, ker so se med koncertom vseskozi osredotočale zgolj ena na drugo. Izjema so bili trenutki, ko so reševale zaplete z basom in na publiko naslovile opravičilo, sicer pa niso pojasnjevale ničesar in poglede raje usmerile v mrtve točke na tleh in nad našimi glavami. Gledalec je tako v njihov kozmos vpadel nekako voajersko in mu je zato morda posvetil več osredotočene pozornosti.
Z Ljubljanskega gradu smo fokalizacijo premaknili v Menzo pri koritu, na z obiskovalci vrvečo Metelkovo. Petnajst čez enajsto večerno smo na odru Menze ujeli francoski sestav Brama, psihedelijo z lokalnim folk kontekstom. Brama se je izkazala za plesno uspešnico s funkom in gruvom, podkrepljenim z že drugim hurdy-gurdyjem petkovega večera. Ni kaj, hipsterija je dosegla ničto točko, smo si mislili, ko je nad migajočimi glavami v nas žarel raznobarven aranžma pisanih majic in so naša ušesa raztegovale kitarske solaže, iz katerih sta polzela efekta fuzz in wah. Zabavno, toda kičasto. Nadrilano, a nekako ponovljivo in brezosebno.
Morda smo do zasedbe tudi malce prestrogi zaradi fenomena, ki jo je na odru nasledil in ki sliši na ime Julián Mayorga. Mayorgo bi v prvem planu pravzaprav morali opisati kot nastopača prave sorte, kot pojavo s platinasto posvetljenimi lasmi, pisanim suknjičem, brezglavo kitaro in drugim parom plišastih rok, lutkarsko vodenim z njegovimi pravimi rokami. Zdi se, da je kolumbijski ustvarjalec pograbil latinskoameriško cumbio, jo zabrisal ob set efektov, vklopil snemanje in predvajanje na svojem looperju, in voilá, večerja je postrežena in potresena s konfeti, ki jih perfomer tu in tam čudežno povleče iz svojega rokava. V njegovem šarmu je posebej pomembna prav vloga zabavljača, ki jo igra za publiko, podprta z ljudsko dostopnimi, a dodelanimi komadi, prežetimi z južnoameriškim literarnim nadrealizmom. Jezus dvanajst apostolov zvleče gledat, kako duša zapušča telo mrtvega psa, velika podgana pa na nebu gloda kosti bogatašev, chak chak chak chak. Julián Mayorga je človek za nas.
Po tem nadrealističnem setu smo za konec petkovega večera na Mentu zavili še po bero domače elektronike v klub Gromka. Zajeli so nas Kathron in njeni techno odmevi, podprti s prelivajočimi se vizualijami, skladnimi z glasbo. Beseda, ki bi najbolje opisala njen set, je kljub hladnim pulzom tehnaže izraz fluidnost. Med kvalitetami zvoka ni bilo nobenih neuspešno plasiranih preskokov iz točke A v točko B, gradnje in razgradnje so se sklenile brezšivno in tako so se tudi od dneva in tuhtanja med koncerti prenapolnjeni možgani hvaležno sprehodili na pašo.
Sledil je dvojec Swai, prav tako tehnaški del založbe Clockwork Voltage, ki je lani na sceno stopil z ortodoksno neortodoksnim prvencem V drevo, s klasično oldschool tehnažo in hkrati usklajevanjem tega zvoka z zvenom poezije Ane Pepelnik. Gre za preobrazbo pesniške zbirke v obliko albuma, čeprav ni zares to. Je predvsem iskanje prave uskladitve med intenzivnim zvočenjem in poezijo, ki se je izkazalo za zelo plodovito. Tokrat smo v Gromki Shekuzo in Beatmytha ujeli brez govorjene besede, zato je njun zven ostal zgolj klasičen. V tem primeru se je to na koncu prepotenega večera izkazalo za pravo odločitev. Techno lahko onkraj prepoznavne plesne funkcije služi koncepciji raznolikih studijskih izdaj, a smo bili v danem trenutku vendarle v klubu in hvaležni, da smo se za sklep večera lahko še malo naplesali.
Tretji dan Menta je ponudil zvrhan pehar poslastic in nas nasitene poslal domov. Mlada ekipa festivala že več kot desetletje izkazuje močan čut za prepoznavanje točk, ki so na sceni v danem letu v pravem zaletu, da jih umestitev na festival lahko potisne še dlje, toda letos je zares uspela na program uvrstiti pravi niz bengerjev. Pri tem se zdi še posebej pomembno izpostaviti, da veliko število ustvarjalcev ekipa rekrutira iz domačih vrst in s tem umetnikom pomaga dvoplastno. Ker festivalu Ment ljubljanska publika očitno zdaj že zaupa in se vsako leto zvesto drajsa po festivalskih lokacijah, bodo slovenski ustvarjalci na festivalu zagotovo razširili prepoznavnost na domači sceni, po drugi strani pa bodo vstopili v krogotok morebitnih intervjujev, sodelovanj in ponudb iz tujine. Zavedamo se, da situacije pretirano ne moremo olepševati, kajti showcase festivali še zmeraj predstavljajo vsakoletno komolčkanje in borbo za dostop do korita kapitala glasbene industrije, a smo glede na letošnji izbor lahko mirni, da se vsaj nekoliko bližje prepušča kakovosten in premišljen nabor glasbenic in glasbenikov.
Dodaj komentar
Komentiraj