samozaložba, 2021

Kolektiv, ki se mu tokrat posvečamo, na naši radijski frekvenci in nasploh med domačo, vsaj nekoliko bolj raziskujočo publiko, ne potrebuje več prav detajlnega predstavljanja. Zasedba je preigrala že dobršen del tako klubskega podtalja v sklopu Klubskega maratona Radia Študent kot tudi višje ležečih odrov koncertnih dogodkov ter festivalov doma, nekaj pa tudi v tujini. Prav redno se jih omenja kot izjemno talentiran, perspektiven in iskreno živahen bend. Recimo da takšen, ki bi še »osamljeno žensko« Ornetta Colemana spravil do veselega in plesnega razpoloženja. Ali kolektiv, zmožen prirediti omenjeno Lonely Woman v igrivo, pozibavajočo se različico, kar so že uresničili na svojem nesesari kakalulu prvencu. Ampak ali tudi najnovejši plošček cilja v to smer? Hitro in impulzivno bi se odzvali s pritrdilnim odgovorom, pa vendar bi se v reakciji lahko zaznalo obilo dvoma. Seveda se v zvočnosti še vedno sliši, da gre za pleme Nesesari Kakalulu, a se čuti nek drugačen, bolj utrgan naboj, ki veje celo neko resnobnost, obrednost in sporočilnost.

Na drugačno zvočno podobo so verjetno deloma vplivale tudi rošade v zasedbi. Od prvotnih soustvarjalcev so ostali Žiga Ipavec na tolkalih, Urban Kušar na bobnarski bateriji, Timi Vremec na električnem basu, Rok Černic na električni kitari, Vasja Kavčič na akustični kitari, Jure Sulič na pozavni ter ponovno pridruženi član Andrej Thompson na tenorskem saksofonu. Med procesom nastanka albuma so izgubili trobentača Mateja M. Podobnika, tolkalca Martina Gerbca, Gal Furlan na djembah in kongih pa je prisoten pri treh komadih. Je pa zasedba dobila nove tovariške okrepitve, prav tako z goriškega konca. Na altovskem saksofonu se ji je pridružil Jure Boršič, na dodatnih tolkalih – sicer bolj poznan kot kitarist – Anton Lorenzutti ter na vokalu Matjaž Bajc, na glasbeni sceni bolj prisoten kot kontrabasist. Omenjeno pa seveda ne pomeni, da ima Bajc na albumu solo pevski vložek, temveč da je le eden izmed mnogih glasov, ki se samostojno ali v skupini pojavijo v vseh skladbah. Razen saksofonistov so tokrat vsi člani kolektiva tudi vokalisti na albumu.

Seveda smo bili že od nekaterih skladb s prejšnjih albumov Nesesarijev vajeni vokalnih vstavkov in zapolnitev ter gostov oziroma gostij, a vendar niso pesnitve nikoli dobile toliko prostora in pripovednosti, kot ju imajo v novih skladbah. K temu je prispeval na skladbah posredno slišani nevidni člen zasedbe, filmar Matej Okroglič, ki je avtor večinskega dela velezanimivih besedil. Slednje pa pomeni, da je to najmanj instrumentalen album zasedbe. Pa da ne bo pomote – Pramada je izjemno močan v inštrumentalnosti. Želimo samo poudariti, da je vokal tokrat v zgodovini zasedbe najbolj v ospredju, album pa posledično tudi najbolj konceptualen. Seveda lahko v ustvarjanju glasbe mnogo povemo in nakažemo že z izbiro žanra in inštrumentarija, z izbiro naslovov albuma in skladb, pa vendarle je konceptualnost najbolj vidna in tudi manj odprta za interpretacijo, ravno če ji dodamo besedilo.

