Planet Mu, 2023

Brightonski elektronski producent Alan Myson že dobro desetletje glasbo izdaja pod imenom Ital Tek. Ekskluzivno je vse njegove albume, vključno z novim, izdala založba Planet Mu, ki je poslušalcem Radia Študent dobro poznana, vodi pa jo μ-ziq oziroma Mike Paradinas. Nova plošča Timeproof je že osma izdaja pri tej famozni založbi, z njo pa Ital Tek nadaljuje raziskovanje preseka med dubstep junglom, ambientalo in footworkom. Spremljanje njegovih izdaj skozi leta lahko opišemo kot samorealizacijo v smislu glasbene estetike, pri čemer Myson čedalje bolj izumlja lasten nišni stil. 

Za Mysona je najpomembnejši del glasbe njena emotivna kvaliteta, kar v praksi pomeni, da komade v večini začne ustvarjati okrog emotivnih melodičnih progresij in jih na koncu okrog njih tudi zgradi. Na perkusijo pade vloga podpore, kar se nedvomno sliši, njegovi komadi se namreč velikokrat zdijo emocionalno napeti in melodično razdelani, čemur pa perkusija slišno sledi in, pomembneje, ne doda ničesar. V retrospektivi se to zdi skregano z logiko, ker je Myson glasbo začel ustvarjati pod vplivom žanrov, ki perkusijo, razgibano in igrivo, postavljajo v samo ospredje. 

Na prejšnji plošči Outland je Myson nekoliko bolj zbližal melodičnost in perkusijo. Enako drži za najnovejšo Timeproof, na kateri melodije prevzemajo komade in jih gradijo kot teksturalne mozaike, medtem ko se perkusija pojavi nekoliko redkeje. To je pomembna opazka, saj gre za precejšnjo razliko v dojemanju perkusije v njegovih komadih, čeprav se njena vloga ni zares spremenila. Gre za pametnejše odmerjanje, kar pomeni, da se moč perkusije ne izrabi tako hitro in komadi zaradi nje ne postanejo dolgočasni. Zares, Mysonov adut se zdijo prepleti melodij, ki se jih je naučil odlično uporabljati in z njimi iz poslušalca izzvati kopico čustev. 

Nedvomno pa je, da je Ital Tek prav v tem izjemen mojster. Skozi album se premikamo po plasteh zvočnih oblik in tekstur, ki jih izjemno plete med sabo. V komadih slišimo sinte, zmodulirane na takten način, ki so slišno trši kot teksture okrog njih. Pravzaprav se s takšnimi posegi izogne potrebi po bolj klasičnih perkusivnih zvokih. Poleg tega pa še vse skupaj bolje izpelje. Kar postavlja vprašanje: kako bi zvenel Myson, če bi se popolnoma prepustil svojim melodičnim tendencam? Poskusimo si zamisliti.