Cukrarna bar, Ljubljana, 15. 4. 2022

Cukrarna, pred kratkim dokončno obnovljeni dom revežev in umetnikov, je po novem prostor, namenjen višji družbi, kot je bila tista iz časa Dragotina Ketteja, ki si vstopnine ali pijače v današnji Cukrarni ne bi mogel privoščiti. Zdi se, da je danes to prostor za nekoliko avantgardnejšo umetniško publiko, kar je obiskovalcem glasbenega dogajanja kolektiva Ustanova pokazala že dolga pot do galerijskih toalet po neskončno rdečih stopnicah. Kot žurerski prostor je Cukrarna v svoji omikanosti sicer rahlo okorna, na primer z visokim stropom ali ozvočenjem, ki v petek predvajane muzike žal ne počasti.

Dnevni del dogodka se je odvil v sklopu, poimenovanem Predvolilno rolanje, sodelovanju mladinskih centrov in nevladnih organizacij, kot so Mladinska postaja Moste, Slovenska filantropija, Zavod Bob in drugih, ki so naslavljali teme, povezane s prihajajočimi volitvami. Politična aktivacija, ki je sicer razumljiv in ključen del delovanja Ustanove, pa je bila izpeljana precej pedagoško: nagradna igra v obliki glasovnice na vhodu je obiskovalko vzpodbujala k obisku vseh stojnic organizacij – v zameno za žreb za zastonj pijačo ali vstop na večerni dogodek. Škoda, da se volitve samo igramo, ko pa bi lahko vsaj eno didžejko dejansko izvolili v Ustanovo.

Predvolilno rolanje s štartom ob petih predstavlja štiri mlade: Peree, Cotton Candy, Nikola in Woombat s seti v pretežno liquid in deep drum & bass vodah. Vzdušje je prijetno, družabno in barsko. Ni pa jasno, zakaj tako cenovno, vsebinsko in žanrsko ločiti dnevni program od nočnega – prvi je bil dnevni brezplačni drum & bass volitveni dogodek, drugi pa resen footwork žur z gostjo Jano Rush iz Chicaga. Morda gre tu za privabljanje različnih publik, a hkrati privede do njihovega ločevanja, saj marsikatera obiskovalka zastonjskega dnevnega programa kasneje ni bila pripravljena odšteti osem do dvanajst evrov za nočnega.

Večerni program z začetkom ob desetih se je udejanjil v temnejšem, a še vedno presvetlem prostoru in glasnejšem, vendar še vedno pretihem zvoku. Dinamiko je oblikoval na uro menjajoč se razpored nastopajočih. Članice Ustanove servirajo pisane, plesne in samosvoje sete. Razmerje med obiskanostjo plesišča in kadilnice je med celotnim večerom zgledno; prvo se nekoliko sprazni četrt ure pred nastopom gostje ter postopoma proti jutranjim uram. Celoten večer preveva zavračanje stereotipno ustvarjene in predvajane muzike, kar vsaka od nastopajočih interpretira povsem po svoje – naboru celotnega večera bi lahko skupno rekli le neujemljiv kreativni nered. Vse, z gostjo vred, le redko dvignejo pogled iznad DJ-pulta in v prvi vrsti rolajo sebi – publika pa prav tako v prvi vrsti pleše sama sebi, kar oblikuje eno prijaznejših okolij za solo žurerko.

Tako kot plesišče se je recenzentka v času prvega, Savinega seta še ogrevala v plesu in poslušanju, zato o njenem nastopu nima pripomniti več kot to, da je bil soliden in prijeten uvodni set. Orlando je kot naslednji nastopajoči postopoma dvigoval energijo. Plesišče je oživelo ob komadu Missy Elliott Lose Control. Elan seta se gradi iz bistroumnih remiksov hitov, kot je Boasty, in kombinacije njih z raznolikimi plesnimi zvrstmi, katerih povezava postane jasna šele v njihovi kombinaciji.

Vzdušje dodatno dvigne javno obvestilo pred setom Warrego Valles: »Tukaj ne toleriramo nestrpnosti, nasilja ali nadlegovanja. Če potrebujete pomoč, se obrnite na kogarkoli, ki nosi oranžen trakec, in bomo ukrepali.« To preprosto, a zelo močno sporočilo je v prostor vneslo dodatno komponento varnosti, ki je zelo pomembna tako za kvir skupnost kot za sleherno obiskovalko. Warrego Valles nadalje – z ozirom na njuno afiniteto do eksperimentalnosti – servirata zelo poslušljiv set z elementi 4x4 in hyperpopa, njegov žmoht pa je denimo podoben grimeu in poslušalki dovoljuje določeno mero psihoze. Predvaja se big room eksperimentala, BPM-i se višajo, zvezda večera pa se v ozadju pripravlja za svoj nastop.