Ne glede na novost v besedah je tudi instrumentalna slika precej drugačna. Če se ustavimo že kar pri naslovnem komadu Pramada, ima ta prav punkovski uvod, ki se šele pozneje sprevrže v bolj afrobeatovsko verzijo. Prav ta punk moment pa povsem ustreza tematiki teksta, nanašajočega se na pohlep, ki ne glede na posledice pokonča, zruši in skazi vse in vsakega, ki mu pride naproti. Tudi uvodna skladba Srce teme se nekako nagiba v podobno ambientalno smer, a je njeno vzdušje s predvsem bolj nabritimi kitarami, basom in brass sekcijo za odtenek bolj funkijaško in karnevalsko razposajeno. K slednjemu mnogo pridodajo še Furlanove izbrušene tolkalske reference, ki so prisotne še v dveh presunljivih skladbah. Ena izmed njih je Fantazija, ki na nek način zveni še najbolj kot star komad Nesesari Kakalulu, a vse dokler ne vpade mantra z besedili. Pa nadalje Močerad, ki ima celo nek zborovski refrenski napev na prijetno usklajenem inštrumentariju, a ta vmes spretno razpada s spremembo v megafonski vokalni izliv, ki mu sočasno sledi improviziran moment z mnogimi detajli vpitja saksofonov, zvončkljanja ter strunskega in tolkalskega premetavanja.

Ena bolj izstopajočih in raziskujočih skladb na albumu pa je Molokotiva, pri kateri se zdi, da se je kolektiv najbolj predal tako improvizaciji z glasbili kot tudi vpadanju besedila, še bolj pa njegovi hektični in bizarni interpretaciji. Sama zvočna slika je v tem primeru res pravi odraz premetanke »molokotiva«, ki redko preide do neke zelo izrazite teme in denimo … usklajene »lokomotive«, temveč se bolj labilno sprehaja »okol' motiva«. Podobno enigmatična je tudi skladba Šaman, kjer se čez ves komad sprehaja stopnjujoča se vokalna ritmična mantra skupaj z bolj subtilno inštrumentalno zasnovo, čez katero vabljivo pohajkuje tenorski saksofon. Tovrstni šamanizem vznemirljivo preseka najbolj nežna skladba Trgovec Arthur, ki je odraz tega, da karavana popotnikov vendarle ne drvi ves čas, temveč se zna spustiti tudi v bolj melanholično baladno ozračje. Pesem po vseh plateh zveni tudi kot najbolj optimistična in celo nagovarja k nekemu neustrašnemu in neutrudnemu delovanju v vseh pogledih. Album se izpoje s prav tako bolj baladno obarvano skladbo in prihodom v Lalibelo, sveto središče, ko zasedba odpoje še poslednji spev.

Zdi se, da zasedba Nesesari Kakalulu z novim albumom izvaja zvočno nameren in premišljen odvod, ki ni toliko namenjen animiranju in veseljačenju poslušalcev. Seveda je še vedno zaznati kančke njihovega značilnega afrobeata, a če je bil Fela Kuti prvotni navdih, je ta sedaj prisoten bolj kot senca. Kolektiv se zdi nekako opolnomočen in osvežen, predvsem pa variabilnejši, drznejši in hrupnejši. K tej raznolikosti in osveženosti gotovo prispeva tudi igranje in oplajanje članov v raznolikih starejših in novejših zasedbah, kot so Kavasutra, Koromač ter nenazadnje tudi Kombo Zlatka Kaučiča, kjer so se vsi člani kalili več let. 

Točno na kakšno katarzično odpravo je kolektiv z novim albumom krenil, je preverljivo v spremnem tekstu in besedilih, ki so dostopni na Bandcamp profilu kolektiva. Sicer pa, če smo že omenili, da skladba Pramada naslavlja pohlep, je celostni motiv istoimenskega albuma drugačen. Kot je povedal član zasedbe, se dotikajo bolj nekega procesa hedonizma in živalskosti, pa tudi brezbrižnosti in malomarnosti. Vendar ne naslavljajo toliko trenutne situacije, kot bi lahko sprva predvidevali, temveč gre bolj za kritiko sebe in vseh v preteklosti, sedanjosti in verjetno na žalost tudi v prihodnje. In kaj bi lahko bilo bolje kot brezbrižno – ali pa če vzamemo bolj pozitiven pomen te besede – neustrašno raziskovanje v improvizaciji, jazzu, malce tudi v punku, vse zavito v celofan funka? To nas na koncu spomni na izrek Françoise Sagan, francoske pisateljice ter velike ljubiteljice jazza, da je jazz glasba pospešena brezbrižnost oziroma okrepljen občutek brezbrižnosti. In všeč nam je, da so Nesesari Kakalulu postali raziskujoča brezbrižnost.