Widno, 2021

Zgolj leto in pol je minilo, odkar so trije glasbeniki, od leta 2018 povezani v zasedbo Dola, v slovenščini Usoda, ponudili svoj prvi studijski izdelek. Samonaslovljen prvenec je lani v glasbenem podzemlju na Poljskem upravičeno obveljal za enega najboljših debitantskih albumov leta, letošnja, druga studijska plošča Czasy pa je v začetku julija izšla pri bendovi sveže vzpostavljeni založbi Widno, ki bo vodila po muziki raznolikih žanrskih poti, in po mnenju mnogih dosega ali celo presega zasedbin prvenec.

Bendova kaotična zvočna zmes oziroma vsaj zmes presenečenj, ki je še bolj kot na prvencu prisotna na novi plošči, prehaja od postrocka in drona prek metala k jazzu in ji je uspelo kljub tej barvitosti ali pa prav zaradi nje nagovoriti precej široko publiko. Med drugim je ploščo Czasy denimo priporočil poljski reper Młody Dzban, ušla pa ni niti enemu najzanimivejših in najprovokativnejših sodobnih poljskih metal bendov, zasedbi Gruzja. Glasba zasedbe Dola se ponaša s postockovskim razpletanjem kitar in ambientalnimi, življenja izpraznjenimi dronerskimi vstavki, doom- in sludgemetalskimi kitarami ter jazzovskimi in blackmetalskimi tolkali in kdaj izrazitim basom, ki se poigrava z ritmom bobnov, če naštejemo le nekaj najbolj izstopajočih načinov, kako glasbeniki ustvarjajo glasbo. Preplet mnogih žanrov oziroma njihovih najprepoznavnejših elementov bi utegnil za poslušalca predstavljati problem, vendar bendu uspe, da kot mnogi drugi glasbeniki iz poljskega podtalja različne konce organsko zveže v plato, ki znova, tudi po prvencu, zveni celovito, še vedno mestoma tudi divje, a v primerjavi z debijem manj enakomerno razrvano in zavoljo ustvarjanja postapokaliptičnega vzdušja predvsem bolj usodno.

Tematika, ki jo glasbeniki predočijo poslušalcem, je za metal zadnjih nekaj let že prepoznavno premišljevanje o škodljivosti človeštva in umanjkanju dušnega miru, ki ga to človeštvo ali vsaj njegov del, še posebej pa narava, silno potrebujeta. Vsebinsko je bend konkretno osredotočen na ponoven začetek, ki se bo naravi znova odprl, ko se bo človeštvu zaprla možnost bivanja. Prvi komad s plošče, Wszystko odrośnie ali v slovenščini Vse bo znova zraslo, in zaključni komad, Nowa jesień oziroma Nova jesen, napeljujeta k mislim o svetu brez človeka, ki bo lahko tako zopet zadihal. Ob brezglavih in brezsrčnih kapitalističnih zabičevanjih o neškodljivosti človekovih dejanj in zanikanju uničenja je komad Kije oziroma Palice povsem umesten, ko tako z besedilom kot tudi z najbolj metalskim izlivom na plošči – ob komadih бога нет oziroma Boga ni in Nowa jesień – usmeri jezo prav v te ignorantske idiote in s kiji oziroma palicami udriha po njihovih praznih glavah, ker – kot ugotavljajo glasbeniki – drugače pač ne bo šlo. Živimo v takšnih czasyh, ko je to edino orodje, ki je še preostalo.

Pretkano, a neposredno in prvinsko nasilje, ki ga lahko primerjamo denimo s tistim iz glasbe ameriške blackened doom zasedbe Atriarch, spleteno v komadu Kije, osrednji skladbi, ki je kot singel izšla dober mesec pred albumom in tvori nedvoumno sporočilo za poslušalca tukaj in zdaj, zrahljajo nekateri preostali, umirjeni postrockovski in en akustičen komad, ki kljub klasični strukturi učinkujejo njihovi, dolajevski, in so namenjeni predvsem meditaciji o tem, kakšno bo vzdušje po izginotju človeka. Otožno, seveda, a obenem lahkotnejše in tudi igrivo, osredotočeno na čuječnost, ki odzvanja v ptičjem petju v prvih nekaj sekundah plošče in njenih zaključnih minutah.

Neizumetničen glasbeni vrvež s plate bendovo muziko postavlja v bližino prvovrstnih glasbenih izdaj krakowske založbe Instant Classic, denimo spiritualnih in psihedeličnih jazzerjev ARRM in Lonker See ter projekta Alameda, pa tudi legendarnih poljskih nojzerskih hardcore in postpankerjev Ewa Braun. Kadar se bendu utrga in zavije v postblack metal, ki ga nato prelomi z otožnimi kitarskimi premlevanji, najbolj sliči na domače gospodarje in inovatorje prepoznavnega poljskega metala, nekrofolk zasedbo Furio. V tem oziru res ni nenavadno, da je bil bend letos eden od nastopajočih na eni najboljših poljskih raznožanrskih glasbenih prireditev, festivalu Soundrive, ki se je iztekel pred dvema tednoma, in da je glasba zasedbe Dola segla tako daleč in med tako raznovrstno domače poslušalstvo, ki mu že sicer, roko na srce, ne primanjkuje imenitne glasbene ponudbe.