Jana Rush si nadene sončna očala in začne točno ob enih. Glasbeni tok popelje v globljo meditativno smer s komadi, ki bi na slušalkah morda zveneli prazno, ob ozvočenju pa ugotovimo, da substanco v celoti napolnjuje mehka basovska linija z občasnimi naključnimi vstavki ritem sekcije. Gostja miksa suvereno ter v isti liniji od časa do časa pusti, da se skladba odvrti do konca, in po času enega diha začne naslednjo. Rush v prvi vrsti rola sama sebi in zaradi glasbe same. Kot je povedala v RŠ Intervjuju pred nastopom, ne čuti prav nobene potrebe biti zabavljačka za občinstvo. Potrebe po atrakciji nima niti publika, ki nastopu posveča vso svojo pozornost.

Ustvarjalkina glasba in nastop dopuščata izmikanje okvirom, shizofrenijo in skorajda epileptičen ples, ki mu dajeta vrednost, neobremenjeno s pogledom od zunaj. Posameznice plešejo brez skrbi in vsaka po svoje, kot da jih nihče ne gleda – ker jih tudi res ne. Dvakrat v večeru se zgodi priredba ikoničnega komada Eurythmics Sweet dreams. Prvič mirno po izteku komada na vrhuncu energije v setu, drugič v zadnji tretjini nastopa, prav tako po suvereni tišini v času enega vdiha. Obakrat je imel remiks znaten vpliv na vzdušje; prvič je dodatno razvil potencialno energijo prejšnjih treh miksov, drugič pa je energijo predhodnjih miksov difuziral v razrešitev.

Po gostjinem magičnem setu sledi nekoliko nerodno preklapljanje opreme v osebnem prostoru nastopajoče, za tem pa ekstra plesen set domače Katche. Na plesišču je tretjina ljudi od prej, ki pa se imajo vedno bolje. Katcha predvaja nabor ghetto in elektro ritmov z dobro umeščenimi latino pokalicami. Naslednja, Anasta, postreže s subliminalnim in konsistentnim setom z odvodi tehna v afrobeat ritmiki, znotraj katerega dobimo festivalsko, pa tudi začinjeno berlinsko vzdušje. Balana kot zadnja nastopajoča vajeti prevzame ob štirih, in zdi se, kot da so najbolj družinski člani Ustanove čakali ravno njo. Zvočno sliko pobarva z značilno britanskimi reese bass linijami v eklektični selekciji. Tik pod odrom sta na plesišču dva ducata ljudi, ki se imajo najbolje v celem večeru.

Za nekaj perspektive je recenzentka v zadnji uri žura zavila še v KUD Channel Zero na večer Nimaš izbire, kjer je stik s sorodno glasbo, a drugim kontekstom, porodil dve glavni razmišljanji: pomembnost ozvočenja in moč komunikacije s publiko. V Channelu je bila namreč vsaj v zadnji uri dogajanja opazna precej močnejša vez med publiko in didžejem, ki je z interakcijo s publiko precej pripomogel k vsesplošnemu navdušenju. Poleg tega je kakovost zvoka ob prihodu v Channel Zero naredila vso razliko. Oblika zvoka, predvsem basa, na nezavedni ravni zelo pomembno vpliva na dojemanje glasbe in odzivanje nanjo – sploh pa še to drži za glasbo, katere bas je tako esencialen del.

Celoten žur je za recenzentko – kot v glasbo usmerjeno solo žurerko – velik uspeh. Dinamiko je omogočal izrecno varen prostor, vztrajno gonil pa na uro natempiran razpored nastopajočih. Domači DJ lineup je nudil pisano in zelo plesno podporo glavni gostji, ki s svojim nastopom ni ponudila le kvalitetne neobičajne muzike, ampak tudi sprostitev kompleksov repetitivnosti v plesni glasbi in navsezadnje pot do sebe. Cukrarna je za alternativko nekoliko polikan prostor, ki bo v kolektivnem spominu žal vedno nosil bolečino zatiranja in gentrifikacije alternativnih prostorov. Pa vendar Ljubljana potrebuje tudi tak prostor, če ne zaradi drugega, pa zato, da obiskovalka po kvalitetnem glasbenem večeru domov odhaja z normalno dišečim puloverjem in lasmi. Publika Cukrarne je pisana, sproščena in neinvazivna; kot taka ustvarja varen prostor za uživanje klubske kulture ter uspešno manifestira glavna načela Ustanove.