I, Voidhanger Records, 2023

Ôros Kaù je projekt Guillauma Cazaleta, ki stoji za psevdonimom CZLT. Ni presenečenje, da je novi material izšel prav pri založbi I, Voidhanger Records, CZLT namreč z njo redno sodeluje. Prav ena od zasedb, v katero je vpet Belgijec, je tudi eden izmed najzanimivejših in prodornejših bendov na založbi. Govorimo o zasedbi Neptunian Maximalism, ki je vse dosedanje plošče izdala pod okriljem te italijanske založbe.

Ôros Kaù je projekt, ki v primerjavi z drugimi glasbenikovimi podvigi zveni najbolj ostro in metalsko. Na plošči slišimo specifičen black metal, za katerega je značilen modernejši pristop k tej zvrsti. Modernost lahko razumemo v okviru produkcije, ki je zelo dovršena in sintetična, podobno pa je tudi pri načinu pisanja komadov. Slišimo lahko black metal, ki pot do poslušalcev išče skozi hrupno izražanje z blast beati in disonantnimi kitarami. Zelo očitno je, da je pristop do komponiranja kitarskih linij zelo dodelan. Ena plemenitejših lastnosti te plošče je prav učinkovitost ustvarjanja atonalnih melodij, ki v nas vzbujajo občutek nelagodja. Dinamika skladb je raznolika, določeni trenutki so lahko zelo monotoni in ponavljajoči, a jih kljub temu zaznamuje kompleksna razgibanost kitarskih linij, kar v nas vzbudi zanimanje za to, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Thanatos ni plošča, ki bi podajala hipnotično vzdušje skozi monotonijo. Prej gre za obraten prijem, kajti dinamičnost skladb nenehno kliče po naši pozornosti. Ponekod slišimo kratke eksplozije bolj melodičnih rifaž, toda Ôros Kaù gradi na nemelodičnih in atonalnih tonih.

Najdemo pa tudi nekaj motečih elementov. Kar nas pri glasbi najbolj vznemirja, so bobni, ki zvenijo zelo neorgansko. Ne moremo se odločiti, ali so bobni odigrani ali narisani na računalniku. Ta moteči element najbolj izstopa pri blast beatih, ki zvenijo preveč sintetično. Pomanjkljivosti opazimo tudi v počasnejših delih, v katerih bi lahko bile bobnarske spretnosti v ospredju, a smo pri Ôros Kaù priča zelo primitivnemu bobnanju. Na nek način nas to spomni na nizozemski dvojec Urfaust, asociacija na ta projekt pa je najmočnejša pri šesti skladbi. Tudi vokal odigra ključno vlogo pri kreiranju nelagodnega vzdušja. Ta se večinoma giblje v domeni kruljenja, a se mestoma prelije v nekakšno operno petje. V teh trenutkih imamo občutek, da se želi preleviti v nekakšen simfonični black metal, ta poteza pa nas ob poslušanju razdraži.

Thanatos je zanimiva plošča belgijskega umetnika in njegovega projekta Ôros Kaù. Album ima potencial za večkratno poslušanje, toda biti moramo prave volje, da lahko zaplavamo v abstraktnejše vode black metala, ki jih preliva ta projekt.