Palilalia Records, 2023

Glasbena kariera Billa Orcutta je na valovih Radia Študent že zelo dobro dokumentirana – o ameriškem mojstrskem kitaristu smo nazadnje pisali ob lanski izdaji albuma Music For Four Guitars, sicer pa se pri Orcuttovih treh desetletjih muziciranja vedno radi vračamo k njegovim koreninam, ko tolmačimo avtorjeva novejša dela. Kot vedno smo mu dolžni kratko predstavitev; v devetdesetih letih je glasbenik svojo pot začel v nojz rock triu Harry Pussy, kjer je pet let brusil nasilen, eksperimentalen zvok s svojo značilno štiristrunsko Kay kitaro. Skupina je črpala tako iz kotov hardcore punk podtalja kot iz freejazzovskih avantgard, njegov performans pa je bil zakoličen v atonalno, kaotično igranje. V petih letih si je trio, ki ga je Orcutt začel s svojo tedanjo partnerico Adris Hoyos, izboril soliden sloves in požel hvale zavoljo njegovega vpliva na razvoj ameriške nojz scene. Ko je z Orcuttovo in Hoyosino ločitvijo skupina končno razpadla, je kitarist za dobro desetletje izginil iz glasbenega sveta. Vrnil se je šele leta 2009, novo ustvarjalno epizodo pa je tedaj začrtal samostojno in ubral bistveno blažji zvok v obliki improviziranih solo izvedb, ki bi jih z njegovim prvotnim udejstvovanjem na prvi pogled morda težko povezali v koherenten opus. Skozi ta dokaj nekonvencionalen obrat pa je Orcutt vestno nadaljeval svojo tradicijo svobodne eksperimentacije in se kot solo glasbenik bolj dovršno posvetil potencialom svojega kompleksnega, osebnega izraznega jezika, četudi je ta danes govorjen v precej bolj nežnem dialektu.

To je v bistvu tudi glavni trend Orcuttovega ustvarjanja; če potegnemo črto od glasbenikovih surovih začetkov do njegovih kasnejših del, vidimo, da je tekom let bolj ali manj mehčal svoje igranje in ga krotil v vedno bolj dostopno in svetlo zvočno nišo. Danes 61-letni kitarist tako na akustični kot električni kitari svoj improvizacijski pristop centrira okoli tradicij ameriškega bluesa, folka in kanona komponirane glasbe, na najnovejšem albumu Jump On It pa se glasbenik še najbolj temeljito potopi v prosto raziskovanje tega slogovnega križišča. Od električne kitare, s katero je preko dokaj zapletenih kompozicijskih tehnik sestavil prejšnjo plato, se spet vrača k akustičnemu performansu v stilu ameriške primitive. S Harmony Sovereign kitaro, s katere je snel dve struni, je glasbenik ustvaril serijo krajših glasbenih zapisov, ki po eni strani očitno ubirajo recepturo, nasprotno prejšnjemu albumu, po drugi strani pa utelešajo in nadaljujejo bolj subtilne kompozicijske prijeme z Music For Four Guitars. 

Repeticija, ki definira Orcuttovo ustvarjanje že od predsolističnih časov, živi tudi na Jump On It – komad Music That Fights Back denimo sestoji iz variacij ponavljajočega se stavka, ki se tesno držijo svoje temeljne linije, podobno pa se skladbi In A Column Of Air in Before I Go izgradita ravno s ponavljanjem melodičnih fraz. Ta element, ki ga je skupaj s čistim, minimalističnim kompozicijskim pristopom avtor gnal na šestnajstih strunah prejšnjega projekta, pa na novem albumu v celoti igra manjšo vlogo. Zdi se, da se Orcutt tokrat naslanja na vse starejše tehnike, ki jih je osvojil z dekonstrukcijo kanona akustične kitare, ampak jih na dotičnem projektu uporabi v drugačnih razmerjih. Repeticija denimo ni uporabljena kot izhodiščna kompozicijska raven, ki bi predhodno začrtala meje in posledično obarvala razvoje komadov kot permutacije osnovne linije – kot zgolj odmike ali približke, ki raziskujejo različne melodične konfiguracije in iz njih tkejo novo kompleksnost – temveč ponavljanje večinoma nastopi bolj spontano, traja manj časa in samo po sebi ne nakazuje na potencialni razvoj glasbe. Rezultati so bolj nepredvidljive kompozicije, ki se le bežno dotikajo istih motivov, preden se razvijejo naprej.

Avtorjeve skladbe so tokrat bolj dinamične; več prostora je namenjenega posameznim notam, s katerimi Orcutt naglasi konce fraz in obenem vsak oddih med temi odstavki izkoristi za včasih subtilen, včasih celovit melodičen obrat. V splošnem se zdi, da je intuicija tokrat prevladala, v nasprotju s prejšnjo, bolj mehanično konstruirano plato Music For Four Guitars. Komadi na Jump On It so tako sestavljeni iz enkrat bolj vitalnih, drugič spet iz bolj umirjenih in kontemplativnih tokov, ki sami po sebi ne zahtevajo tako pozornega poslušanja, kot bi veljajo za avtorjevo preostalo diskografijo. Obenem zaradi postavitve mikrofona na posnetkih vseskozi slišimo Orcuttovo dihanje in škripanje njegovega stola, kar poslušalsko izkušnjo obeleži z nenavadno intimnostjo, saj smo deležni bolj neposrednega stika z avtorjem. Čeprav album morda predstavlja Orcuttovo najbolj lahko poslušljivo izdajo, prav to nakazovanje fizične bližine na zvočnem zapisu spodbuja poslušalca, da se opremi s primerno pozornostjo in bolje prepozna lahkoto in veščino Orcuttovega igranja.

Od prejšnjih izdaj avtor jasno črpa vse svoje naučene prijeme in jih združi v album, ki se ponaša z blago, a zrelo folkovsko inštrumentalno narativo. Če lahko Jump On It označimo za še bolj dostopno delo kot Music For Four Guitars, pa to še zdaleč ne pomeni, da mu manjkata kompleksnost ali globina – velja nasprotno. Po eni strani plata namreč deluje kot dovršen amalgam ameriških popularnih glasbenih tradicij, po drugi strani pa glasbenikove osebne prijeme združuje v celovito kompozicijsko načelo, ki svežino nudi tudi onkraj striktnih eksperimentacij.