Forever Living Originals/Awal, 2022

V Tolpi bumov se lotevamo ene od neprezrtih plat lanskega leta, ki si z dobrim mesecem zamude utira pot do našega etra. Kraljica britanskega hiphopa, klasična hiphoperka z vsemi pritiklinami r’n’b-ja, soula in še česa – Simbiatu Abisola Abiola Ajikawo, krajše Simbi oziroma Little Simz, je v navezavi s kolegom in eklektičnim producentom Inflojem decembra lani izdala novo plato No Thank You. Simbi čez orkestralne beate izliva neokrnjeno jedkost in izkoreninja svoj strah – ospredje tematike pa poleg emancipacijskega samoljubja zavzema njen srd. Založniki Forever Living Originals in Awal so si namreč s korporativnim, izkoriščevalskim pristopom očitno prislužili dobro mero zlivanja vrelega olja po svojih grlih.

S predlansko bombo Sometimes I Might Be Introvert je Simbi premetala karte hiphoperskega podtalja. Njeni oster, precizen flow, ganljiva izpovednost in eksistencialen pristop so ji sicer utrli pot v ospredja britanskih ulic že leta 2019, ko je izdala prelomni Grey Area – a v coni založniških megaposlov se je znašla predvsem v luči predlanskega uspeha. Pod okriljem založbe Awal je ustvarjala brez vnaprej določenih umetniških zadolžitev in bila zanjo pripravljena zavrniti tudi večje število velikanov glasbene industrije. Svojo pogodbo je podaljšala, tik preden je izdala Sometimes I Might Be Introvert – a prav Awal, založbo, ki naj bi omogočala »indie pristop« raznovrstnih umetnikov, je istega leta presenetljivo prevzela ena od treh glasbenih megakorporacij, Sony Music. To je bil očitno odločilni finančni prelom za umetnico – prihodki od pretočnih platform so za skoraj vsakogar itak nični, a spremembe v situaciji z založniki so Little Simz prisilile celo v kenslanje lanskoletne ameriške turneje, ki bi preprosto predstavljala prevelik finančni minus.

Glasbena industrija je tako ali tako že pregovorno slavna po svojem neposrednem, mano a mano izkoriščanju – po svoji izklesani maski kapitala, ki ne diskriminira onkraj kristalno čiste linije profitabilnosti in izgube – a na novi plati Little Simz doživlja dinamiko založniških odnosov skozi še posebej brutalno lupo. Družbeni konteksti postkolonializma, intersekcionalnosti ženskosti, črnskosti, urbanosti – vse ostane zmleto in izmaličeno pod gosenicami profitabilnosti v slogu že kul, že kul: ampak kdaj lahko odrepaš svoje v kakšnem Applovem oglasu? Jedka sporočilnost albuma na prvi pogled leži v očitnem kontrastu z navdahnjenim, numinoznim gospelom in neosoulom. A prav ta kontrast poudarja neke vrste pomirjenost v zavedanju izrisanih nasprotij, ki se slikajo pred očmi Little Simz; v zavedanju nasprotij, ki so se slikala v ihtečem razbijanju kitar na skomercializiranem MTV-ju in ki se bodo slikala še v mnogih raznovrstnih iteracijah v prihajajočih letih. Gre za razpad opolnomočujočega potenciala glasbe, ko zleze dovolj visoko, da zavzame obliko zelene črte v korporativnem četrtletju.

No Thank You je, kar zadeva zvok, eklektičen kolaž gospela, Inflojevih orkestralnih, neosoulovskih beatov, ki močno vlečejo na Sault, in Simbijinega izvrstnega rimoklepaštva. Minimalističnost ritem sekcije pozornost poslušalcev usmerja k tistim sladkim malenkostim: tuki je res prefinjen bobnarski prehod, tam je res huda bas linija. Zvočnost zaokroža tematika harmoničnega dopolnjevanja raznih gospelovskih zborčkov s semplanimi vokalnimi linijami, ospredje pa nedvomno zavzema Simbijin skalpelski flow. Stilistične akrobacije, kakršne recimo najdemo v komadih Gorilla in Silhouette, dosegajo pričakovanja, ki pritičejo smetanastim vrhovom britanskega hiphopa – poleg tega pa No Thank You poka po šivih od pomenskosti in čustvenega naboja. Širok spekter obsega vse od razbijanja tabujev o mentalnem zdravju v črnskih skupnostih v komadu Broken do soočanja s totaliteto rasističnega, patriarhalnega kapitala v skladbi No Merci. Po kapitalu Simbi udriha tako rekoč že iz prve. Uvodni štikel Angel namreč napove osrednjo tematiko albuma: boj proti izkoriščevalskim založbam. Z besedami glasbenice same: »What did I expect from those living the corporate life? Unfortunately, honesty isn’t normalised«.

»How you go against the same thing you was colonised by?« No Thank You je nastal v očiščujočem zavedanju brezobličnih družbenih struktur, ki molče visijo nad Little Simz. Je album kontrastov – kontrastov samoljubljenja in emancipacije nasproti bolečemu izkoreninjenju strahov. Ko je Fanon v svojem delu The Wretched of The Earth pojasnil pomene slojevitega spiritualizma za kolonizirane, je orisal tisto refleksijo spiritualizma, ki ne vodi v pasivno paralizo, temveč strga masko z obraza kapitala: z njo vred odpadejo vse pretenzije mistične odmaknjenosti izkoriščanja, razblini se ves enigmatičen imidž vloge strica iz ozadja. Prav tovrsten premik ponazarja No Thank You: vloga postkolonizatorske manjšine kapitala, ki razjeda vsak nivo družbenega udejstvovanja, je za Simbi postala povsem preprosta in samoumevna, tako kot je »jebo vas, korpo« postala fraza, oropana vsega strahu. Gospelovski zborčki in orkestralni klavirji skoraj ironično kljubujejo jedkosti Simbijinih besed; razkužujejo, a ne humanizirajo. Obraz korporativne glasbene industrije je v njeni liriki prikazan preprosto fotorealistično – tako, kot pač je. No Thank You ni brezzoba interpretacija niti ni nekaj še nikoli slišanega; je ena mnogih manifestacij očiščujočega nasilja, izžetega iz totalitet ustvarjalka–založba, človek–kapital. 

Prod: Inflo