Jagjaguwar, 2020

Samoizolacija, socialna izključenost, odcepljenost, alienacija in drugi izrazi, ki se pomensko ujemajo z že naštetimi, so v zadnjem času zaradi pandemske situacije precej bolj prisotni, kot smo jih bili vajeni v predkarantenskem obdobju. Fenomen je svojo slavo dosegel predvsem na družbenih omrežjih, na katerih se v obliki memov vizualizira odnos med introvertiranimi posamezniki in situacijo, ki je zanje - po predpostavkah sodeč - idilična. Precej manj pozornosti pa se posveča odnosu ekstrovertov in ostalih ljudi do socialne izključenosti, posebej tistih drugih, ki imajo nekonvencionalne in nestereotipne razloge za odcepitev od ostalih ljudi. 

»Isolation comes from “insula” which means island« je poved, s katero se začne plata Græ, druga studijska izdaja ameriškega kantavtorja Mosesa Sumneyja, ki je izšla pri neodvisni založbi Jagjajuwar. Plato je sicer izdal v dveh delih: prvi je izšel že februarja, drugi pa maja. Kalifornijskega mladeniča ganskih korenin nam ni treba na dolgo predstavljati, saj za Radio Študent ni neznanec. Pred tremi leti je izdal svoj prvi album Aromanticism, ki ga je takrat recenziral sodelavec Nejc Suban. Vloga tega prvenca je bila predvsem pomagati avtorju izraziti njegova čustva, ki so večinoma izvirala iz nesrečne ljubezni. Na drugem albumu Sumney stopi en korak dlje in vse nezadovoljstvo ter žalost oblikuje in prenaša tako, da o samoizolaciji ne govori le kot o najboljši možnosti in rešitvi problemov, ampak celo kot o edinem možnem zaključku. V kreiranju tokratnega, drugega izhoda iz realnosti so mu pomagali številni glasbeniki, pisci ter producenti, kot so Daniel Lopatin, Thundercat, Jill Scott, James Blake, Ezra Miller in drugi. 

Besedila albuma Græ temeljijo na nekakšnem občutku zmedenosti, otroški iskrenosti in celo naivnosti. V istem trenutku pa zvenijo zelo vesoljsko ter se naslanjajo na močno evforično in teatralno energijo. Ta se najbolj kaže v skladbi Virile, ki je bila pred nekaj časa tudi RŠ Hit. Posebno noto nostalgičnosti daje glasbi Mosesov močni črnski glas, tokrat v zelo nežni različici ter zmešan z veliko elektronike in drugih žanrov, ki plavajo od jazza pa vse do art popa. 

Glasbenik precej pleše med skladbami, ki so izključno instrumentalne in so zgrajene samo iz glasu in kitare - takšna je na primer Polly -, ter skladbami, v katerih se v največji možni meri naslanja na električna pomagala in umetno inteligenco. To poplesavanje ne vpliva kaj dosti na kakovost in zanimivost skladb, ker so omenjeni elektronski pripomočki le podaljšek oziroma dodatek k Mosesovemu glasu, ki je že sam po sebi dovolj zanimiv instrument. V nekaterih trenutkih Mosesovo petje meji na šepetanje, za katero se zdi, da ga uporablja, ker mu je določene zadeve težko povedati na glas. 

Precizno strukturirani stavki in poetična tematika besedila kažejo na njegovo znanje iz kreativnega pisanja in poezije, ki ju je študiral, ter na njegovo ljubezen do njiju. Glasbenik pa ob vseh efektih, ki jih uporablja v skladbah, daje zadosten poudarek moči narave in vsemu, kar spada v ta koncept. Glavno vlogo zavzameta njegova človeška povezanost z naravo ter način, kako se to odraža v eksternih, otipljivih in neotipljivih stvareh. Ko dihamo mi, diha tudi narava. Pomembno vlogo v prevajanju dotične teme v zvok imajo tukaj zvočni efekti, ki oponašajo ptice, delfine in druge komponente čiste narave. 

Plošča Græ sledi fabuli. Avtor v skladbah govori o svoji podzavesti in o vsem, kar jo oblikuje. Besedila skladb, s katerimi se album začenja, se nanašajo na motive trpljenja in raznorazne motnje. Ko se gibljemo proti koncu plate, pa lahko ujamemo bolj pozitivne motive in morda celo zaslutimo glasbenikovo sprejemanje samega sebe. Čez zgodbo albuma nas vodi pripovedovalka, britanska književnica ganskega porekla Taiye Selasi. Njene napovedi, s katerimi se plošča sicer začne in konča, se pojavljajo, ko Sumney prehaja med svojimi mislimi in naključji. 

V njegovih skladbah čutimo neko obliko časovne nedoločenosti, kot v svetu, v katerem se nahajamo, ni definitivnega konca in začetka. Počutimo se, kot bi gledali v morje in horizont nad njim. Za morje se zdi, da sega vse do drugega konca sveta, oziroma se zdi, da ta konec sploh ne obstaja. Podoben pojav se razkriva, ko gledamo v valove, ki jih dela veter. V času, ko prihaja do obale, je vsak val poln življenja. Potem, ko se zaleti v steno, se enostavno razprši na manjše dele, ki postanejo del narave in s tem tudi del vesolja. Za njimi se rojevajo drugi valovi, ki jih čaka ista usoda. 

Na isto časovno nedoločenost, združitev konca in začetka, se navezuje tudi samo ime albuma Græ, s katerim želi avtor poudariti pomembnost tako imenovane sive cone. To je prostor, kjer ne obstaja niti belo niti črno, opcij je mnogo več in prav v tem je lepota. Prav to je za Mosesa bistvo, s katerim želi določiti svoje počutje v svetu, v katerega je bil rojen in kjer so ga vedno marginalizirali in postavljali v določen predal. 

Včasih, ko gledamo v morje, ne vidimo samo horizonta; na vidiku lahko ujamemo tudi kakšno barko ali celo otok. Ta lahko predstavljata del življenja, v katerem se lahko vsak od nas odcepi od ustaljenih tokov, ki jih v našem primeru dirigirata morje in veter. Včasih iz nam neznanega razloga potrebujemo kaj takšnega in si mislimo, da bo izolacija od drugih ljudi odlična rešitev, čeprav resnica morda tiči v dejstvu, da nujno potrebujemo izolacijo od nas samih, kar pa je žal fizično nemogoče.

Moses Sumney takšna življenjska vodila črpa iz zgodnejših življenjskih izkušenj, polnih trpljenja. Te so mu posledično pomagale pri ustvarjanju tokratnega brezžanrskega albuma, ki ga bomo zaradi časovnih omejitev skrajšali in si privoščili komade od 1 do 15. Sedaj pa je čas, da se prepustite čustvenim valovom albuma Græ.