Kapa Records, 2023

A vam je jasno, da, ko govorimo o balans, govorimo o enem najpomembnejših bendov, ki trenutno delujejo na domači sceni. Trio je 18. maja pri domači založbi Kapa Records izdal svoj sedmi album nima smisla. Od zadnje recenzije so minila dobra tri leta, število prispevkov na spletni strani Radia Študent je preseglo trideset, najbolj izstopajoč del trenutne epohe benda pa je zagotovo glasbeno sodelovanje v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko.

Zasedba je v desetih letih delovanja pridobila na svojo stran marsikaterega poslušalca, ne zgolj po poti ostrih rifov in poezije Kristin Čone, temveč tudi s celotno vizualno podobo, ki jo lahko danes upravičeno okličemo za ikonično. Od kostumov na njihovih koncertih do glasbenih videov so balans našli distinktivno unikatnost, ki izstopa tudi širše, ne zgolj na domači sceni. 

Dejstvo, da so vsi komadi z nove plošče posneti v Layerjevi hiši v živo, brez dodatnega nasnemavanja, priča tako o glasbeni prekaljenosti ustvarjalcev kot tudi o drži, ki jo zasedba zavzema do sodobne obsedenosti s perfekcionizmom. Seveda s tem ne želimo ustvariti vtisa, da albumu do tega, da bi bil popoln, karkoli manjka. Prav nasprotno. Trio uspe na novi plošči ujeti izjemno dinamičen moment, ki se kaže v močnih komadih, prav tako pa nadaljuje svoje skorajda antropološko beleženje življenja v Ljubljani. Če pozorno prisluhnemo, lahko na albumu slišimo prikimavanje dogajanju na sceni. Za primer lahko vzamemo komad megleno nebo, ki stilsko subtilno spominja na kakšen hitič Lovekovski, a tega ne bi pripisali zavestnemu izposojanju kot absorbiranju in filtriranju okolja, v katerem sobivamo in ki nas povsem nezavedno sooblikuje. 

To izmuzljivo lastnost Rick Rubin v knjigi The Creative Act: A Way of Being opisuje kot občutljivost ali filter umetnika, skozi katerega se staka svet. Kljub temu da na albumu težko najdemo kakšno tehnično inovacijo, je njegova originalnost več kot očitna. Balans izkažejo zavidanja vredno lastnost, ki je domnevna lahkotnost, s katero ustvarjajo izviren in koherenten opus že od samega začetka in se ne izgubijo v pasteh kompleksnosti in v dokazovanju. To lahko pripišemo konsistentnemu ustvarjanju, a je tukaj še nekaj več. Številne zasedbe se v dokazovanje zapletejo na samem začetku, s čimer celotno nadaljnje delovanje ukoreninijo v minljive trende in muhaste družbene kriterije »dobrega«. S tem pa te zasedbe nikoli ne dosežejo tranzicije iz obrtniških projektov napuha v iskreno, unikatno in intimno umetnost. 

Trio balans v starem duhu krautrocka, adaptiranem v vzpenjajočem se postpanku, znova pokaže, da za širino izraza ni potrebno veliko. Predvsem je velik poudarek na drži in energiji. Za razliko od prejšnjega albuma se na plošči nima smisla z vokalom spet pojavlja predvsem Kristin, kar ustvari tudi močno rdečo nit albuma, udejanjeno skozi liriko. Še naprej raziskuje in opazuje odnose do drugih oseb ali do sebe, jih secira in osvetljuje. Zapakirana s sintetizatorji in ponekod programiranimi bobni ter spevnimi in repetitivnimi basovskimi linijami nadaljuje v svojem stilu. Vse, kar lahko pristavimo, je, da zasedba iz leta v leto postaja čedalje bolj suverena in zrela, ne da bi s tem izgubila začetno iskrico kreativnosti in zanos, ki je bend pripeljal do sedanje točke. 

Zdi se, da balans enostavno ne morejo zgrešiti. Vsak nov izdelek predstavi pogled globlje v konsistentno umetniško delo, nebrzdano kreativnost in stil z velikim s. Ne smemo zanemariti dejstva, da so glasbeniki na albumu ponovno ponudili kar nekaj hitičev, mednje bi zagoto usvrstili komada ti si ogenj in tko kot pepel ter nenazadnje tudi nekoliko bolj umirjeno skladbo v množici ljudi. 

Z albumom nima smisla je zasedba balans upravičila visoka pričakovanja in znova uspela ujeti dinamično esenco življenja mlade osebe, ki kroži po domači prestolnici, tako zelo, da si komade zlahka predstavljamo kot zvočno kuliso našega lastnega filma, medtem ko z bajkom poleti drvimo gor in dol po Trubarjevi.